Jedro

Če krajani krajevne skupnosti niso sodelovali v ponovnem postopku - aktivna je bila krajevna skupnost - niso aktivno legitimirani v upravnem sporu. Tožbo je zato treba zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

V uvodu tega sklepa navedeni tožniki, ki so za zastopanje pooblastili M.J., so s tožbo izpodbijali sklep tožene stranke z dne 12.3.1992 in popravek tega sklepa z dne 16.3.1992, s katerima je po umiku pritožbe zoper gradbeno dovoljenje tožena stranka postopek ustavila. Tožniki so v tožbi navajali, da je Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine v odločbi z dne 30.12.1991 izdal gradbeno dovoljenje. Zoper to odločbo se je krajevna skupnost pritožila dne 21.1.1992. Gradnja se je med tem že začela brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Dne 25.2.1992 je bil sklican zbor krajanov. Njegova sklepčnost ni bila ugotovljena. V trenutku glasovanja je bilo prisotnih 34 krajanov. Glasovanje ni bilo tajno. Glasovali so o tem, kdo je za in kdo je proti gradnji mostu, dejansko pa so glasovali o umiku pritožbe. Glede na rezultat je bilo svetu krajevne skupnosti svetovano, da pritožbo umakne. Za umik pritožbe je glasovalo 18, proti pa je bilo 16 občanov. Z dopisom z dne 9.3.1992 je Svet krajevne skupnosti pritožbo umaknil. Izjavo o umiku je podpisal predsednik sveta krajevne skupnosti, ki je s funkcijo odstopil na zboru krajanov 25.2.1992 in za umik torej ni imel več pooblastil. Umik pritožbe je bil izsiljen, podpisala ga je nepooblaščena oseba, ki je odstopila. Več kot 700 krajanov od skupno 2700 volilcev krajevne skupnosti je podpisalo peticijo proti gradnji mostu. Nepravilnosti so bile tudi že pri lokacijskem dovoljenju. Niso bila upoštevana mnenja krajanov in tudi ne odlok o kulturnih in zgodovinskih spomenikih. Gradbeno dovoljenje ne upošteva poslabšanja bivalnih pogojev in lastnosti tal. Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožbo je bilo treba zavreči. V 12. členu zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati kot predpis naše države, je določeno, kdo je lahko tožnik v upravnem sporu. Po tej določbi je tožnik v upravnem sporu lahko vsak posameznik ali vsaka pravna oseba, organizacija, skupina oseb, naselje ipd., ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist kršena z upravnim aktom. Z upravnim aktom sploh ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi na zakon oprti neposredni koristi, če se upravni akt ne nanaša na tožnika, temveč na drugo osebo. Iz spisu priloženega lokacijskega dovoljenja, gradbenih dovoljenj, pa tudi iz obeh izpodbijanih sklepov, nedvomno izhaja, da je bila stranka v upravnem postopku krajevna skupnost, ne pa posamezniki krajevne skupnosti kot fizične osebe. Ti v upravnem postopku niso bili stranka. Upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, torej očitno ne posega v pravice tožnikov ali v njihovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, ker se nanaša na krajevno skupnost. Ni torej dana aktivna legitimacija tožnikov za tožbo. Sodišče je zato moralo na podlagi 3. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih (v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) tožbo zavreči.