Jedro

Tožena stranka ni smela po nadzorstveni pravici odpraviti prvostopne odločbe o ugotovitvi, da pogodba o vračilu posojila v obliki prenosa lastništva na stanovanju ne pomeni prometa nepremičnin v smislu 2. člena ZDPN, in vrniti zadeve prvostopnemu organu v ponoven postopek zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa bi morala v konkretnem primeru odpraviti ali spremeniti prvostopno odločbo po nadzorstveni pravici, ob odprtem enoletnem zakonskem roku, na podlagi 18. člena ZDPN iz razloga očitno napačnega sklepa prvostopnega organa o dejanskem stanju. Le v tem primeru gre za očitno kršitev materialnega predpisa.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke v Ljubljani št. 416-25/93 z dne 15.4.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici odpravila odločbo Uprave za družbene prihodke občine Ljubljana Moste-Polje (sedaj Republiška uprava za javne prihodke - Izpostava Ljubljana Moste-Polje) št. 225/N z dne 3.3.1992, s katero je bilo ugotovljeno, da pri sklenitvi pogodbe o vračilu posojila v obliki prenosa lastništva na nepremičnini, ki sta jo sklenila dne 25.2.1992 tožnik in Dolmovič Boštjan iz Ljubljane, Jakčeva 43, ne gre za promet nepremičnin v smislu 2. člena zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90) in da zato ni osnove za odmero davka. Zadevo je vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožnik je zoper navedeno odločbo sprožil upravni spor in v tožbi navaja, da je iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, jasno razvidno, da tožena stranka opira svojo odločitev zgolj na domneve in predvidevanja in da tudi sama ne more z gotovostjo ugotoviti, za kakšne vrste pravni posel gre v danem primeru. Meni, da gre v tem primeru za izigravanje privatizacije po stanovanjskem zakonu z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu prometnega davka ob nadaljnjem prenosu lastninske pravice na stanovanju, ki se je olastninilo na podlagi ugodnosti nove stanovanjske zakonodaje. Pri tem pa ne pove, kateri zakon naj bi bil v konkretnem primeru sploh kršen oziroma na podlagi katerega pravnega predpisa je prepovedano sklepanje dogovorov med strankami na način in pod pogoji, sklenjenimi v tem primeru. Po presoji tožnika je potrebno obličnost pravnih poslov presojati predvsem iz namena in volje strank. Namen obeh pogodbenikov pa je v tem primeru bil prav to, kar sta želela izpeljati na način, ki sta ga izkazala s končnim aktom, to je s pogodbo, s katero sta prenesla lastninsko pravico na stanovanju. Tega namena tožnik ne osporava. Odnos oziroma dogovor med pogodbenikoma je potrebno presojati z vidika preproste komisijske pogodbe. Ker izpodbijana odločba sloni na nepravilni uporabi zakona, nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilnem sklepu o dejanskem stanju, predlaga sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pri tem pa še dodaja: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo prvostopnega organa in mu naložila, da v ponovnem postopku dopolni ugotovitve glede dejanskega stanja v konkretnem primeru, edino le zaradi pravilne presoje, ali gre v tem primeru za promet nepremičnin v smislu zakona o davku na promet nepremičnin, ali pa takega prometa in s tem tudi davčne obveznosti ni. Tožnik v upravnem postopku ni niti enkrat navedel, da gre za komisijsko pogodbo, čeprav je iz obeh pogodb (posojilne pogodbe in pogodbe o vračilu posojila v obliki prenosa lastništva na nepremičnini) razvidno, da je tožnik uporabljal precizne pravne izraze kot prava vešča oseba. V upravnih spisih ni niti enkrat zaslediti izraza, iz katerega bi se lahko sklepalo, da gre za mandat, naročilo, komisijo. V izpodbijani odločbi ni nikjer navedeno, da je bil v upravnem postopku kršen katerikoli predpis, ampak se le nalaga prvostopnemu organu, da dopolni pomanjkljiv ugotovitveni postopek in nato odloči o nastanku davčne obveznosti oziroma o tem, ali je tožnik zavezanec za navedeni davek ali ne. Ker konkretna upravna zadeva zaradi odmere davka na promet nepremičnin ni končana, izpodbijana odločba pa ni dokončna, predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po 18. členu citiranega zakona o davku na promet nepremičnin lahko republiški davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi ali spremeni odločbo o odmeri prometnega davka, zoper katero ni bila vložena pritožba, v enem letu od dneva, ko je postala odločba v upravnem postopku dokončna, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Ni torej dovolj kakršnakoli kršitev materialnega zakona, ampak mora biti taka kršitev očitna. Zaradi nepopolno ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja pride sicer običajno res tudi do kršitve materialnega zakona, toda to praviloma ni očitna kršitev materialnega zakona. Za očitno kršitev bi kvečjemu lahko šlo, če je iz ugotovljenih dejstev napravljen očitno napačen sklep o dejanskem stanju, kar ima za posledico kršitev materialnega zakona, ki je lahko tudi očitna.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka prvostopno odločbo odpravila zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zadevo vrnila prvostopnemu organu v nov postopek (čeprav sme glede na navedeno določbo 18. člena zakona o davku na promet nepremičnin dokončno odločbo le odpraviti ali spremeniti), pri tem pa očitne kršitve materialnega zakona niti ne ugotavlja. Tudi glede same pogodbe z dne 25.2.1992, ki je bila predložena davčni upravi, ne ugotavlja, da gre (ne glede na označbo in formulacijo) po vsebini očitno za pogodbo, ki pomeni prenos lastninske pravice v smislu 2. člena zakona o davku na promet nepremičnin.

Ker torej na taki podlagi, kot jo ugotavlja tožena stranka, ni mogoče odpraviti dokončne davčne odločbe o davku na promet nepremičnin, je izpodbijana odločba nezakonita zaradi razloga iz 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, pri čemer se v presojo tožbenih ugovorov niti ni spuščalo. Ker kakega ugovora o prekoračitvi roka za izdajo odločbe po 18. členu citiranega zakona o davku na promet nepremičnin ni v tožbi, pa tudi sicer sodišče ne dvomi, da je bila izpodbijana odločba izdana še v roku (iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je bila odločba prvostopnega organa vročena V.M., pismeno pooblastilo za zastopanje pa je datirano s 3.6.1993), sme tožena stranka v izvrševanju te sodbe morebitno novo odločbo o odpravi prvostopne odločbe izdati v roku 30 dni po prejemu te sodbe (62. člen ZUS), kolikor ne ugotovi, da obstoji v tem primeru morda celo razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po 5. točki 1. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Pravila ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).