Jedro

Če sodišče iz neutemeljenih razlogov ne izvede predlaganega dokaza, krši pravico stranke do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (II., III., IV. in V. točka izreka) se razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da predstavljata nepremičnina, vpisana v zemljiški knjigi kot posamezen del stavbe z ID znakom ... v k. o ... in ... v k. o. ..., ter osebni avtomobil znamke ... reg. št. ... skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med tožnico in prvim tožencem; da sta solastninska deleža na skupnem premoženju tožnice in prvega toženca enaka; da je druga toženka dolžna tožnici izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, s katero se pri zgoraj navedeni nepremičnini vknjiži kot solastnica tožnica, do 1/2, sicer tako listino nadomesti ta sodba; da sta dolžna toženca kot solidarna dolžnika tožnici izplačati znesek 5.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je zgoraj navedena nepremičnina skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med tožnico in prvim tožencem; da sta solastninska deleža na skupnem premoženju tožnice in prvega toženca enaka; da sta toženca kot solidarna dolžnika nerazdelno dolžna tožnici plačati znesek 60.000,00 EUR; da sta toženca kot solidarna dolžnika dolžna tožnici izplačati znesek 5.000,00 EUR (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna v roku 15 dni povrniti prvemu tožencu stroške postopka v višini 2.269,20 EUR, drugi toženki pa stroške postopka v višini 2.558,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da sta tožnica in prvi toženec porabila vse dohodke, ki sta jih pridobila med trajanjem življenjske in ekonomske skupnosti, za sprotne potrebe, zato nista ustvarila skupnega premoženja (prihrankov). Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam prvega toženca, ki jih je utemeljeval z navedbami, da je bil nazadnje zaposlen leta 2009, ko so mu zaslužek nakazovali na bančne račune v Turčiji in Avstriji, potem pa je opravljal le občasna dela kot trener snowboarda fizičnih oseb in je dobival denar na roko. Za svoje navedbe ni predložil dokazov (izpiskov bančnih računov, dokazov o dohodkih). V nasprotju s prvim tožencem je tožnica trdila, da je prvi toženec v času trajanja njune življenjske in ekonomske skupnosti dobival visoko plačo kot trener ... snowboard reprezentance, in kot dokaz predlagala poizvedbe o zaslužkih prvega toženca iz opravljanja dela trenerja ... snowboard reprezentance v obdobju od 2007 do 2013, ker podatkov sama ni mogla pridobiti. Obenem je predložila tudi dokaze, da je prvi toženec kot trener ... snowboard reprezentance delal tudi po letu 2009 (zapisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi P 3080/2012-IV, objava na spletni strani ... snowboard reprezentance), do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer je kršilo 8. člen ZPP. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov o dohodkih prvega toženca in o bančnih računih prvega toženca v Avstriji, ki jih tožnica sama ni mogla pridobiti. Če bi jih izvedlo, bi ugotovilo drugačno dejansko stanje v zvezi z nastankom skupnega premoženja. Ugotovilo bi, da sta ustvarila skupno premoženje (prihranke), ki so se nahajali na bančnem računu v Avstriji zaradi prikrivanja dohodka pred slovenskimi davčnimi organi (do takšnih tožničinih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer je kršilo njeno pravico do izjave). Ugotovilo bi, da navedbe in izpovedi tožencev niso resnične, kar bi povsem omajalo njuno verodostojnost, zato jima sodišče prve stopnje ne bi moglo več slediti, kot je to storilo v izpodbijani sodbi. Tako je postopalo, čeprav prvi toženec za svoje navedbe ni predložil nobenih listinskih dokazov (tožnica je svoje navedbe dokazovala tudi z listinskimi dokazi), izjave druge toženke pa se v nekaterih delih ne ujemajo z drugimi dokazi. Postopanje sodišča prve stopnje je bilo pristransko. Napačen je zaključek, da tožnica ni uspela dokazati, da je od svojih staršev prejela darilo v znesku 60.000,00 EUR. Predložila je pisno darilno pogodbo, sicer pa za dokazovanje obstoja darilne pogodbe ni zahtevana pisna oblika. Darilno pogodbo je predložila tekom postopka, saj jo je morala pridobiti od staršev v Rusiji. Med takšnimi pojasnili in njeno izpovedjo, da je darilna pogodba ostala v stanovanju, v katerega ni imela vstopa, ni nasprotja, saj se vsaka pogodba sklene v več izvodih, pri čemer vsaka stranka obdrži en izvod. Sicer pa si izpovedi tožencev glede odselitve tožnice iz stanovanja nasprotujejo. Ni relevantno, da na darilni pogodbi ni imena in podpisa prvega toženca, saj je bil denar izročen tožnici. Denar je bil sicer namenjen obema, a prvi toženec darila ne bi dobil, če ne bi bil v življenjski in ekonomski skupnosti s tožnico. Če bi sodišče prve stopnje pridobilo podatke o financah prvega toženca, bi morda ugotovilo, da ima prvi toženec denarna sredstva iz naslova darila, s katerimi je razpolagal, še vedno na bančnem računu v Avstriji. V zvezi z ugotovitvami o tožničini zaposlitvi pritožba navaja, da je tožnica sprejela začasno zaposlitev na Centru za socialno delo le zaradi dodatnega zaslužka, saj ji plača v podjetju K., d. o. o., ki jo je dokazala s predložitvijo plačilnih list, ni zadostovala za preživetje. Drugačni zaključki sodišča prve stopnje so napačni in pristranski. Pri zaključku, da bi, če bi prvi toženec zares prejel 60.000,00 EUR iz naslova darila in ga izročil drugi toženki za nakup stanovanja, to nakazilo izhajalo iz njenega bančnega računa (pri Banki, d. d.), iz katerega je plačala kupnino za stanovanje, ni upoštevano, da jih je prvi toženec lahko shranil kjerkoli, druga toženka pa je sama izpovedala, da je kupnino za stanovanje delno plačala tudi z denarjem, ki ga je hranila doma. Istovetnost tega zneska z zneskom iz naslova darila vzbuja dvom v verodostojnost navedb in izpovedi tožencev. Na njuno neverodostojnost kaže tudi izpoved priče A. A. o okoliščinah sklepanja prodajne pogodbe za stanovanje in o tem, da je bilo že od začetka jasno, da je bilo stanovanje kupljeno za tožnico in prvega toženca. Poleg tega iz listin, prejetih na podlagi poizvedb sodišča prve stopnje, izhaja, da sta račun druge toženke pri Banki, d. d., uporabljala oba toženca. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje druga toženka ni omenila skupnega računa. V zvezi z nakazili na račun se je delno izjavila šele po pozivu tožnice. Zaključek sodišča prve stopnje, da so izpovedi druge toženke vseskozi skladne, zaradi česar druga toženka deluje odkritosrčno in pristno, je zato neutemeljen in pristranski. V zvezi z nakupom avtomobila ni sporno, da je bil za ta nakup dvignjen denar iz bančnega računa B. B., sporen pa je izvor tega denarja. V zvezi s tem vprašanjem bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti bančne izpiske vseh pravdnih strank in B. B. Navedbe tožencev o skupnih računih, s katerim razpolagajo vsi družinski člani, v povezavi z dejstvom, da prvi toženec ni predložil izpiskov iz bančnih računov v tujini, ki nedvomno obstajajo (kar vzbuja sum, da nekaj prikriva), vzbujajo dvom v verodostojnost izpovedi tožencev glede denarja za nakup avtomobila.

3. V odgovorih na pritožbo toženca predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijana ugotovitev, da tožnica in prvi toženec v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti nista mogla privarčevati večje vsote denarja za nakup stanovanja, kot to navaja tožnica, saj sta vse dohodke, ki sta jih pridobila v času njune življenjske in ekonomske skupnosti, porabila za sprotne življenjske potrebe, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi s kršitvijo 8. člena ZPP. O tem je sodišče prve stopnje zaključilo zgolj na podlagi izpovedi tožencev, ki ju je štelo za verodostojni, ne da bi ob tem pojasnilo višino dohodkov, s katerimi sta razpolagala tožnica in prvi toženec, in ne da bi izvedlo predlagani dokaz s poizvedbami o dohodkih prvega toženca, ki jih je prejemal kot trener ... snowboard reprezentance.

6. Predlagani dokaz s poizvedbami pri ... smučarski zvezi o izplačanih dohodkih prvega toženca v obdobju med leti 2007 in 2012 je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da okvirni dohodki niso bili sporni, točni zneski njegovih dohodkov pa glede na izvedene dokaze in ob podanem materialnopravnem izhodišču ne bi v ničemer pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja in odločitvi v obravnavani zadevi.

7. Če sodišče iz neutemeljenih razlogov ne izvede predlaganega dokaza, krši pravico stranke do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave. Pritožba utemeljeno opozarja, da obrazložitev o nespornosti okvirnih dohodkov prvega toženca ne drži. Iz trditvene podlage tožnice izhaja, da je prvi toženec ves čas trajanja življenjske in ekonomske skupnosti opravljal delo trenerja ... snowboard reprezentance in iz tega naslova v tem obdobju prejemal visoke mesečne dohodke (ki jih je tožnica zneskovno opredelila, zato predlaganega dokaza ni mogoče opredeliti kot informativnega), kar je prvi toženec izrecno zanikal (l. št. 181). Navajal je, da je po vrnitvi v Slovenijo (od poletja 2009) delal le občasno, prihodke pa v celoti porabil za preživljanje. Druga toženka se je pridružila navedbam prvega toženca. Glede na pojasnjeno je zgoraj navedeni dokazni predlog napačno zavrnjen in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dohodki prvega toženca v času od začetka trajanja življenjske in ekonomske skupnosti do trenutka nakupa stanovanja (2012) in avtomobila (2009), ki potrditvah tožnice predstavljata skupno premoženje, niso nerelevantni. Iz tožničine trditvene podlage izhaja, da sta kupnino za predmetno stanovanje plačala tožnica in prvi toženec tudi iz skupnega premoženja, ki sta ga ustvarila, ker je prvi toženec ves čas trajanja življenjske in ekonomske skupnosti prejemal visoke dohodke kot trener ... snowboard reprezentance. Slednje je dokazovala s predlaganim dokazom, ki ga sodišče prve stopnje ni izvedlo. Kot dokaz, da je prvi toženec navedeno delo opravljal ves čas trajanja življenjske in ekonomske skupnosti, opravlja pa ga tudi danes, je predložila tudi kopijo izpiska iz internetne strani ... smučarske zveze in zapisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi P 3080/2012-IV, do katerih pa se v nasprotju z 8. členom ZPP sodišče prve stopnje ni opredelilo. Če bi opravljene poizvedbe potrdile tožničine navedbe, ki sta jih toženca sicer zanikala, bi to (kot utemeljeno izpostavlja pritožba) omajalo verodostojnost njunih izpovedi, da tožnik in prva toženka nista ustvarila nobenih prihrankov oziroma skupnega premoženja, zaradi česar avtomobila in stanovanja nista mogla kupiti iz skupnih sredstev, vzbudilo pa bi tudi dvom v verodostojnost njunih izpovedi, da je denarna sredstva za nakup stanovanja v celoti prispevala druga toženka s svojim možem, denarna sredstva za nakup avtomobila pa mož druge toženke.

8. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da bi moralo izvesti tudi dokaz s poizvedbami o avstrijskih bančnih računih prvega toženca in o bančnem računu B. B., iz katerega je bila dvignjena kupnina za avtomobil. V zvezi s tem pritožbeno sodišče po pregledu podatkov v spisu ugotavlja, da je dokaz s poizvedbami o stanju, prilivih in odlivih na avstrijskih bančnih računih prvega toženca tožnica predlagala le v zvezi z začasno odredbo, in sicer v odgovoru na ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi dolžnice z dne 30. 4. 2013 (l. št. 76). Poizvedb o prejemkih na bančnem računu B. B. pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni predlagala.

9. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe.

10. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člen ZPP).

12. V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje izvesti predlagani dokaz s poizvedbami o dohodkih prvega toženca iz naslova opravljanja trenerskega dela za ... snowboard reprezentanco, po dopolnjenem dokaznem postopku pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri ugotavljanju spornih dejstev mora upoštevati metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi v običajnem primeru ugotovitev, da so vsa potrdila o plačani kupnini napisana na ime druge toženke in da sta bili kupnini za avtomobil in stanovanje plačani iz sredstev na računu staršev prvega toženca,(1) zadostovala za zaključek, da sta kupnino za nakup avtomobila in stanovanja plačala starša prvega toženca iz svojih sredstev, vendar je tožnica zatrjevala posebne okoliščine, zaradi katerih zgoraj navedena ugotovitev sama po sebi še ne utemeljuje takšnega zaključka. Tako je npr. zatrjevala, da je prvi toženec prikrival svoje dohodke iz zaposlitve v tujini in svoje premoženje pred slovenskimi organi, da je prejemal prihodke na račune v tujini in redno izvrševal prenakazila na bančni račun druge toženke, da je kupnino za avtomobil dvignil iz svojega računa in jo prinesel staršema, onadva pa sta jo položila na svoj račun. Do takšnih zatrjevanih okoliščin, ki sta jim toženca sicer oporekala, se je zato treba v okviru dokazne ocene opredeliti.

Op. št. (1): Glede stanovanja je sicer sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je del kupnine druga toženka poravnala s pologom gotovine na tekoči račun prodajalca.