Jedro

Glede na dikcijo 2.1 točke spornega sporazuma v zvezi s 1. točko tega sporazuma je sodišče prve stopnje pravilno zaznalo, da določilo 2.1 točke sporazuma ni povsem jasno in je zato utemeljeno iskalo skupen namen, ki sta ga ob sklenitvi sporazuma zasledovali obe pravdni stranki (drugi odstavek 82. člena OZ). Obseg pristopnikove odgovornosti in s tem njegova obveznost namreč ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika. Pravilna uporaba materialnega prava, ne glede na to, da so zakonske zamudne obresti začele teči že pred uveljavitvijo OZ dne 1. 1. 2002 (ustavna odločba U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006), pri čemer do tega dne glavnice še niso presegle (ustavna odločba Up-699/05-22 z dne 5. 7. 2007), pa narekuje omejitev teka zamudnih obresti do višine glavnice skladno z določbo takrat veljavnega 376. člena OZ. Po citirani določbi so obresti (pogodbene in zamudne) nehale teči, ko je vsota zapadlih pa neplačanih obresti dosegla glavnico.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka spremni tako, da njen izrek sedaj v celoti pravilno glasi: »I. Toženka je dolžna plačati tožniku 10.210,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2017 do plačila, vse v roku 15 dni.

II. V presežku se tožbeni zahtevek tožnika zavrne.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi, ki glasi: »Ugotovi se, da je Sporazum o prevzemu obveznosti za plačilo dolga z dne 15. 6. 2010, ki sta ga sklenila tožnik F. J., L. cesta 4, P. kot upnik in toženka M. N., P. 18b, O. kot prevzemnica/sodolžnica, ničen.«

IV. Tožnik je dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 527,19 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.«

II. Pritožba tožnika v presežku ter pritožba toženke se zavrne in se v preostalem še izpodbijanem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženko1 zavezalo, da tožniku v roku 15 dni plača 10.051,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi, s katerim je ta uveljavljala ugotovitev ničnosti Sporazuma o prevzemu obveznosti za plačilo dolga z dne 15. 6. 2010 (v nadaljevanju sporni sporazum), sklenjenega med tožnikom kot upnikom ter toženko kot prevzemnico oziroma sodolžnico. V IV. točki izreka je tožnika zavezalo, da toženki povrne stroške postopka v višini 592,61 EUR v roku 15 dni od prejema prvostopenjske sodbe, po poteku tega roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka v zanjo neugodnem delu.

3. Tožnik v svoji laični pritožbi prvenstveno zatrjuje, da prvostopenjskega obračuna višine toženkine obveznosti ni mogoče preizkusiti. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da toženka tožniku dolguje toliko, kolikor je zanašala obveznost njenega moža po zamudni sodbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici P 154/2005 z dne 9. 12. 2005 na dan 15. 6. 2010, ko je bi med pravdnima strankama sklenjen sporni sporazum. V preostalem pa toženka ne glede na pogodbeno določilo o tem, da obveznost po zamudni sodbi na dan sklenitve sporazuma zanaša 34.440,00 EUR, ni zavezana. Izhajajoč iz navedenega je sodišče prve stopnje sicer izračunalo dolg po zamudni sodbi na dan sklenitve sporazuma v višini 13.245,26 EUR, vendar pa pri tem ni pojasnilo, kakšne datumske in obrestne osnove je uporabilo pri izračunu posameznih in skupnega zneska, navedenega v izpodbijani sodbi. Z ničemer ni pojasnilo in prikazalo, kako je do takšnih zneskov prišlo. Tak izračun je po prepričanju pritožbe nekorekten, tožniku pa v tej zvezi ni bila zagotovljena pravica do obrambe in obravnavanja. Tožnik nasprotuje tudi prvostopenjski argumentaciji o nesklepčnosti njegovega tožbenega zahtevka na plačilo 34.440,00 EUR. Prepričan je namreč, da je v okviru pravočasne trditvene podlage svoj zahtevek v že zgoraj navedeni višini v zadostni meri specificiral in podkrepil z dokaznimi predlogi (zamudna sodba, predlog za izvršbi in sklep o izvršbi v zadevi In 81/2010, sporni sporazum, obračun zamudnih obresti NKBM d.d. z dne 28. 4. 2015, dokazila o delnem plačilu obresti s strani toženke ter dokazilo o delnem poplačilu iz naslova osebnega stečaja glavnega dolžnika St 58/2013). Terjani znesek je večkrat korektno in celovito pojasnil, tako da je bil poziv sodišča za dodatno pisno specifikacijo tožbenega zahtevka povsem neosnovan in nepotreben. Sodišče prve stopnje je tudi povsem nekritično sledilo navedbam toženke o dvoumnem zapisu datumov glede teka zakonskih zamudnih obresti v zamudni sodbi in jih zato neupravičeno obračunalo zgolj za obdobje od 24. 10. 2005 do 15. 6. 2010, medtem ko je za obdobje od 27. 10. 2000 do 24. 10. 2005 zmotno in neutemeljeno presodilo, da tožnik v tem do zakonskih zamudnih obresti ni upravičen. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo zgolj iz zapisa v izreku zamudne sodbe, ignoriralo pa je predlog za izvršbo in sklep o izvršbi v zadevi In 81/2010, ki je bil izdan prav na podlagi zamudne sodbe in v katerem je tek zamudnih obresti datumsko pravilno opredeljen, in sicer tako, da te tečejo od 27. 10. 2000 do vložitve tožbe 24. 10. 2005. Prav zaradi takšne tiskarske napake pa je tožnik že v spornem sporazumu svojo terjatev opredelil tako z navedbo zamudne sodbe kot z navedbo sklepa o izvršbi In 81/2010. Oba navedena dokumenta je tožnik navajal tudi ob vložitvi predmetne tožbe in jih kot prilogo, skupaj z izračunom obresti, ki ga je dne 28. 4. 2015 opravila NKBM d.d., tožbi tudi priložil. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno obračunalo tako pogodbene obresti kot zakonske zamudne obresti. Pogodbene obresti v višini 2% mesečno od glavnice 8.285,00 EUR za obdobje osem mesecev od 26. 2. 2000 do 26. 10. 2000 namreč že po najnižji osnovni metodi izračuna znašajo 1.408,45 EUR in ne 109,66 EUR kot je napačno navedeno v izpodbijani sodbi. Zamudne obresti od glavnice 8.285,00 EUR za obdobje od 27. 10. 2000 do 15. 6. 2010 pa po izračunu banke po najnižji osnovni metodi znašajo 24.043,27 EUR in ne zgolj 4.405,25 EUR, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. To sodišče pa pri svojem izračunu tudi ni navedlo časovnega obdobja, v katerem je obračunalo zamudne obresti, zapisalo je namreč le, da zamudne obresti od glavnice na dan 15. 6. 2010 znašajo 4.405,25 EUR. Zaradi svoje zmotne presoje sodišče prve stopnje tako zamudnih obresti v obdobju od 27. 10. 2000 do 24. 10. 2005, ko so bile te najvišje, sploh ni obračunalo. Prav tako pa ni upoštevalo, da bi se v obdobju od 26. 2. 2000 do 26. 10. 2000, nato pa v obdobju od 27. 10. 2000 do 24. 10. 2005 in v obdobju od 25. 10. 2005 dalje do plačila skladno z dikcijo v zamudni sodbi in sklepu o izvršbi morale obračunati različne zamudne obresti, kar bi v svojem izračunu sodišče moralo natančno prikazati, česar pa ni storilo. Po prepričanju pritožbe je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko skladno z navedbami toženke, povsem pa je ignoriralo sklep o izvršbi In 81/2010 s pripojenim predlogoma za izvršbo, ki popravlja tiskarsko napako v zamudni sodbi ter pravilno navaja vsa datumska obdobja za tek zamudnih obresti. V zvezi z delnimi plačili toženke tožnik sicer potrjuje, da mu je toženka v obdobju od 15. 6. 2010 do 7. 1. 2013 v obrokih resnično plačala skupaj 1.160,00 EUR, vendar pa je tožnik po sporazumnem dogovoru s toženko za plačilo obresti knjižil le 960,00 EUR, medtem ko je bilo 200,00 EUR porabljeno za sodne takse in druge stroške za večkratno podaljšanje mirovanja izvršilnega postopka na nepremičnini toženke in njenega moža kot glavnega dolžnika. Tak dogovor s toženko pa je bil sklenjen 17. 10. 2011 in je razviden iz prostoročnega pripisa in podpisa obeh pravdnih strank na hrbtni strani spornega sporazuma. Pritožnik prvostopenjsko odločitev prereka tudi v delu, v katerem mu niso priznane obresti na zapadle in neplačane obresti. Poudarja, da je v 2.1 točki spornega sporazuma izrecno navedeno, da se na tekočo glavnico obračunavajo zamudne obresti do dokončnega poplačila obveznosti. Navedeni sporazum pa je bil zaradi številnih možnosti in ugodnosti obročnega odplačevanja za toženko sklenjen za nedoločen čas in bi predvidoma trajal do leta 2020, preklican pa je bil 13. 7. 2017, ko je tožnik vložil predmetno tožbo. Pritožbeno sporna je tudi prvostopenjska stroškovna odločitev. Po stališču tožnika je toženki namreč neutemeljeno priznanih 1200 točk za 4 neosnovane pripravljalne vloge, ki so bile vsebinsko iste in se niso nanašale na obravnavano tematiko, 130 točk za odsotnost iz pisarne (19. 4. 2018, 23. 10. 2018 in 26. 2. 2019), 400 točk za nasprotno tožbo, ki je bila s strani sodišča zavržena in 400 točk za zastopanje na naroku dne 19. 4. 2018, ki ga ne bi smelo biti, saj je bil predmetni postopek 30. 1. 2018 za tri mesece prekinjen. Glede na navedeno tožnik sodišču druge stopnje smiselno predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smeri pritožbenih navedb, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

4. Toženka po pooblaščenki v izhodišču nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je v spornem sporazumu vsebovano določilo o tem, da je dolg toženke na dan sklenitve tega sporazuma 34.440,00 EUR, zgolj informativne narave in da si tožnik ni izgovoril korist v takšni višini. Navedeno po stališču pritožbe nasprotuje vsebini spornega sporazuma in je tudi v nasprotju s trditvami tožbe in postavljenim zahtevkom in predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Med strankama v postopku na prvi stopnji namreč ni bilo sporno, da je bil njun namen pri sklepanju sporazuma, da je toženka dolžna tožniku vrniti znesek 34.440,00 EUR in nobena od strank ni zatrjevala, da je ta znesek zgolj informativne narave. V sporazumu nista le ugotovili zneska terjatve na dan podpisa sporazuma, temveč se je toženka zavezala tožniku tudi povrniti znesek v tej višini. Iz 2.1 točke sporazuma namreč izhaja, da skupni dolg dolžnika na nad 15. 6. 2010 znaša 34.440,00 EUR in zajema glavnico, pravdne in izvršilne stroške ter obresti, izračunane v skladu z odločbami Ustavnega sodišča RS U-I-300/2004 in Up-699/05 ter drugimi predpisi o obrestih. Da si je tožnik s sporazumom hotel pridobiti prav znesek v zgornji višini, pa izhaja že iz samega dejstva, da prav plačilo tega zneska od toženke zahteva v predmetnem postopku. Tudi toženka pa je zatrjevala, da si je tožnik izgovoril plačilo zneska 34.440,00 EUR, kar pa je nesorazmerno s tem, kar je tožnik dal toženkinemu možu, zato je sporni sporazum oderuški. Sodišče prve stopnje je namen pravdnih strank pri sklepanju spornega sporazuma tako zmotno ugotovilo, hkrati pa je odločalo tudi mimo postavljenega tožbenega zahtevka in podane trditvene podlage. Zaradi kršitev določbe 2. in 7. člena ZPP je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Prvostopenjsko sodišče pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi s tem, ko je zaključilo, da si tožnik ni pridobil nesorazmerne premoženjske koristi. Dolg na dan podpisa sporazuma je to sodišče ugotovilo v višini 13.245,26 EUR, glede na to, da si je tožnik po sporazumu izgovoril plačilo več kot dvakrat višjega zneska, kot je dejansko zanašal dolg po zamudni sodbi na dan podpisa sporazuma, pa je toženka prepričana, da je izkazana tudi objektivna predpostavka oderuške pogodbe, saj si je s tem pridobil nesorazmerno visoko premoženjsko korist. Pri tem pa toženka dodaja še, da je ostalo nepojasnjeno tudi, koliko denarja je tožnik dejansko izročil možu toženke, kar bi sodišče prve stopnje prav tako moralo raziskati v okviru ugotavljanja elementov oderuške pogodbe. Le tako bi bilo namreč mogoče ugotoviti čisto korist. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa ima zaradi tega pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Strinja pa se pritožba s prvostopenjsko argumentacijo, da se toženka s sklenitvijo sporazuma ni mogla veljavno zavezati k plačilu višje obveznosti, kot je za glavnega dolžnika izhajala iz zamudne sodbe. Ker pa je tožnik v spornem sporazumu določil skoraj trikrat večjo terjatev, ki jo v predmetnem postopku tudi zahteva, pa je ta sporazum ničen. Toženka zavrača tudi prvostopenjsko oceno, da je višino terjatve na dan podpisa spornega sporazuma možno izračunati na podlagi podatkov iz zamudne sodbe. V tej zvezi pripominja, da so bili v sporazumu zajeti tudi izvršilni stroški v zadevi In 81/2010, katera pa iz višine sporazuma ni razvidna, tožnik pa teh stroškov v predmetnem postopku tudi po pozivu sodišča ni opredelil in izkazal, tako da je tožba nesklepčna že iz tega razloga. Sodišče prve stopnje je samo opravilo izračun dolga po podatkih iz zamudne sodbe, pri čemer iz izpodbijane sodbe ni razvidno, od kdaj je sodišče prve stopnje računalo zamudne obresti od glavnice. Prav tako sodišče pri izračunu ni upoštevalo izvršilnih stroškov, ker so ti ostali nepojasnjeni. Sodišče prve stopnje pa izračuna dolga, ki ga je napravilo, ni vročalo strankam v izjasnitev, izračun pa tudi ni priloga k sodbi, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožba prav tako ne soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da med strankama niso bile dogovorjene oderuške obresti, pač pa da tožnikov izračun obresti ni bi opravljen upoštevajoč dogovorjeno pogodbeno obrestno mero in z uporabo pravil za izračun zakonskih zamudnih obresti. V znesku 34.440,00 EUR so bile po prepričanju pritožbe obračunane oderuške obresti in ni šlo za napačen izračun. Tožnik je namreč imel znanje in izkušnje s področja posojil, zato o napačnem izračunu ni mogoče govoriti. Ker se je profesionalno ukvarjal s posojanjem denarja, pa mu je bila resnična višina sporne terjatev na dan sklenitve sporazuma gotovo poznana. V znesku 34.440,00 EUR so tako bile zajete zamudne obresti, ki so bile več kot 50% višje od zakonskih zamudnih obresti, saj ta znesek predstavlja 4-kratnik glavnice in predstavlja znesek, ki ga je tožnik s spornim sporazumom hotel pridobiti. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanje je sodišče prve stopnje zato zmotno uporabilo materialno pravo (377. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Toženka prav tako meni, da je izkazala vse elemente oderuške pogodbe po prvem odstavku 119. člena OZ. Iz navedb tožnika samega namreč izhaja (pripravljalna vloga tožnika z dne 29. 11. 2017 in Garancijska izjava z dne 9. 5. 2010), da je bil v času podpisa spornega sporazuma seznanjen z zdravstvenim stanjem toženkinega moža ter težkim premoženjskim stanjem njene družine. Naslovno sodišče pa naj tudi upošteva, da je toženka tožniku zaupala kot dolgoletnemu prijatelju njenega moža. Z ozirom, da se je spoznal na finance in se je ukvarjal s posojanjem denarja, pa mu je toženka verjela tudi, da je višina dolga izračunana pravilno. Tožnik pa ji je tudi dejal, da je sporazum zanjo ugoden in bo v primeru rednega plačevanja tako lahko rešila družini hišo. Po prepričanju pritožbe je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je tožnik izkoristil stisko in težko premoženjsko stanje toženke ter njeno nezadostno izkušenost in si zase izgovoril korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal. Toženka je v nasprotni tožbi ugovarjala tudi, da je sporni sporazum v nasprotju z moralnimi načeli in splošnimi določbami OZ, zlasti z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Tožnik je kot dober prijatelj toženkinega moža namreč moral opaziti, da je z njim nekaj narobe, in mu ne bi smel posojati denarja. Zamudna sodba je sicer postala pravnomočna, vendar bi sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava moralo raziskati tudi okoliščine, ki so pripeljale do izdaje zamudne sodbe, saj je bila ta podlaga sklenitve spornega sporazuma. Sodišče prve stopnje pa se v izpodbijani sodbi do ugovorov toženke, da je sporazum v nasprotju z moralnimi načeli in splošnimi določili OZ, zlasti načelom vestnosti in poštenja in načelom enake vrednosti dajatev, ni opredelilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Toženka pa zatrjuje tudi, da ji sodišče prve stopnje nagrade za četrto pripravljalno vlogo in za zastopanje na naroku dne 26. 2. 2019 ni priznalo od nove vrednosti spora v višini 68.880,00 EUR, kot je ta znašala od vložitve nasprotne tožbe dalje. Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, zahtevku toženke po nasprotni tožbi pa naj ugodi. Podrejeno pa naj jo v tem delu razveljavi in v tem obsegu sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so odločilnega pomena za odločitev v predmetni zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavljata tudi pritožbi, ne ugotavlja. Izpodbijana sodba ima zadostne razloge o pravno odločilnih dejstvih oziroma je pomanjkanje teh kot tudi deloma zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in v tej zvezi pritožbeno zatrjevano kršitev pravice do obravnavanja mogoče sanirati že zgolj ob pravilnem materialnopravnem pristopu pri reševanju zadeve, ki je narekovalo spremembo prvostopenjske odločitve, kot je razvidna iz zgornjega izreka. Podani nista niti kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ju z argumentom o prekoračitvi trditvene podlage pravdnih strank in posledičnih domnevno zmotnih zaključkih o skupnem namenu pogodbenikov pri sklepanju spornega sporazuma uveljavlja toženka.

7. Tožnik v predmetnem postopku od toženke plačilo 34.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2010 do plačila uveljavlja na temelju spornega sporazuma z dne 15. 6. 2010 (priloga A1). V zvezi s tem sporazumom je že sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predstavlja dogovor o pristopu k dolgu skladno s 432. členom OZ,2 s katerim se je toženka zavezala tožniku solidarno s svojim možem poplačati terjatev, ki jo ima tožnik v razmerju do toženkinega moža na podlagi pravnomočne zamudne sodbe P 154/2005 z dne 9. 12. 2005 (priloga A10). Sporno med pravdnima strankama pa je, za plačilo terjatve v kakšni višini se je toženka s spornim sporazumom zavezala, saj je ob pritožbeno nespornih prvostopenjskih zaključkih o obstoju subjektivnih elementov oderuške pogodbe3 po prvem odstavku 119. člena OZ4 od rešitve tega vprašanja odvisna pravna presoja o tem, ali je izkazan tudi objektivni element oderuštva (pridobitev nesorazmerno velike premoženjske koristi), potreben za ugotovitev z nasprotno tožbo uveljavljane ničnosti spornega sporazuma. Tega elementa sodišče prve stopnje ob pravilni interpretaciji določb spornega sporazuma skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ pravilno ni ugotovilo.

8. Na tem mestu velja najprej pojasniti, da je sodišče prve stopnje višino dolžnega zneska toženke po spornem sporazumu in posledično njegovo veljavnost pravilno presojalo zgolj upoštevaje terjatev, kot izhaja iz pravnomočne zamudne sodbe, ter glede na določbe spornega sporazuma. Z zamudno sodbo je o terjatvi tožnika do toženkinega moža tako po temelju kot po višini namreč pravnomočno odločeno, kar ima za posledico, da o okoliščinah, na katerih temelji ta odločitev (koliko denarja je tožnik dejansko izročil toženkinemu možu ter okoliščine ob sklepanju tega pravnega posla - posojila), v predmetnem postopku več ni dopustno razpravljati (ne bis in idem), kot zmotno meni toženka.

9. Glede na dikcijo 2.1 točke spornega sporazuma v zvezi s 1. točko tega sporazuma je sodišče prve stopnje pravilno zaznalo, da določilo 2.1 točke sporazuma ni povsem jasno in je zato utemeljeno iskalo skupen namen, ki sta ga ob sklenitvi sporazuma zasledovali obe pravdni stranki5 (drugi odstavek 82. člena OZ). Iz 1. točke spornega sporazuma izhaja, da toženka kot prevzemnica/sodolžnica prevzema plačilo obveznosti, ko jo ima tožnik do njenega moža zaradi neporavnane terjatve iz naslova danega posojila višini 8.285,00 EUR6 na podlagi pravnomočne zamudne sodbe P 154/2005 ter pravnomočnega sklepa o izvršbi In 81/2010. V 2.1 točki spornega sporazuma pa je navedeno, da dolg dolžnika na dan sklenitve tega sporazuma (15. 6. 2010) znaša 34.440,00 EUR in zajema glavnico, pravdne in izvršilne stroške ter obresti izračunane v skladu z odločbami Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 in Up-699/05 ter drugimi predpisi o obrestih. Navedeno pa tudi po stališču naslovnega sodišča narekuje sklep, da sta se pravdni stranki s spornim sporazumom dogovorili, da toženka pristopi k dolgu njenega moža kot ta po višini izhaja iz pravnomočne zamudne sodbe. Struktura dolžnega zneska v 2.1 točki spornega sporazuma oziroma metoda njenega izračuna je namreč opredeljena natanko tako, kot izhaja iz zamudne sodbe, torej da zajema glavnico, pravdne (in izvršilne) stroške ter obresti izračunane v skladu z relevantnimi odločbami Ustavnega sodišča RS. Le izračun višine terjatve na dan sklenitve spornega sporazuma, ki se v 2.1 točki ugotavlja v višini 34.440,00 EUR, je opravljen nepravilno. Glede na specifikacijo terjanega zneska, ki jo je tožnik v postopku na prvi stopnji v zadostni meri konkretiziral, je namreč evidentno, da pravilo ne ultra alterum tantum, ki narekuje omejitev teka zakonskih zamudnih obresti, če so te pred uveljavitvijo novele OZ-A dne 22. 5. 2007 dosegle glavnico, pri izračunu višine dolga po zamudni sodbi na dan sklenitve tega sporazuma ni bilo uporabljeno. Zgolj navedeno pa tudi z gledišča naslovnega sodišča ne predstavlja osnove za zaključek, da se je toženka s spornim sporazumom zavezala k plačilu zneska v višini 34.440,00 EUR. Tudi trditvena podlaga pravdnih strank v predmetnem postopku v nasprotju s prepričanjem pritožb ni omejena v smislu pravkar navedenega. Obe pravdni stranki sta namreč zatrjevali, da je toženka s sklenitvijo spornega sporazuma pristopila k obveznosti njenega moža po pravnomočni zamudni sodbi ter po sklepu o izvršbi, ki naj bi na dan sklenitve tega sporazuma po izračunu tožnika zanašala 34.440,00 EUR. Skupni namen pravdnih strank, da se toženka s spornim sporazumom zaveže k plačilu denarnega zneska v tej višini, pa bi se pokazal v nasprotju tudi s samo pravno naravo dogovora iz spornega sporazuma (pristop k dolgu), kar še dodatno govori v prid dejstvu, da tak namen ob sklepanju spornega sporazuma ni bil izražen. Kot pravilno in izčrpno, sklicujoč se pri tem tudi na relevantno sodno prakso, v 15. točki obrazložitve izpostavlja že sodišče prve stopnje, obseg pristopnikove odgovornosti in s tem njegova obveznost namreč ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika. Glede na navedeno se ob argumentu vezanosti pravdnih strank na pravnomočno sodno odločbo, v danem primeru zamudno sodbo, ki po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti predstavlja tudi izvršilni naslov po 1. točki prvega odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zatrjevanja toženke o spornem sporazumu kot oderuški pogodbi, ker naj bi si tožnik na tej osnovi izgovoril nesorazmerno veliko premoženjsko korist, pokažejo kot neutemeljena. Prav tako pa ni mogoče govoriti o oderuških obrestih v smislu prvega odstavka 377. člena OZ.7 Glede na vsebino spornega sporazuma ter obseg obveznosti kot izhaja iz zamudne sodbe je namreč jasno, da se toženka ni zavezala ne k plačilu pogodbenih ne k plačilu zamudnih obresti od glavnice, obrestna mera katerih bi bila za več kot 50% višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Za čas od 26. 2. 2000 do 26. 10. 2000 je toženka zavezana plačati 2% mesečne pogodbene obresti, v nadaljevanju pa izhajajoč iz zamudne sodbe tečejo zgolj zakonske zamudne obresti. Zgolj te so upoštevane tudi v obrestnem izračunu NKBM d.d. z dne 28. 4. 2015 (priloga A3), na katerega se v utemeljitev svojega obrestnega zahtevka sklicuje tožnik. Ta pa za obdobje, v katerem po zamudni sodbi tečejo pogodbene obresti, res nepravilno obračunava zakonske zamudne obresti, kot je v tem postopku pravilno opozorila že toženka. Ni pa odveč pojasniti, da so zakonske zamudne obresti že v začetnem obdobju, ki ga je tožnik v svoj obračun utemeljeno zajel (zakonske zamudne obresti od 27. 10. 2000), kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju, zaradi predpisane visoke obrestne mere zamudnih obresti8 naglo narasle. Ker so še pred uveljavitvijo novele OZ-A dne 22. 5. 2007 dosegle glavnico, pa je njihov tek potrebno omejiti skladno z določbo do takrat veljavnega 376. člena OZ,9 upoštevaje pri tem tudi že zgoraj citirane ustavne odločbe, o čemer podrobneje v nadaljevanju.

10. Pri tem, ko je že iz zgornje obrazložitve razbrati, da sporni sporazum ni v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), pa toženka njegove ničnosti ne more uveljaviti niti zaradi nasprotovanja tega sporazuma morali (prvi odstavek 86. člena OZ) ter načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Okoliščin, ki bi kazale na postopanje tožnika v nasprotju z vestnostjo in poštenjem ter moralnimi načeli, naslovno sodišče namreč ne najde. Teh pa toženka izven okvirov, ki jih je obravnavalo že sodišče prve stopnje v sklopu ugotavljanja elementov oderuške pogodbe, niti ni zatrjevala. Ravno nasprotno že ugodnosti, kot izhajajo iz spornega sporazuma samega, izražajo pripravljenost tožnika, da toženki pomaga v težkem finančnem in siceršnjem položaju, do katerega je privedlo bolezensko stanje toženkinega moža. Plačilo obveznosti po spornem sporazumu je bilo namreč odloženo za več kot leto dni po njegovi sklenitvi (do 30. 7. 2011), to obdobje pa je bilo zaradi izrednih težav toženke z dogovorom z dne 17. 10. 2011, kot je razviden iz prostoročnega pripisa na strani 2 spornega sporazuma, nato še podaljšano do 31. 11. 2011. Hkrati s tem pa je bilo s sporazumom dogovorjeno mesečno plačilo obroka v minimalni višini 160,00 EUR znižano na 100,00 EUR, tožnik kot upnik pa se je za zamrznitev izvršbe zavezal še vse do konca leta 2012, odlog izvršbe pa je že tudi predhodno (do 30. 9. 2011) predlagal (sklep Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici In 81/2010 z dne 30. 8. 2010 - priloga A5). Enako je tožnik ravnal še tudi kasneje, tako da je bila izvršba na nepremičnino v solasti toženkinega moža s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici In 81/2010 z dne 18. 11. 201 (priloga A4) odložena do 31. 12. 2013. 11. Izhajajoč iz vsega zgoraj navedenega je sodišče prve stopnje višino toženkine obveznosti po spornem sporazumu tako sicer pravilno ugotavljajo izhajajoč iz izreka pravnomočne zamudne sodbe, vendar pa tožnik pravilno opozarja, da te obveznosti ni obračunalo pravilno. Pogodbene obresti za čas od 26. 2. 2000 do 26. 20. 2000 ob dogovorjeni 2% mesečni obrestmi meri res ne znašajo zgolj 109,66 EUR kot navaja sodišče prve stopnje, temveč 1.321,28 EUR (2% od 8.258,00 EUR = 165,16 EUR x 8). Tožniku pa velja pritrditi tudi, da sodišče prve stopnje ni vzelo v ozir očitne pisne pomote v izreku zamudne sodbe, na katero je tehtno opozarjal, smiselno enako pa je storila tudi toženka. Z ozirom, da so po zamudni sodbi pogodbene obresti od glavnice v višini 8.258,00 EUR tekle od 26. 2. 2000 do 26. 10. 2000, že logično mišljenje daje sklepati, da so z naslednjim dnem, to je 27. 10. 2000 in ne šele 27. 10. 2005, kot je navedeno v izreku zamudne sodbe, pričele teči zamudne obresti. Da je opredelitev začetka teka zamudnih obresti v izreku zamudne sodbe z dnem 27. 10. 2005, namesto pravilno z dnem 27. 10. 2000, posledica očitne pisne pomote, pa kaže tudi dikcija zamudne sodbe, da zamudne obresti zmanjšane za temeljno obrestno mero tečejo za čas od 27. 10. 2005 do 24. 10. 2005, kar se pokaže kot logično protislovno in razumsko nesprejemljivo. Izhajajoč iz priloge C4, ki je v popisu prilog, ne pa tudi v sodbi, sicer označena kot priloga k izpodbijani sodbi in ni bila vročena pravdnim strankam, je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti tako nepravilno obračunalo zgolj od 27. 9. 2005 in do vložitve predmetne tožbe, upoštevaje pri tem tudi vsa delna plačila toženke. Obračun zakonskih zamudnih obresti od glavnice 8.258,00 EUR, upoštevaje očitno pisno pomoto v izreku zamudne sodbe, teče od 27. 10. 2000 naprej. Ob pravilni uporabi materialnega prava, ne glede na to, da so zakonske zamudne obresti začele teči že pred uveljavitvijo OZ dne 1. 1. 2002 (ustavna odločba U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006), pri čemer do tega dne glavnice še niso presegle (ustavna odločba Up-699/05-22 z dne 5. 7. 2007), pa narekuje omejitev teka zamudnih obresti do višine glavnice skladno z določbo takrat veljavnega 376. člena OZ. Po citirani določbi so obresti (pogodbene in zamudne) nehale teči, ko je vsota zapadlih pa neplačanih obresti dosegla glavnico. Izračun, ki ga je napravilo naslovno sodišče in je sestavni del te sodbe (priloga C6), pri čemer velja tožniku pojasniti, da ta upošteva vsakokrat predpisano obrestno mero zamudnih obresti ter veljavne pravne predpise za njihov obračun, pa pokaže, da so zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 8.258,00 EUR od 27. 10. 2000 do uveljavitve novele OZ-A dne 22. 5. 2007, ki je zgornje pravno pravilo ohranila le še za pogodbene obresti (sedaj veljavni 382.a člen OZ, medtem ko je bil 376. člen OZ črtan), že presegle glavnico (na dan 21. 5. 2007 so znašale 14.663,18 EUR) in po uveljavitvi novele OZ-A niso začele teči znova (ustavna odločba Up-277/05-19 z dne 24. 5. 2007). Navedeno pa pomeni, da toženka tožniku zakonske zamudne obresti dolguje zgolj v višini glavnice, to je v znesku 8.258,00 EUR. Zraven navedenega ima tožnik pravico še do povračila z zamudno sodbo pravnomočno priznanih pravdnih stroškov v znesku 311,74 EUR (prej 74.706,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje zamudne sodbe, to je od 9. 12. 2005, do plačila. V kolikor pa tožnik plačilo (sodnih) stroškov (stroški odvetnika, plačilo sodnih taks, stroški opominov ter drugi stroški) uveljavlja v večjem obsegu, kot so mu ti priznani z zamudno sodbo, pa je ugotoviti, da nastanka teh stroškov ter njihove višine ni izkazal (215. člen ZPP).10 Tožnik se v pritožbi sicer sklicuje na sklep o izvršbi v zadevi In 81/2010 z dne 7. 6. 2010, s katerim so mu odmerjeni izvršilni stroški v višini 60,00 EUR. Ker pa je tega skupaj s predlogom za izvršbo priložil šele predmetni pritožbi (priloga A22) in ne drži, kot pritožbeno zatrjuje, da je bil priložen že tožbi,11 pa navedeno predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP. Tožnik namreč ne pojasni, zakaj tega dokaza skladno z 286. členom ZPP ni mogel pravočasno predložiti že v postopku na prvi stopnji.

12. Pri ugotavljanju še dolžnega zneska toženke na temelju spornega sporazuma je potrebno upoštevati tudi nesporno opravljena delna plačila na tej osnovi ter delno poplačilo sporne terjatve v okviru postopka osebnega stečaja nad toženkinim možem v višini 7.189,49 EUR (sklep stečajnega sodišča o končni razdelitvi St 58/2013 z dne 18. 4. 2017 v zvezi z načrtom končne splošne razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 24. 3. 2017 - list. št. 158 in 151 priloženega stečajnega spisa St 58/2013). V zvezi z delnimi plačili, ki jih je toženka po sklenitvi spornega sporazuma sicer nesporno opravila v višini 1.160,00 EUR (priloga B6), pa velja upoštevati dogovor med pravdnima strankama, da se z zneskom v višini 200,00 EUR pokrijejo tožnikovi stroški večkratnega odlaganja izvršilnega postopka, stroški s tem povezanih sodnih taks ter drugi stroški tožnika kot upnika (potni stroški in stroški opominjanja), ki v predmetnem tožbenem zahtevku niso zajeti. Iz prostoročnega pripisa na zadnji strani spornega sporazuma tak dogovor sicer ne izhaja, kot zatrjuje pritožba, vendar je ugotoviti, da toženka tožnikovih zatrjevanj o tem ni argumentirano prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Kot poplačilo vtoževane terjatve se tako upošteva znesek v skupni višini 960,00 EUR, pri čemer je pri obračunu še dolžnega zneska potrebno upoštevati vrstni red poplačila, kot ga določa 288. člen OZ.12

13. Po obrazloženem toženka tožniku na temelju spornega sporazuma tako dolguje še glavnico v višini 8.258,00 EUR, pogodbene obresti od 26. 2. 2000 do 26. 10. 2000 v višini 1.321,28 EUR, zakonske zamudne obresti v višini glavnice, to je v višini 8.258,00 EUR, ter pravdne stroške višini 311,74 EUR (prej 74.706,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2005 do plačila. Upoštevaje vsa delna poplačila, pri čemer je naslovno sodišče kot poplačilo sporne terjatve, ker je to v večjo korist toženke, upoštevalo prvih osem zaporednih delnih plačil toženke v skupni višini 960,00 EUR, so tako v celoti poplačane natekle zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov ter pravdni stroški sami, deloma pa tudi zakonske zamudne obresti od terjane glavnice (8.258,00 EUR), ki so tako ostale neporavnane še v višini 7.820,41 EUR.13 Od tega zneska je potrebno odšteti še znesek v višini 7.189,49 EUR, ki ga je tožnik kot delno poplačilo sporne terjatve prejel v postopku osebnega stečaja nad možem toženke. Toženka tožniku tako dolguje še 630,92 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti, 1.321,28 EUR iz naslova pogodbenih obresti ter znesek glavnice v višini 8.258,00 EUR, skupaj torej 10.210,20 EUR.

14. Zakonske zamudne obresti od zgornjega zneska pa tožnik utemeljeno uveljavlja le od vložitve predmetne tožbe, kot mu jih je pravilno priznalo že sodišče prve stopnje. Pravilo o prepovedi obrestovanja obresti iz prvega odstavka 375. člena OZ14 je namreč kogentne (prisilne) narave in ga pogodbenika z dogovorom ne moreta veljavno izključiti, zanj pa je v drugem odstavku istega člena predvidena sankcija ničnosti. Skladno z določbo 381. člena OZ je od neplačanih obresti zakonske zamudne obresti mogoče zahtevati le od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (procesne obresti), te pa so bile tožniku v obravnavanem primeru priznane.

15. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Z vidika pravilne uporabe materialnega prava velja na tem mestu toženki pojasniti najprej, da se vrednosti spornega predmeta po tožbi in nasprotni tožbi nikoli ne seštevata, ne glede na to, ali gre za povezana zahtevka ali ne, saj določilo 41. člena ZPP v nasprotju s prepričanjem pritožbe za to ne nudi osnove. Nasprotna tožba je namreč sredstvo, ki je po vsebini in namenu enakovredno tožbi tožnika, zato glede procesnih kot materialnopravnih učinkov šteje za samostojno tožbo. Z vložitvijo nasprotne tožbe tako pride do enakega položaja, kot bi bila vložena tožba, kar pa narekuje opredelitev vrednosti spora in posledično tudi pravdnega uspeha za vsak zahtevek posebej.15 Izhajajoč iz navedenega, upoštevaje, da sta vrednosti spora po tožbi in nasprotni tožbi opredeljeni v enaki višini (34.440,00 EUR s pripadki), je ugotoviti, da je toženka po spremembi sodbe sodišča prve stopnje s predmetno sodbo z zahtevkom po tožbi uspela v 29,65%, z zahtevkom po nasprotni tožbi pa je v celoti propadla. Z ozirom, da tožnik ni priglasil pravdnih stroškov, je potrebno s strani toženke priglašene pravdne stroške sprva pretehtati z vidika potrebnosti za obravnavanje vsakega od postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 155. člena ZPP), ter jih nato priznati glede na že zgoraj opredeljen pravdni uspeh.

16. Glede na to, da toženka z zahtevkom iz nasprotne tožbe ni uspela, stroške za vložitev te tožbe kot tudi pripravljalne vloge z dne 6. 2. 2019, saj je s to prerekala zgolj navedbe tožnika v odgovoru na nasprotno tožbo in tudi zgolj ponavljala že prej v postopku podane navedbe v zvezi z uveljavljenim ugovorom ničnosti spornega sporazuma, krije sama. V zvezi z obravnavanjem zahtevka po tožbi pa je toženki kot stroške njene pooblaščenke skladno z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), upoštevaje, da je ta izvajala storitve brezplačne pravne pomoči (peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu - ZOdv) potrebno priznati 400 točk za odgovor na tožbo po 1. točki tar. št. 18 OT, 50 točk za vlogo z dne 26. 2. 2018 po 1. točki tar. št. 46, 400 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 31. 1. 2018 po 1. točki tar. št. 19, 400 točk za zastopaje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 4. 2018 po 1. točki tar. št. 20 OT, 40 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko na relaciji Slovenska Bistrica - Maribor in nazaj, in sicer vsakokrat za začete pol ure potovanja 20 točk po četrtem odstavku 6. člena OT, 300 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 26. 4. 2018 po 2. točki tar. št. 19 OT, 50 točk za vlogo z dne 4. 5. 2018 po 1. točki tar. št. 46, 200 točk za zastopanje na naroku dne 23. 10. 2018 po 2. točki tar. št. 20 OT, 40 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja za s stranko po četrtem odstavku 6. člena OT, 200 točk za tretjo pripravljalno vlogo z dne 22. 11. 2018 po 3. točki tar. št. 19 OT, 200 točk za zastopanje na naroku dne 26. 2. 201916 po 2. točki tar. št. 20 OT ter 40 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko po četrtem odstavku 6. člena OT, skupaj torej 2320 točk. K temu je potrebno dodati še 33,2 točki za materialne izdatke v pavšalni višini po tretjem odstavku 11. člena OT, kar skupaj znaša 2353,2 točk, to pa ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 1.411,92 EUR. K temu je potrebno prišteti še 310,62 EUR kot 22% DDV na opravljene storitve po drugem odstavku 2. člena OT, tako da stroški toženkine pooblaščenke po OT skupaj znašajo 1.722,54 EUR. K tem je potrebno dodati še 55,50 EUR potnih stroškov za prihod pooblaščenke na sodišče na relaciji Slovenska Bistrica - Maribor - Slovenska Bistrica (50 km x 0,37 EUR x 3). Stroški toženkine pooblaščenke in s tem pravdni stroški toženke tako skupaj znašajo 1.778,04 EUR, gleda na njen 29,65% uspeh z zahtevkom po tožbi pa ji mora tožnik te stroške povrniti v višini 527,19 EUR v roku 15 dni po prejemu prvostopenjske sodbe, po preteku teka roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. V zvezi z zgornjo stroškovno odmero velja tožniku glede na njegove pritožbene navedbe odvrniti še, da pripravljalnih vlog toženke z dne 31. 3. 2018, z dne 26. 4. 2018 ter z dne 22. 11. 2018 naslovno sodišče ne ocenjuje kot nepotrebnih za obravnavanje zahtevka po tožbi, saj je v teh z izčrpno argumentacijo nasprotovala tožbenemu zahtevku, zato je pooblaščenki toženke nagrado za sestavo teh pripravljalnih vlog potrebno priznati. Skladno z določbo četrtega odstavka 6. člena OT pa ima toženkina pooblaščenka pravico tudi do plačila za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko, ko je za potrebe pristopa na dne 19. 4. 2018, dne 23. 10. 2018 in dne 26. 2. 2019 opravljene naroke za glavno obravnavo potovala na relaciji Slovenska Bistrica - Maribor in nazaj, in sicer za vsake začete pol ure, kar predstavlja potovanje v eno smer, po 20 točk, skupaj torej 120 točk. Je pa sodišče druge stopnje pooblaščenki toženke za odsotnost iz pisarne v času potovanja na narok dne 23. 10. 2018 priznalo le 40 točk, ne pa z izpodbijano sodbo priznanih 50 točk, saj glede na relacijo potovanja, ko je bilo v vsako stran potrebno premostiti 25 km, za drugačno odmero te nagrade v določbah 6. člena OT ni osnove. Toženka je sicer priglasila tudi strošek za porabljen čas za zastopanje na narokih (urnina) po prvem odstavku 6. člena OT, in sicer za narok z dne 23. 10. 2018 ter dne 26. 2. 2019 po 50 točk, vendar pa s pritožbo ne uveljavlja, da ji navedeno z izpodbijano sodbo ni bilo priznano.

18. Tožnik pa neutemeljeno nasprotuje tudi toženkini pooblaščenki priznani nagradi za zastopanje na naroku dne 19. 4. 2018 z argumentom, da zaradi prekinitve postopka tega dne narok sploh ne bi smel biti opravljen. Pregled zavede pokaže, da je bil predmetni postopek s sklepom prvostopenjskega sodišča P III 615/2017 z dne 30. 1. 2018 (list. št. 36) prekinjen za čas treh mesecev zaradi napotitve pravdnih strank na mediacijo. Ta med pravdnima strankama ni bila uspešna, s čemer je bil tožnik glede na naravo mediacijskega postopka gotovo seznanjen. Služba za alternativno reševanje sporov je o tem tudi obvestila sodišče prve stopnje in je bila dne 12. 2. 2018 dana odredba, da se sodni spis vrne razpravljajočemu sodniku (obvestilo na list. št. 37). Dne 19. 4. 2018 opravljena glavna obravnava je bila razpisana že dne 24. 1. 2018 (list. št. 32), torej še pred prekinitvijo pravdnega postopka zaradi mediacije. Z ozirom, da je bil tožnik nanjo pravilno vabljen (vabilo je bilo tožniku vročeno 26. 1. 2018 - vročilnica pripeta k list. št. 32), pa je bila dne 19. 4. 2018, ko je bil tožnik predhodno že seznanjen z neuspelo mediacijo, zaradi katere je bil predmetni postopek prekinjen, tako razpisana glavna opravljena, brez da bi bilo pri tem poseženo v pravico tožnika do obravnavanja.

19. Glede na vse zgoraj obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika skladno s 358. členom ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz zgornjega izreka. Pritožbo tožnika v presežku ter pritožbo toženke pa je kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem je kljub zgolj delni spremembi prvostopenjske odločitve v I. točki zgornjega izreka zaradi jasnosti izrek izpodbijane sodbe formuliran v celoti.

20. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, toženka pa svoje stroške pritožbenega postopka glede na neuspeh s pritožbo krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Zaradi lažjega razumevanja naslovno sodišče v obrazložitvi predmetne sodbe pravdni stranki opredeljuje glede na njuno udeležbo na aktivni oziroma pasivni strani v postopku po tožbi. 2 432. člena OZ: »S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika.« 3 Že v postopku pa prvi stopnji ni bilo sporno, da je bil tožnik v času sklenitve spornega sporazuma seznanjen z zdravstvenim stanjem toženkinega moža, ki je se je zaradi prisotnosti blodnjave motnje kot oblike shizofrenije prezadolžil, in posledično slabem finančnem stanju toženke, ki je odplačevala moževe obveznosti. To nenazadnje izhaja že iz navedb tožnika v njegovi pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2017 (zavedajoč se bolezni toženkinega moža in finančne stiske družine je tožnik hotel pomagati kolikor se da), smiselno enako pa tudi iz njegove Garancijske izjave z dne 9. 5. 2010 (priloga A2). Prav tako iz spornega sporazuma samega izhaja, da se ta sklepa, ker toženkin mož zaradi bolezni in opravilne nesposobnosti posojila ne more vračati, da bi se s tem preprečila sodna izvršba in izguba nepremičnine. 4 Prvi odstavek 119. člena OZ: »Če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična.« 5 Tako tudi VSL sklep I Cpg 1426/1999 z dne 20. 12. 2000. 6 Na tem mestu naslovno sodišče ne more prezreti, da je tudi v spornem sporazumu napačno povzet znesek po zamudni sodbi dolžne glavnice, ki znaša 8.258,00 EUR in ne 8.285,00 EUR. Z ozirom, da je navedeno očitno posledica zamenjave števil 5 in 8, je sodišče druge stopnje pri obračunu sporne terjatev upoštevalo glavnico, kot ta izhaja iz pravnomočne zamudne sodbe kot izvršilnega naslova. 7 Prvi odstavek 377. člena OZ: »Če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.« 8 Zgolj v obdobju od 27. 10. 2000 do konca leta 2001 se je predpisana obrestna mera zamudnih obresti gibala od 24,78% do 29,98% mesečno. 9 376. člen OZ: »Obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavico.« 10 215. člen ZPP: »Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.« 11 Tožbi je tožnik priložil le sklepa izvršilnega sodišča v zadevi In 81/2010 z dne 30. 8. 2010 in z dne 18. 11. 2011, s katerima je bil na predlog tožnika kot upnika dovoljen odlog izvršbe (priloga A4 in A5). 12 288. člen OZ: »Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.« 13 Prvo delno poplačilo v višini 200,00 EUR je bilo opravljeno dne 2. 2. 2012. S tem so se delno poplačale zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov v višini 311,74 EUR (prej 74.706,00 SIT), ki so od 9. 12. 2005 do 1. 2. 2012 natekle v višini 206,81 EUR (priloga C7), tako da so nepoplačane ostale v znesku 6,81 EUR. Drugo delno poplačilo v višini 160,00 EUR je bilo opravljeno dne 2. 3. 2012. S tem se je poplačal še neporavnan znesek zamudnih obresti 6,81 EUR, od glavnice pravdnih stroškov (311,74 EUR) v obdobju od 2. 2. 2012 do 1. 3. 2012 natekle zakonske zamudne obresti v znesku 2,15 EUR (priloga C8) ter deloma, in sicer v višini 151,04 EUR, znesek pravdnih stroškov, ki so tako ostali neporavnani v višini 160,70 EUR. Tretje delno poplačilo v višini 100,00 EUR je bilo opravljeno dne 2. 4. 2012. S tem plačilom so bile najprej poravnane zakonske zamudne obresti od še dolžnega zneska pravdnih stroškov (160,70 EUR), ki so v obdobju od 2. 3. 2012 do 1. 4. 2012 natekle v višini 1,19 EUR (priloga C9) ter deloma še dolžna glavnica pravdnih stroškov v višini 98,81 EUR, ki je tako ostala nepoplačana še v višini 61,89 EUR. Četrto delno poplačilo v višini 100,00 EUR je bilo opravljeno dne 7. 5. 2012. S tem so bile najprej pokrite zakonske zamudne obresti od še dolžne glavnice pravdnih stroškov (61,89 EUR), ki so od 2. 4. 2012 do 6. 5. 2012 natekle v višini 0,52 EUR (priloga C10), ter še dolžna glavica pravdnih stroškov v znesku 61,89 EUR. Z razliko v višini 37,59 EUR kot tudi z delnimi plačili z dne 14. 6. 2012, z dne 1. 8. 2012, z dne 3. 9. 2012 in z dne 12. 10. 2012, vsakič v višini 100,00 EUR, skupaj torej v višini 400,00 EUR, pa se deloma poplačajo zakonske zamudne obresti od glavnične terjatve (8.258,00 EUR), tako da te ostanejo neporavnane še v višini 7.820,41 EUR. 14 Prvi odstavek 375. člena OZ: »Od zapadlih, pa ne plačanih obresti, ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače.« 15 Tako tudi VS RS v sklepu II DoR 14/2016 z dne 13. 4. 2016. 16 Narok tega dne ni bil opravljen zgolj zaradi obravnavanja pred tem vložene nasprotne tožbe, saj je bila še pred vložitvijo nasprotne tožbe (30. 11. 2018) dne 23. 10. 2018 opravljena glavna obravnava preložena zaradi poziva tožniku na dopolnitev tožbe ter zaslišanja toženke ter priče A. N., ki sta bila na naroku dne 26. 2. 2019 opravljena.