Jedro

Izvedba dokaza z zaslišanjem mladoletne priče, glede katere ni spora, da ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, je vezana na zahtevo obdolženca. V primeru sostorilstva za zaslišanje take priče o okoliščinah in dejstvih, ki se tičejo vseh sostorilcev, ne zadošča zahteva enega samega obdolženca.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega S.B. mlajšega za varstvo zakonitosti se ugodi in se glede tega obsojenca, glede obsojene L.B. pa po uradni dolžnosti, izpodbijani sodbi prvostopenjskega sodišča in drugostopenjskega sodišča razveljavita in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojeno L.B. in obsojenega S.B. mlajšega spoznalo za kriva kaznivega dejanja umora, storjenega v sostorilstvu in v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po 1. odstavku 127. člena v zvezi s 25. členom in v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ in izreklo obsojencema kazen 8 let zapora vsakemu, pri čemer je vštelo obsojeni L.B. v izrečeno kazen čas, prebit v priporu od 16.06.1997, obsojenemu S.B. mlajšemu pa od 11.06.1997 dalje. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče pa je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi zagovornice obsojene L.B. in zagovornika obsojenega S.B. mlajšega zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega S.B. mlajšega je dne 06.11.1998 na Okrožno sodišče v Mariboru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe s predlogom temu sodišču, da prekine izvrševanje kazni obsojenemu S.B. mlajšemu. Vrhovnemu sodišču pa predlaga, da v celoti razveljavi uvodoma navedeni sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča in zadevo vrne v ponovno sojenje Okrožnemu sodišču v Mariboru pred spremenjenim senatom. V kolikor sodišče prve stopnje ne bo sledilo predlogu za prekinitev izvrševanja kazni obsojenemu S.B. mlajšemu, naj o tem predlogu odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je ta neutemeljena. Zatrjevana kršitev določb postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Za zaslišanje mladoletne A.B. je v danem primeru zadoščala zahteva obsojene L.B., mladoletničine matere, podana na glavni obravnavi 13.03.1998, zato izpoved te priče ne pomeni nedovoljenega dokaza. Stališče zahteve, da bi morala zaslišanje mladoletne priče zahtevati oba obsojenca, je nelogična, saj ne more biti izvedba takega dokaza vezana na soglasje obdolžencev, ki imajo lahko nasprotujoče si interese. Prav tako ni podana kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. O vprašanju števila udarcev, ki jih je zadal oškodovancu obsojeni S.B. mlajši, se je sodišče dosti ukvarjalo in v obrazložitvi sodbe navedlo razloge za svoj sklep, da je S.B. mlajši ležečemu oškodovancu zadal dva udarca s sekiro. Očitek kršitve KZ ni obrazložen, zato ga ni mogoče preizkusiti. Druge zatrjevane kršitve ZKP se nanašajo na vprašanje, ali je obsojeni S.B. mlajši s sekiro udaril ležečega oškodovanca enkrat ali dvakrat. Pri tem gre za vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnika zahteve v tem, da je sodišče prve stopnje, kakor tudi sodišče druge stopnje, oprlo svojo sodbo na izpovedbo priče mladoletne A.B., hčerke obsojene L.B. in sestre obsojenega S.B. mlajšega, čeprav se na izpovedbo te priče napadeni sodbi ne bi smeli opirati, ker za izvedbo dokaza za zaslišanje navedene priče ni bilo zakonitih pogojev. Vložnik navaja, da je že v teku prvostopnega postopka, pa tudi v pritožbi, podrobneje obrazložil očitano kršitev. Višje sodišče trditvam obrambe v tej smeri ni sledilo, ampak je ocenilo, da so izpolnjeni pogoji za zaslišanje mladoletne A.B. v skladu z 236. členom ZKP in da zato izpovedba navedene priče ne predstavlja nedovoljenega dokaza, torej takega, na katerega se po določbah ZKP ne bi smelo opirati. Očitana kršitev pa je po mnenju vlagatelja zahteve za varstvo zakonitosti podana, ker v danem primeru ni bilo izrecne zahteve enega in drugega od obeh sedaj obsojenih, da se zasliši mladoletna oseba, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pravice, da ni dolžna pričati. Zgolj soglasje glede izvajanja tega dokaznega predloga na obravnavi dne 12.01.1998 s strani vložnika - zagovornika obsojenega S.B. mlajšega oziroma nenasprotovanje temu dokaznemu predlogu na glavni obravnavi 13.03.1998, ne more nadomestiti izrecne zahteve, ki jo opredeljuje 3. odstavek 236. člena ZKP. Po oceni vložnika zahteve za varstvo zakonitosti v danem primeru ne zadošča zgolj zahteva prvo obtožene L.B. za zaslišanje mladoletne priče njene hčerke, ampak bi morala to zahtevo brez izjeme pred sodiščem prve stopnje izraziti oba obsojenca, s čemer bi bilo zadoščeno intenciji tega zakonskega določila. Gre za dokazno prepoved, ki je vsaj relativna bistvena kršitev določil kazenskega postopka.

Prvostopno sodišče je v zvezi z izvedbo dokaza z zaslišanjem mladoletne A.B. kot priče sledilo predlogu obrambe obsojene L.B., ki je izrecno predlagala zaslišanje navedene priče in nato na izpovedbo oprlo sodbo, kar sledi iz razlogov prvostopenjske sodbe, v katerih je na 7. strani navedeno "sodišče je po tem, ko je zaslišalo edino očividko dogodka, mladoletno A.B., prepričano, da je obtožena L.B. kritičnega dne najmanj trikrat udarila s topim delom sekire od zadaj po ramenih S.B. starejšega, zaradi česar je ta padel na tla. Sodišče izpovedbo mladoletne A.B. šteje za verodostojno, saj jo potrjuje tudi S.B. mlajši in izvajanje dr. A.D. Priča mladoletna A.B. je povedala, da je oče že ležal na tleh, ko je obtoženka izročila sekiro soobtoženemu S.B. mlajšemu...".

Pritožbeno sodišče pa je v zvezi s pritožbenimi izvajanji obrambe obsojenega S.B. mlajšega v zadnjem odstavku na četrti strani svoje sodbe v zvezi z dokazom z zaslišanjem mladoletne A.B. ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo dokazno oceno na tisti del zagovora obsojenega S.B. mlajšega, ko dopušča možnost, da je očeta s sekiro udaril po glavi dvakrat, ko je ležal na tleh, ker je naveden zagovor skladen z izpovedbo priče mladoletne A.B., kar potrjujeta tudi oba izvedenca dr. A.D. in dr. B.Ž. Tako tudi dokazna ocena sodišča druge stopnje temelji na izpovedbi navedene priče. Glede očitane kršitve v pritožbi zagovornika obsojenega S.B. mlajšega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Izvedenka prof. M.T.F., spec. klinične psihologije, je v svojem izvedenskem mnenju za mladoletno A.B. ugotovila, da je slednja normalno intelektualno razvita devetletna deklica, ki zmore svoji starosti, izkušnjam in znanju primerno predvideti posledice svojega pričanja na potek in izid postopka zoper obdolženca, ne zmore pa razumeti pomena pravice, da je kot bližnja sorodnica pričanja oproščena. Navedeno bi sicer lahko bilo podlaga za zaključek, da sodišče prve stopnje A.B. ne bi smelo zaslišati, če ne bi obstajali zahteva in tudi soglasje obeh obdolžencev o zaslišanju te priče. Prva je zaslišanje te priče predlagala okrožna državna tožilka, takoj za tem pa je enak predlog podala zagovornica obdolžene L.B. (list. št. 349). Zagovornik obsojenca S.B. mlajšega je s predlagano izvedbo dokazov soglašal (list. št. 349). Vse to se je dogajalo na glavni obravnavi 01.12.1997. Za tem je okrožna državna tožilka ponovila dokazni predlog za zaslišanje mladoletne A.B. na glavni obravnavi dne 12.01.1998. Takemu dokaznemu predlogu se je pridružila zagovornica obsojenke L.B., dočim je zagovornik obsojenega S.B. mlajšega izjavil, da mu ne nasprotuje (list. št. 395). Na glavni obravnavi 13.03.1998 pa je obsojena L.B. podala izrecno zahtevo, da sodišče zasliši njeno nedoletno hči A. (list. št. 441). Tako so bili po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za zaslišanje navedene priče po določbi 3. odstavka 236. člena ZKP in izpovedba te priče zato ne predstavlja nedovoljen dokaz, torej tak, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati.

Po 2. točki 1. odstavka 236. člena ZKP so dolžnosti pričevanja oproščeni obdolženčevi krvni sorodniki v ravni vrsti, sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena in sorodniki po svaštvu do vštetega drugega kolena. V 3. odstavku tega člena je določeno, da mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam obdolženec. V 237. členu ZKP pa je med drugim določeno, da če je bil kot priča zaslišan mladoletnik, ki ni mogel razumeti pomena pravice, da ni dolžan pričati, ne sme sodišče na tako izpovedbo opreti svoje odločbe. V 8. točki 1. odstavka 371. člena pa je določeno, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je zahtevo za zaslišanje mladoletne A.B. podala le obsojena L.B., ne pa tudi obsojeni S.B. mlajši oziroma njegov zagovornik. Na list. št. 349 spisa je razvidno, da je zagovornik obsojenega S.B. mlajšega predlagal izvedbo dokazov, katere je dodatno predlagala okrožna državna tožilka, ko je hkrati izjavil, da se glede dokaznih predlogov s strani zagovornice prvoobtoženke - soobsojene L.B., ne izjasni in presojo prepušča sodnemu senatu; zagovornica obsojene L.B. je namreč predlagala, da sodišče neposredno na glavni obravnavi zasliši A.B., ker to predlaga njena klientka. Na list. št. 395 spisa je razvidno, da je na glavni obravnavi 12.01.1998 državna tožilka ponovno predlagala neposredno zaslišanje priče A.B. v navzočnosti psihologinje. Tudi temu dokaznemu predlogu se je pridružila zagovornica obsojenke L.B., pri čemer je zagovornik izjavil, da dokaznemu predlogu okrožne državne tožilke ne nasprotuje, kakor tudi da ne nasprotuje dokaznemu predlogu zagovornice soobsojene L.B. Na glavni obravnavi 13.02.1998 pa je obsojenec S.B. mlajši v svojem zagovoru izrecno izjavil, da ne predlaga mladoletne A.B. (očitno kot priče) iz razloga, ker bi povedala pod vplivom M.N. in L.B. mlajše (list. št. 441), razpravljujoči senat pa je dokaz za zaslišanje mladoletne priče A.B. na obravnavi 13.02.1998 izvedel in kot je že navedeno v razlogih te sodbe, svojo sodbo, enako kot tudi pritožbeno sodišče, oprl na izpovedbo te priče. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče z izvedbo dokaza z zaslišanjem mladoletne A.B. kot priče kršili 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Glede na predmet obtožbe - tudi modificirane - gre v zadevi za en sam dogodek, kot je povzet v krivdorek napadene prvostopne sodbe, v katerem nastopata oba obsojenca kot sostorilca. Izvedba dokaza z zaslišanjem mladoletne priče, glede katere ni spora, da ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, je vezana na zahtevo obdolženca. V obravnavanem primeru gre za dva obdolženca kot soostorilca istega kaznivega dejanja. Navedene določbe ZKP ni mogoče razlagati, da v primeru soostorilstva za zaslišanje take priče zadošča zahteva enega samega obdolženca o okoliščinah in dejstvih, ki se tičejo vseh soostorilcev. Ne glede na prejšnje strinjanje formalne obrambe - zagovornika s predlogom okrožne državne tožilke je izvedbi tega dokaza, kot je navedeno zgoraj, obsojeni S.B. mlajši izrecno nasprotoval neposredno pred izvedbo tega dokaza dne 13.03.1998, zato ga sodišče ne bi smelo izvesti. Glede na to, da sta se tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče oprli na izpovedbo priče mladoletne A.B., ko sta v dokazni oceni opredelili udeležbo - sostorilstvo obeh obsojencev, sta uporabili dokaz, ki ga ne bi smeli uporabiti, ker za izvedbo tega dokaza niso bili podani zakoniti pogoji. Sodišči ne bi smeli na tako izpovedbo glede na določbo 237. člena ZKP opreti svoje odločbe.

Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena iz zgoraj navedenih razlogov zato je v celoti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo skladno s 426. členom ZKP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.