Jedro

Pravnomočen sklep o potrditvi (poenostavljene) prisilne poravnave je izvršilni naslov za izterjavo terjatev, navedenih v posodobljenem seznamu terjatev (v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi). O teh terjatvah je tako že pravnomočno odločeno in tožeča stranka že ima izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko zahteva njihovo plačilo. Gre torej za že razsojeno stvar (res iudicata). Ponovno odločanje o že razsojeni stvari pa pomeni kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi v delu, ki se nanaša na zgoraj citirane račune ugodilo, sklep o izvršbi v tem delu prvega odstavka izreka razveljavilo in tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

Zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka terjatev po tem računu natančneje specificirati že v dopolnitvi tožbe in da je (ker tega ni storila) sama kriva, da na trditve tožene stranke ni mogla odgovoriti, po oceni pritožbenega sodišča ni pravilen. Ravno tožena stranka bi namreč ugovore, ki jih je podala v svoji drugi pripravljalni vlogi, lahko podala že prej (saj ne pomenijo odgovora na navedbe tožeče stranke v zvezi s tem kakšno število ur je bilo opravljeno, temveč povsem nove ugovore). Sodišče prve stopnje je takšne (nove) ugovore upoštevalo, čeprav tožeča stranka ni imela možnosti, da se o njih izjavi in čeprav v sporih majhne vrednosti velja pravilo, da morajo stranke vsa dejstva navesti v tožbi oziroma odgovoru na tožbo, v nadaljnji pripravljalni vlogi pa lahko zgolj odgovorijo na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). S tem je kršilo pravila, ki veljajo v postopkih v sporih majhne vrednosti, kršitev pa je bila tako huda, da je prerasla v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice tožeče stranke do izjave).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede plačila glavnice 825,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2012 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2012 dalje do plačila ter v II. točki izreka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 1.674,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 149,42 EUR od 10. 8. 2012, od zneska 325,40 EUR od 10. 2. 2012, od zneska 226,51 EUR od 9. 5. 2012, od zneska 315,83 EUR od 8. 4. 2012, od zneska 362,80 EUR od 10. 3. 2012, od zneska 144,89 EUR od 10.6.2012 in od zneska 149,42 EUR od 8.7.2012 dalje do plačila, se ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21308/2013 z dne 18. 2. 2013 v tem delu prvega odstavka izreka razveljavi ter tožba zavrže. III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21308/2013 z dne 18. 2. 2013, tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 243,39 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, kot izhaja iz obrazložitve pritožbe, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba opozarja, da je bil zoper toženo stranko dne 2. 1. 2014 začet postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki se je končal s sklepom St 2827/2013, ki je že postal pravnomočen, in sicer dne 13. 5. 2014 (torej pred izdajo prvostopenjske sodbe). V poenostavljeni prisilni poravnavi se v skladu z 18. alinejo drugega odstavka 221.b člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) smiselno uporablja določba tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP, ki določa, da je pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Smiselna uporaba navedenega člena pri poenostavljeni prisilni poravnavi pomeni, da slednja na prej opisan način učinkuje za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu, ki ga v postopku predloži dolžnik (četrti odstavek 221.b člena ZFPPIPP).

6. Utemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka v obravnavanem primeru (deloma) zahteva plačilo istih terjatev, kot jih je tožena stranka navedla v posodobljenem seznamu terjatev (in jih s tem priznala). Gre za terjatve, ki se nanašajo na glavnico po računih št. 430050, 4145886, 422843, 4197109, 4171500, 4248541 in 4274262, kar je razvidno iz izpisa odprtih postavk dolžnika. Višje sodišče ne more slediti navedbam iz odgovora na pritožbo, da ni izkazano, da se terjatev, ki je priznana v poenostavljeni prisilni poravnavi, nanaša prav na terjatve o katerih se odloča v predmetnem postopku. Iz posodobljenega seznama navadnih upnikov (priloga A22) je namreč razvidno, da je tožena stranka priznala terjatev tožeče stranke v višini 37.654,31 EUR, iz kontne kartice tožeče stranke pa je mogoče razbrati, katere terjatve so v tem znesku zajete. Razvidno je, da so bile (med drugim) priznane (tudi) terjatve po prej citiranih računih.

7. Kot je že bilo obrazloženo, je pravnomočen sklep o potrditvi (poenostavljene) prisilne poravnave izvršilni naslov za izterjavo terjatev, navedenih v posodobljenem seznamu terjatev (v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi). O teh terjatvah je tako že pravnomočno odločeno in tožeča stranka že ima izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko zahteva njihovo plačilo. Gre torej za že razsojeno stvar (res iudicata). Ponovno odločanje o že razsojeni stvari pa pomeni kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je sodišče druge stopnje pritožbi v delu, ki se nanaša na zgoraj citirane račune ugodilo, sklep o izvršbi v tem delu prvega odstavka izreka razveljavilo in tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

8. Drugačna je situacija v zvezi s plačilom računa št. 93031670, ki ga tožena stranka v postopku poenostavljene prisilne poravnave ni priznala. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave oziroma načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Slednje je namreč navedlo, da višine računa ni mogoče preizkusiti, saj celo, če bi sledili navedbam tožeče stranke o tem, koliko delavcev je delo opravljalo in koliko ur so za to porabili, ne bi mogli preveriti pravilnosti izračuna obračunanega dela, saj tožeča stranka ni navedla, koliko znaša urna postavka delavcev. Prav tako tožeči stranki očita, da ni substancirano odgovorila na navedbe tožene stranke, da je bilo opravljeno bistveno manjše število ur kot je bilo zaračunano, da ni bilo potrebno sodelovanje tolikšnega števila delavcev, da so previsoko obračunani stroški kilometrine in da je zaračunane storitve dejansko opravila družba S. d. o. o. 9. Pritožba pravilno izpostavlja, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi v zvezi s tem računom navedla le, da ga ni prejela. Tožeča stranka se zato v prvi pripravljali vlogi upravičeno ni ukvarjala z izkazovanjem njegove višine. Nadalje je tožena stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi navedla, da so storitve, zaračunane v tem računu, delno bile opravljene, da pa je tožeča stranka opravila bistveno manjše število ur, kot jih zaračunava (največ 3 in nikakor ne 30). Ni se torej ukvarjala z urno postavko delavcev, številom delavcev, ki so delo opravljali, stroški kilometrine, niti ni podala ugovora, da je dela dejansko opravila družba S d. o. o. Tožeča stranka je tako na ugovor, ki ga je tožena stranka podala (glede števila opravljenih ur) odgovorila dovolj substancirano ? natančno je specificirala, kakšna dela so opravljali delavci, kdaj so jih opravili in koliko časa so za to porabili. Vse ostale zgoraj povzete ugovore je tožena stranka podala šele v svoji drugi pripravljalni vlogi. Tožeča stranka zaradi specifičnih pravil, ki veljajo v sporih majhne vrednosti, nanje ni več mogla odgovoriti (452. in 453. člen ZPP). Zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka terjatev po tem računu natančneje specificirati že v dopolnitvi tožbe in da je (ker tega ni storila) sama kriva, da na trditve tožene stranke ni mogla odgovoriti, po oceni pritožbenega sodišča ni pravilen. Ravno tožena stranka bi namreč ugovore, ki jih je podala v svoji drugi pripravljalni vlogi, lahko podala že prej (saj ne pomenijo odgovora na navedbe tožeče stranke v zvezi s tem kakšno število ur je bilo opravljeno, temveč povsem nove ugovore). Sodišče prve stopnje je takšne (nove) ugovore upoštevalo, čeprav tožeča stranka ni imela možnosti, da se o njih izjavi in čeprav v sporih majhne vrednosti velja pravilo, da morajo stranke vsa dejstva navesti v tožbi oziroma odgovoru na tožbo, v nadaljnji pripravljalni vlogi pa lahko zgolj odgovorijo na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). S tem je kršilo pravila, ki veljajo v postopkih v sporih majhne vrednosti, kršitev pa je bila tako huda, da je prerasla v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice tožeče stranke do izjave).

10. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Slednje bo o utemeljenosti terjatve po še spornem računu moralo odločati v okviru trditev (in ob upoštevanju dokazov), ki sta jih pravdni stranki podali pravočasno. Pri tem bo moralo upoštevati, da je tožeča stranka navedbe, da je tožena stranka obračunane storitve naročila, podala že v svoji prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe), tožena stranka pa jih je prerekala šele v drugi pripravljalni vlogi (torej prepozno). Ker je pravočasno podala le ugovor v zvezi s številom opravljenih ur, se bo moralo opredeliti predvsem do vprašanja ali je torej tožeča stranka upravičeno zaračunala 30 delovnih ur, ali pa je bilo število opravljenih ur res bistveno manjše (torej 2 oziroma 3 ure).

11. Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, je razveljavilo tudi odločitev o izvršilnih in pravdnih stroških. Končni uspeh strank v postopku namreč še ni znan.

12. Odločitev o pritožbenih stroških je skladno tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.