Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II/2 izreka) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 1.401,30 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanjem, a nespremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku nepremoženjsko škodo v znesku 33.929,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, premoženjsko škodo v znesku 316,39 EUR s pripadajočimi obrestmi, prav tako pa je dolžna plačati tudi znesek 3.076,92 EUR z zamudnimi obrestmi od 23.11.2006 dalje, v presežku do zahtevanih 134.815,09 EUR ter za plačilo mesečne rente pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Hkrati je zavrglo predlog za oprostitev plačila stroškov postopka tožnika, toženi stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožniku v višini 316,87 EUR v roku 15 dni.

Zoper navedeno sodbo se tožena stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje ter uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, sodišču druge stopnje pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odškodnino za nematerialno škodo zniža za znesek 3.120,84 EUR ter spremeni izrek o stroških postopka v skladu z dejanskim uspehom pravdnih strank. Za toženo stranko ni sporna odločitev glede temelja odškodninske odgovornosti ter glede višine za vse odškodninske postavke z izjemo odškodnine iz naslova skaženosti. Tožena stranka meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku iz naslova skaženosti odmerilo odškodnino v višini 6.000,00 EUR, saj iz izvedenskih mnenj izhaja, da je spremembo zunanjega videza tožnika mogoče oceniti kot prizadetost hujše stopnje in ne kot skaženost. Tožniku bi zadoščal znesek 2.086,46 EUR oz. ob upoštevanju že plačanih 1.390,84 EUR ter 20 % deleža sokrivde še 278,32 EUR. Nadalje je tožena stranka mnenja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP, ko je ocenilo, da je tožnik glede temelja v postopku uspel v deležu 80 %. V pravdi je tožena stranka ugovarjala le 40 % sokrivde tožnika, z ugovorom pa je uspela glede 20 %, zato je glede temelja odškodninske odgovornosti uspeh pravdnih strank enak. Sodišče bi moralo priznati tožniku le 27,68 % odmerjenih stroškov glede na doseženi uspeh po višini ter jih pobotati z 71,32 % odmerjenih stroškov tožene stranke. V primeru morebitnega uspeha pritožbe glede skaženosti, bi se navedeno razmerje še dodatno spremenilo v korist tožene stranke.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vročena tožniku, ki v odgovoru na pritožbo nasprotuje vsem navedbam tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ta pa so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) in njihovo trajanje, odmerjena višina pa je odvisna tudi od pomena prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri njeni presoji je treba upoštevati načelo o individualizaciji odškodnine in zato ugotoviti vse konkretne prizadetosti oškodovanca, kako se te prizadetosti odražajo, glede na njegovo starost, spol, poklicno delo in siceršnje življenjske aktivnosti, prisojeno odškodnino pa je poleg tega potrebno vpeti v širše družbene okvire in zato medsebojno primerjati posamezne škode in za njih prisojene odškodnine.

Predmet pritožbene presoje je le odločitev glede prisojene odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj se tožnik v preostalem delu podreja oceni oz. odločitvi sodišča prve stopnje. V tem spornem delu je prvostopenjsko sodišče navedlo vsa dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na to obliko nepremoženjske škode ter natančno povzelo podatke medicinske dokumentacije in ugotovitve sodnega izvedenca medicinske stroke. Tekom postopka kot tudi v pritožbi tožena stranka ne izpodbija s strani izvedenca ugotovljenih dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče odmerilo odškodnino, iz izvedenskega mnenja pa sicer izhaja, da je spremembo zunanjega videza tožnika mogoče oceniti kot prizadetost hujše stopnje in ne kot skaženost. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da je pojem skaženosti pravni standard in ga ne gre razumeti v zgolj medicinskem pomenu te besede. Tožnikova desna golen je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tako deformirana, da brez dvoma pomeni skaženost tudi v objektivnem smislu. Sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da tožnik daje videz invalidne osebe, ima kar 2,5 cm krajšo desno nogo, zaradi česar mora uporabljati povišico na desnem čevlju. Njegova hoja je šepajoča, širokotirna in negotova, saj z desno nogo skrajšuje korak, poleg tega pa ima na desni nogi brazgotine, ki so obsežne in močno opazne. Posledica poškodb je spremenjen tožnikov videz, zaradi česar mu ob dejstvu, da je relativno mlada oseba, katerega je zapustila tudi partnerka, otežuje stik s soljudmi. Gre za posledice, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča pri tožniku opazne že laiku in so tisti pravno priznani razlog, ki je dovoljeval odmero odškodnine zaradi skaženosti. Tožniku gre verjeti, da zaradi tega duševno trpi, čeprav je mogoče brazgotine prikriti z obleko (razen v poletnem času), ni pa mogoče prikriti šepanja zaradi krajše desne noge ter širokotirne in negotove hoje. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče prisodilo pravično denarno odškodnino za tožnikove duševne bolečine zaradi skaženosti, njegova odločitev pa je skladna tudi z merili iz člena 179 OZ. Tako se izkažejo pritožbene navedbe v tem delu kot neutemeljene.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa pritožba pravilno opozarja na zmotno uporabo določbe 154. člena ZPP, ko je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je tožnik glede temelja v postopku uspel v deležu 80 %. V pravdni je tožena stranka ugovarjala le 40 % sokrivdo tožnika, z ugovorom pa uspela v deležu 20 %, zato je glede temelja odškodninske odgovornosti uspeh obeh pravdnih strank enak, na kar tožena stranka pravilno opozarja. Pritožba ob tem ne izpodbija same višine odmerjenih pravdnih stroškov s strani sodišča prve stopnje, tako glede tožnika, kot tudi same tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče upoštevalo odmerjeno višino pravdnih stroškov obeh strank, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik je po višini uspel z zahtevkom glede zneska 37.323,19 EUR od skupaj zahtevanih 134.815,09 EUR oz. v deležu 27,68 % ali zaokroženo 28 %. Glede temelja pa je uspel v višini 50 %. Tako celoten uspeh tožnika v pravdi znaša v deležu 39 %, uspeh tožene stranke pa posledično v deležu 61 %. V navedenima deležema je pritožbeno sodišče upoštevalo uspeh tožnika oz. tožene stranke. Na podlagi vloženih stroškov ter upoštevajoč veljavno Odvetniško tarifo, pripadajoči DDV na odvetniške storitve, stroške pričnin in stroške izvedencev, so bili stroški tožnika odmerjeni na znesek 5.661,24 EUR, pri čemer pri 39 % tega zneska znaša 2.207,88 EUR. Stroške tožene stranke je po istih postavkah sodišče odmerilo na znesek 5.916,68 EUR, 61 % pa znaša 3.609,17 EUR. Po medsebojnem pobotu je tako tožeča stranka dolžna povrniti tožene stranke pravdne stroške v znesku 1.401,30 EUR, in sicer v roku 15 dni po prejemu te sodbe. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče v tem delu (točka II/2 izreka) sodbo na podlagi člena 358 ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

Upoštevajoč navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na osnovi člena 353. člena ZPP pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členoma 154 in 155 istega zakona. Tožena stranka je s pritožbo uspela zgolj deloma v stroškovnem delu, navedbe v odgovoru na pritožbo pa niso v ničemer vplivale na odločitev sodišča druge stopnje, zato morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.