17. 11. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. oktobra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 80/2002 z dne 11. 12. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 83/97 z dne 26. 9. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je pritožniku, ki je v pravdnem postopku nastopal kot tožena stranka, naložilo izpraznitev in izročitev garaže tožeči stranki, Višje sodišče pa je takšno sodbo potrdilo. Sodišči sta odločitev sprejeli na podlagi stališča, da pritožnik garažo uporablja brez pravnega naslova, saj v postopku ni dokazal, da garaža kot pomožni prostor pripada njegovemu stanovanju in da jo je kupil skupaj s stanovanjem oziroma da bi imel garažo v najemu.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča. Navaja, da je v pravdnem postopku dokazoval, da je lastnik garaže, saj jo je kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice kupil skupaj s stanovanjem, sodišče pa njegovim navedbam ni sledilo, ker garaža formalno ni bila zajeta v kupoprodajni pogodbi. Garaža naj bi stanovanju pripadala zato, ker je le 1,5 m oddaljena od njegovega okna in naj bi bilo zaradi tega stanovanje manj vredno. To naj bi v dokaznem postopku potrdila tudi priča g. B., vendar sodišče tega ni upoštevalo. Sodišče naj bi s svojo odločitvijo kršilo stanovanjsko zakonodajo ter predpise, ki varujejo lastninsko pravico, pravico do prijaznega okolja in pravico do varstva pridobljenih pravic, poseglo pa naj bi tudi v njegovo lastninsko pravico in pravico do poštenega in objektivnega sojenja. V dopolnitvi ustavne pritožbe z dne 19. 4. 2004 pritožnik še navaja, da ima tožeča stranka kot eden izmed lastnikov stanovanj v večstanovanjski hiši, kateri pripada tudi sporna garaža, na njej kvečjemu idealni solastninski delež, nikakor pa ne more biti njen izključni lastnik.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku in ne presoja samih po sebi kršitev materialnega in procesnega prava ter napačne ugotovitve dejanskega stanja.

4.Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo skladno z določbo prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile pritožniku z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik v ustavni pritožbi kršitve človekovih pravic sicer zatrjuje, vendar jih s svojimi navedbami ne izkaže.

5.Pritožnik napačno razume pomen pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Očitek, da je odločitev sodišča, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilna, namreč sam po sebi še ne izkazuje kršitve pravice do zasebne lastnine. Za kršitev te pravice bi lahko šlo v primeru, če bi sodišče odločitev oprlo na kakšno pravno stališče, ki je z vidika te pravice nesprejemljivo. Tega pa ni mogoče očitati stališču, po katerem pritožnik sporno garažo uporablja brez pravnega naslova, ker ni dokazal, da garaža kot pomožni prostor pripada njegovemu stanovanju in da jo je kupil skupaj s stanovanjem.

6.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do poštenega sojenja, s čimer smiselno zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave, vendar z razlogi, ki jih navaja, teh kršitev ne more utemeljiti. Gre namreč za ustavni procesni jamstvi, teh pa ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je odločitev po vsebini napačna. Z vidika 22. člena Ustave bi lahko bila ustavnopravno relevantna pritožnikova navedba, da sodišče ni zaslišalo priče, ki jo je predlagal, vendar do te kršitve ni prišlo. Ni namreč nujno, da bi moralo sodišče v pravdnem postopku izvesti vse dokaze, ki jih stranka predlaga, ampak le tiste, ki so pomembni za njegovo odločitev. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. V obravnavanem primeru je Višje sodišče pritožniku pojasnilo, da zaslišanje priče ne bi pripomoglo k ugotovitvi odločilnih dejstev. Zgolj dejstvo, da so sodišča v sporu odločila v korist nasprotne stranke, pa ne zadostuje za sklep o kršitvi pravice do poštenega sojenja.

7.Navedb iz dopolnitve ustavne pritožbe, ki jo je Ustavno sodišče prejelo po izteku 60-dnevnega roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS, Ustavno sodišče ni presojalo. Glede na izrecno pritožnikovo navedbo, da njegova vloga ni "zamujeno dejanje", saj z njo le razlaga dejstva, navedena v ustavni pritožbi, pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da pritožnik niti v postopku, v katerem sta bili izdani izpodbijani sodbi, niti v ustavni pritožbi ni zatrjeval, da ima tožeča stranka na sporni garaži kvečjemu idealni solastninski delež, zato te njegove navedbe ni bilo mogoče upoštevati tudi iz tega razloga.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravico in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožne ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger