Jedro

Pogoj iz sedmega odstavka 40. člena ZDDV določa, da se sme odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem se prejme račun. Pred prejemom računa tožnikova pravica do odbitka po navedeni določbi sploh še ni nastala.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je tožeči stranki z odločbo št. ... z dne 17. 11. 2000 naložil plačilo davka na dodano vrednost za obdobje julij 1999 do junij 2000 v 13. točkah zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju DDV od prodaj blaga in storitev ter nepravilnosti pri odbijanju vstopnega DDV. Tožeča stranka je namreč odbijala vstopni DDV v obdobju, ko še ni prejela računov ali ko za račune storitve še niso bile opravljene oz. je odbijala vstopni DDV po računih, ki nimajo vseh sestavin po 34. členu Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, v nadaljevanju ZDDV). Drugostopni organ je pritožbi tožeče stranke delno ugodil in prvostopno odločbo v točkah I/4 in I/5 odpravil, spremenil v točkah I/1 in I/7 ter odpravil v točki I/10 in I/2, I/3 in I/9. V preostalem delu je pritožbo zavrnil. Drugostopni organ se strinja za ugotovitvijo prvostopnega organa, da je tožeča stranka dva računa, ki sta vpisana v knjigo prejetih računov za mesec december 1999 pod zaporedno št. 148 in zaporedno št. 149, prejela šele v januarju 2000. Nesporno je, da je na obeh računih odtisnjen datum prejema 3. 1. 2000, ki se tudi ujema z vpisom v knjigo prejete pošte. Drugega datuma prejema pa tožeča stranka ni dokazala oz. ni dokazala trditve, da je omenjena računa prejela že v decembru 1999. Predložene listine tožeče stranke ne dokazujejo, da sta se v kateri od pošiljk DHL nahajala tudi omenjena računa, saj iz listin ni razvidno, kakšna je bila vsebina posameznih pošiljk. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je omenjena računa prejela ravno preko DHL pošte. Glede na navedeno je tožeča stranka v obračunu za december 1999 neutemeljeno odbijala vstopni DDV v znesku 8.464.939,00 SIT po omenjenih dveh računih, ker takrat teh računov še ni prejela. Napačno je tudi stališče tožeče stranke, da za prejemnika storitve iz 3. odstavka 17. člena ZDDV splošni pogoji za odbitek vstopnega DDV ne veljajo. Prejemnik storitve v teh primerih obračuna izstopni DDV in ga v istem obdobju uveljavlja kot vstopni DDV le v primeru, če so za to izpolnjeni vsi pogoji, predpisani v 40. členu, med katerimi je tudi prejem računa. Tudi v primeru, če je davčni zavezanec plačal DDV kot prejemnik storitve, lahko vstopni davek odbija v obdobju, ko je prejel račun za opravljen promet. Nesporno je, da so bile storitve po omenjenih dveh računih opravljene decembra 1999. Torej je tudi davčna obveznost nastala v decembru 1999, kot je pravilno ugotovil prvostopni organ. Pri storitvah, ki jih davčni zavezanec s sedežem v tujini opravi davčnemu zavezancu s sedežem v Sloveniji (storitve iz 3. odstavka 17. člena ZDDV), nastane davčna obveznost v davčnem obdobju, v katerem so bile storitve opravljene (1. odstavek 26. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 4/99 do 54/01, v nadaljevanju PZDDV). Če pa je bilo pri teh storitvah opravljeno plačilo, preden so bile storitve opravljene, nastane davčna obveznost na dan plačila (2. odstavek 26. člena PZDDV). Nastanek obveznosti za obračun DDV je treba ločevati od pravice do odbitka vstopnega DDV, saj je slednja vezana na obdobje prejema računa. Pravica do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV je časovno omejena na davčno obdobje, v katerem je davčni zavezanec prejel račun, in ker je rok eden od pogojev za uveljavitev pravice, ima neuveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV v tem časovnem obdobju za posledico izgubo te pravice. Tožeča stranka v rednem obračunu DDV za januar 2000 ni upoštevala vseh računov, ki jih je prejela v tem mesecu. Ker tožeča stranka odbitka vstopnega DDV po neupoštevanem računu ni uveljavljala v roku za oddajo obračuna za januar 2000, je pravico do odbitka vstopnega DDV po tem računu izgubila. Pravica do odbitka vstopnega DDV, ki je tožeča stranka ni uveljavljala v računu za obdobje, ko je prejela račun, tudi ni mogoče naknadno uveljavljati kot popravek obračuna. Popravek odbitka je po določbi 1. točke 1. odstavka 42. člena ZDDV mogoč le v primeru, če davčni zavezanec naknadno ugotovi, da je bil odbitek v rednem obračunu DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kot je to upravičeno. To pa pomeni, da se je na to določbo mogoče opreti le v primeru, če je davčni zavezanec vstopni DDV po posameznem računu že uveljavljal v rednem obračunu DDV, naknadno pa je ugotovil napako v obračunu, ne pa v primeru, ko vstopnega DDV po posameznem računu davčni zavezanec sploh še ni uveljavljal, saj v takem primeru ne gre za popravek odbitka, ampak za uveljavljanje novega vstopnega DDV. Davčni organ pa vstopnega DDV tudi ne more upoštevati po uradni dolžnosti, če pritožnik v svojem obračunu DDV pravice do odbitka vstopnega davka ni izkoristil. PZDDV v 3. odstavku 78. člena določa, da se v primeru, če sta blago ali storitev prejeta v enem, račun pa v drugem davčnem obdobju, odbitek vstopnega DDV opravi v tistem davčnem obdobju, ko sta izpolnjena oba pogoja. Zato prvostopni organ tožeči stranki tudi utemeljeno ni priznal odbitka vstopnega DDV v znesku 1.157 SIT, ki ga je tožeča stranka uveljavljala po računu, vpisanem v knjigo prejetih računov za julij 1999 pod zaporedno št. 7. Po tem računu je tožeča stranka v obračunu za julij 1999 uveljavljala vstopni DDV v celotnem znesku 1.235 SIT, čeprav storitev takrat še ni bila v celoti opravljena, saj se račun nanaša na najemnino za sef v času od 8. 7. 1999 do 8. 7. 2000. Tudi v tem primeru se tožeča stranka v zvezi z odbitkom vstopnega davka neutemeljeno sklicuje na določbe 19. člena ZDDV, ki določajo nastanek obveznosti obračuna DDV. Prav tako se tožeča stranka v zvezi s prejetim računom št. 7 neutemeljeno sklicuje na določbe 81. člena PZDDV, ki se nanašajo na pravico do odbitka vstopnega DDV od danih predplačil, saj v obravnavanem primeru ni bil izdan račun za prejeto predplačilo.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper točke I/7, I/6, I/8, I/9 izpodbijane odločbe in sicer iz vseh treh pritožbenih razlogov - zmotne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka navaja, da je tuj dobavitelj A.A.A. AG iz Nemčije z dvema računoma, št. 69790722 in št. 69790723 z dne 17. 12. 1999, tožniku zaračunal storitve ekonomskega propagiranja. Oba računa mu je dne 21. 12. 1999 poslal po DHL skupaj s tovornim listom št. 5461898665 z namenom, da prispejo k tožniku čim prej (to je tudi primer njune poslovne prakse). Tožnik je navedena računa prejel 22. 12. 1999 v paketu po DHL hitri pošti. Ker je bilo že obdobje decembrskih praznikov in dopustov in je bila pri tožniku deloma spremenjena organizacija dela, je prišlo do nekaterih nepravilnosti pri označevanju prejema pošiljk. Oseba, ki je bila pri tožniku tisti dan zadolžena za sprejem pošiljk in ki ji je bil dostavljen tudi paket z obema spornima računoma, je prejem paketa na tisti dan zgolj podpisala, ni pa na ta dan odtisnila datuma prejema na obeh računih. Zato je bil namreč zadolžen drug delavec, vendar je le ta prejem računov napačno potrdil šele 3. 1. 2000 in jih pod tem datumom tudi vpisal v knjigo prejete pošte. Ne glede na navedeno administrativno pomoto zaposlenih pri tožniku pa je dejstvo, da je tožnik oba sporna računa dejansko prejel 22. 12. 1999, kar potrjujejo naslednji listinski dokazi: izjava odgovorne osebe A.A.A. AG, Nemčija z dne 25. 9. 2000, iz katere izhaja, da je A.A.A. AG Nemčija, ki je računa izdala dne 17. 12. 1999, le te dne 21. 12. 1999 poslala po DHL skupaj s tovornim listom št. 5461898665; dostavni listi, ki predstavljajo vročilnico hitre pošte DHL, ki jo podpiše prejemnik ob prejemu izročene pošte in podpis prevzema pošiljke na dostavnem listu z dne 22. 12. 1999, na katerem je naveden tudi tovorni list št. 5461898665, h kateremu je pristojna oseba A.A.A. AG Nemčija priložila tudi navedena dva računa - iz česar izhaja, da je DHL tožniku dostavil kopijo vseh dostavnih listov DHL, kar dokazuje, da tožnik dne 3. 1. 2000 ni prejel nobene pošiljke oz. da je naslednjo pošiljko prejel šele 4. 1. 2000. Tožena stranka se do zgoraj navedenih dokazov ni opredelila oz. jih ni obravnavala v skladu z načelom proste presoje dokazov. Tožena stranka je le napisala, da tožnik ni uspel dokazati, da je sporna računa prejel že decembra 1999, ker iz vsebine pošiljke DHL ne izhaja, da bi bila v njen tudi sporna računa, ter da tožnik tudi ni dokazal, da je računa prejel ravno preko DHL pošte. Posledično si je po mnenju tožnika v obračunu za december pravilno odbil vstopni DDV v znesku 8.464.939,00 SIT (po omenjenih dveh računih). PZDDV v 109. členu med drugim določa, da se v knjigo prejetih računov v stolpec 2a vpiše datum prejema knjigovodske listine. Toženec je tudi napačno uporabil materialno pravo s tem, ko je zaključil, da je glede na to, da je bil na obeh računih kot datum njihovega prejema odtisnjen datum 3. 1. 2000 in naveden datum vpisan tudi v knjigo prejete pošte, nesporno dokazano dejstvo prejema obeh računov na dan 3. 1. 2000. ZDDV v določbi 56. člena med drugim določa tudi, da je davčni zavezanec, zaradi zagotovitve podatkov o izdanih in prejetih računih, dolžan voditi knjigo izdanih računov in knjigo prejetih računov. Navedena določba določa, da mora podatke o prejetih računih davčni zavezanec voditi v knjigi prejetih računov. PZDDV v 109. členu določa, da se v knjigo prejetih računov v stolpec 2a vpiše datum prejema knjigovodske listine. Glede na navedeno je torej potrebno ločiti na eni strani lastno pomožno evidenco, ki je fakultativne narave (kamor spada tudi knjiga prejete pošte) in na drugi strani predpisano knjigovodsko evidenco, ki je obligatorne narave (kamor spada knjiga prejetih računov in knjiga izdanih računov). Tožnik je kot že rečeno po svojem zaposlenem prejem računov zaradi administrativne pomote napačno potrdil šele 3. 1. 2000 in jih pod tem datumom vpisal v knjigo prejete pošte. Ker se je zavedal pomote, pa je oba računa pravilno vpisal v knjigo prejetih računov za december 1999 glede na njun dejanski prejem 22. 12. 1999. Tožnik je torej zgolj v fakultativno pomožno evidenco - knjigo prejete pošte izvedel napačen datum prejema, v obligatorno predpisano evidenco pa je izvedel pravilen datum prejema. Nadalje tožeča stranka navaja 2. točko 3. odstavka 17. člena ZDDV, da se za kraj opravljenega prometa storitev šteje kraj, kjer ima prejemnik storitve, davčni zavezanec (tožnik) sedež, če storitev opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža in 3. točko 12. člena ZDDV po kateri je plačnik DDV tudi prejemnik storitev iz 3. odstavka 17. člena ZDDV, če je te storitve opravil davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža. Iz tega izhaja, da je plačnik DDV v tem primeru tožnik, davčna osnova pa je po 5. odstavku 21. člena ZDDV celotno plačilo, ki ga je slednji plačal dobavitelju storitev ekonomskega propagiranja A.A.A. AG iz Nemčije. Navedeno pomeni, da na prejeti račun tujca davčni zavezanec pripiše obračunani DDV. Takšen račun ne glede na določila 34. člena ZDDV v povezavi z določbo 6. odstavka 40. člena ZDDV izpolnjuje pogoje za uveljavitev pravice do odbitka vstopnega DDV, saj 34. člen ZDDV predpisuje obvezne elemente računov, ki so izdani med davčnimi zavezanci, kar pa ne velja za prejete račune tujcev. Prav tako veljajo izjeme tudi za določbo 7. odstavka 40. člena ZDDV, po kateri davčni zavezanec odbiti vstopni DDV na dodano vrednost v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev oz. carinske deklaracije za uvoženo blago. Izjeme od navedenega pravila veljajo za primere, ko davčni zavezanec pridobi pravico do vstopnega davka šele takrat, ko je davek na dodano vrednost plačan oz. ko je izvršeno plačilo, in so naslednje: 1. pri storitvah, ki jih davčnemu zavezancu opravi oseba, ki nima sedeža na ozemlju Slovenije, od katerih je davčni zavezanec plačal davek kot prejemnik storitev v skladu z 2. in 3. točko 12. člena ZDDV; 2. pri spremembi pogojev, merodajnih za obdavčenje opreme in nepremičnin in 3. pri nabavah blaga in storitev od kmetov, ki imajo priznano pavšalno nadomestilo. Posebno obravnavo opravljenih storitev davčnih zavezancev, ki imajo sedež v tujini opredeljuje prav 82. člen PZDDV, ki ga prvostopenjski davčni organ sicer navaja, pa ga ne upošteva. Davčni zavezanec, ki na podlagi 3. odstavka 17. člena ZDDV obračuna DDV, ima pravico ta davek odbiti kot vstopni DDV, če so izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV, če račun izda davčni zavezanec, ki ima sedež izven Slovenije in če je DDV plačan. Vse navedene 3 pogoje je tožnik v zvezi z obema spornima računoma izpolnjeval. Prvostopenjski organ je v svoji odločbi zavzel stališče, da niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV. Davčni organ tako razširja pogoje, ki jih zahteva 1. točka 82. člena PZDDV tudi na 7. odstavek 40. člena ZDDV, čeprav je tudi to določilo vsebinsko pojmovno izključeno iz izvajanja s posebno ureditvijo omenjenih storitev v zgoraj naštetih določbah zakona in pravilnika. Račun, ki ga izda davčni zavezanec, ki ima sedež izven Slovenije, ne more imeti in tudi ni treba da ima v 34. členu ZDDV predpisane pogoje. Pri tem je treba opozoriti tudi na določbo 26. člena PZDDV o nastanku obveznosti obračuna DDV, ki pravi, da nastane obveznost v davčnem obdobju, v katerem so bile storitve opravljene (računa sploh ne omenja). Po ZDDV in v resnici so bile storitve ekonomskega propagiranja tožniku opravljene do 17. 12. 1999, ko je njihov izvajalec A.A.A. AG iz Nemčije izdal račun. S tem je po ZDDV za tožnika nastala davčna obveznost obračuna in plačila DDV. Bistvo te točke in njene zahteve je, da mora storitve opraviti davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža in seveda tudi izdati račun. Nikjer pa ni govora o prejetem računu oz. datumu računa. Način in potek obračuna in plačilo je določilo pristojno ministrstvo v izvedbenih aktih k ZDDV. Račun se v bruto znesku (vrednost računa tujega dobavitelja za plačilo vključno z obračunanim DDV s strani zavezanca) vnese v knjigo prejetih računov P-RAČ v stolpec 7 z razčlenitvijo po stolpcih 9, 14, 15, 16 oz. v stolpcih 7, 9 in 10, če se DDV ne sme odbiti. Šteje se, da je bil račun plačan, ko je bil prikazan v obračunu DDV pod oznako 35. Davčni zavezanec lahko obračunani DDV uveljavlja kot vstopni DDV pod oznako 45 v istem davčnem obdobju, v kolikor lahko vstopni DDV v celoti odbije. Iz vsega navedenega torej izhaja, da so pravila za prejemnike storitev po 3. odstavku 17. člena ZDDV glede obračuna in odbitka DDV drugačna, kot za ves drug obdavčljiv promet, pri katerem je merilo za odbitek vstopnega DDV davčno obdobje prejema računa, ne pa plačilo, kot v primeru tožnika. Tožnik pa je vse navedene 3 pogoje za odbitek vstopnega DDV izpolnil. Zgolj podredno pa tožeča stranka še navaja in citira mnenje Ministrstva za finance, da davčni zavezanec pridobi pravico do odbitka vstopnega davka in jo s potekom davčnega obdobja ne izgubi. Glede na to tožnik meni, da če mu že ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega davka davka v davčnem obdobju december 1999, bi mu morala biti priznana v davčnem obdobju januar 2000. Opozarja na novelo ZDDV, ki je določil prekluzivni rok za uveljavitev vstopnega DDV, vendar ne kasneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je davčni zavezanec pridobil pravico odbitja vstopnega DDV. Ob upoštevanju 7. člena ZUP (načelo varstva pravic strank in varstvo javne koristi) bi morala tožena stranka upoštevati, da so bili v januarju 2000 izpolnjeni vsi pogoji za odbitek vstopnega DDV, vendar kljub temu tega ni upoštevala v izpodbijani odločbi. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravi ter tožeči stranki povrne stroške postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlagala zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporen obračun davka na dodano vrednost za mesec december 1999. Tožeča stranka si je namreč za omenjeni mesec odbijala vstopni DDV po dveh računih (št. 148 in 149), ki nosita odtisnjen datum 3. 1. 2000 (nesporno dejstvo). Po zatrjevanjih tožeče stranke je v njenem knjigovodstvu prišlo do napake in sta bila zato ta dva računa posledično vpisana napačno v knjigo prejete pošte za mesec januar, čeprav naj bi dejansko prispela z DHL pošto k tožeči stranki že decembra. Sodišče se v celoti strinja s toženo stranko, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi sporna računa sploh potovala z DHL pošto oziroma da bi dokazala, da sta računa prispela k njej že decembra. Tožeča stranka je šele ob inšpekcijskem pregledu začela zatrjevati in zbirati dokazila o tem, da naj bi sporna računa prispela k njej že decembra (na vprašanje inšpektorja ob začetku postopka je tožnik pojasnil, da datirka na računih pač pomeni datum njihovega prejema). Sodišče se tako, kot že rečeno, strinja z dokazno oceno organov obeh stopenj, da tožnik ni uspel dokazati, da je prejel računa št. 148 in 149 meseca decembra 1999 (sodišče se zato tudi ne spušča v argumentiranje o fakultativnih in obligatornih evidencah davčnih zavezancev, saj je tožena stranka izčrpno pojasnila, zakaj iz evidenc tožnika po njenem mnenju ne izhaja, da sta bila računa prejeta decembra 2000). Omenjeno dejstvo je pravnorelevantno iz razloga, kdaj nastopi pravica do odbitka DDV. Pri tem je pomembno, da je bila po obeh računih opravljena storitev ekonomskega propagiranja s strani davčnega zavezanca, ki ima sedež v tujini in tako le-ta storitev spada pod tretji odstavek 17. člena ZDDV. Kot kraj obdavčitve je tako določen kraj prejemnika storitve, torej tožnika. Čas obveznosti za plačilo DDV nastane v tem primeru v davčnem obdobju, ko je bila storitev opravljena. Šteje se, da je storitev opravljena, ko je izdan račun. Davčna obveznost za tožnika je nastala, ko je tuji zavezanec izdal račun oziroma v primeru neizdaje računa (kar pa ni situacija v konkretnem primeru) osmi dan po opravljeni storitvi. Sodišče tako šteje mesec december kot tisti mesec, ko je za tožnika nastala obveznost plačila DDV. Tožnik pa je pridobil možnost oziroma pravico plačani davek uveljavljati kot vstopni DDV pod tremi pogoji: če so bili izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV, če je račun izdal davčni zavezanec, ki ima sedež izven Slovenije in če je bil DDV plačan. Pogoj iz sedmega odstavka 40. člena ZDDV določa, da se sme odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem se prejme račun. Pred prejemom računa tožnikova pravica do odbitka po navedeni določbi sploh še ni nastala. Glede na to je tožnik pridobil pravico do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV v mesecu januarju 2000. Drži, kar navaja tožeča stranka, da tožnikova pravica do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV ni potekla z rokom za oddajo decembrskega obračuna DDV, saj se je tudi sodna praksa postavila na stališče, da osnovnega besedila 7. odstavka 40. člena ZDDV ni mogoče razumeti v smislu določitve prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. S spremembo določbe 7. odstavka 40. člena ZDDV-B (Uradni list RS, št. 67/02) je bil določen materialni prekluzivni rok za uveljavitev pravice do odbitka vstopnega DDV (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ip 735/2005). V konkretni zadevi je sporen obračun vstopnega DDV za mesec december 1999, v katerem tožeča stranka glede spornih računov ni izpolnila pogojev, ki so bili izpolnjeni šele januarja, s prejemom računov, vendar tožeča stranka odbitka vstopnega DDV za mesec januar ni uveljavljala. Zato se sodišče strinja z odločitvijo davčnega organa druge stopnje, da tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih dveh računih za davčno obdobje - december 1999 ne gre. Glede računa za najemnino za sef (obračun DDV za julij 1999) pa se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge tožene stranke (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s prehodno določbo 2. odstavka 105. člena istega zakona).

Sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakonov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Po določbi 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26799 do 43/06, ZPP) v zvezi s 1.odstavkom 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 70/00) in prehodno določbo 104. člena ZUS-1 stranka, ki v sporu ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov postopka. Zato je sodišče njeno zahtevo zavrnilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

Uporaba določb 51. do 72. člena ZUS-1 temelji na podlagi prehodne določbe 104. in 2. odstavka 105. člena istega zakona.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 107. člena istega zakona