Jedro

Resnične so pritožbene trditve, da sta toženca v prvi pripravljalni vlogi predlagala, da sodišče zasliši drugo toženca po zaprošenem sodniku v Avstraliji in res je, da prvostopenjsko sodišče temu predlogu ni sledilo. Ne drži pa, da je bila zato prekršena ustavna pravica tožencev do enakega varstva pravic in da je prvostopenjsko sodišče s takim postopanjem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. V obravnavanem primeru namreč ni podana situacija, ko bi sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga zaslišalo le eno stranko, druge pa ne. Prvostopenjsko sodišče je namreč vabilo zaradi zaslišanja tako tožnici, kot tudi toženca, vendar se toženca vabilu na zaslišanje nista odzvala. Pritožnika tudi napačno razlagata določbo 259. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnici solastnici nepremičnin s parc. št. 776/1, 776/3 in 17/1.S k.o. T., vsaka do 1/2. Tožencema je naložilo, da sta dolžna povrniti tožnicama 1.963,67 EUR njunih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Proti sodbi se pritožujeta toženca po pooblaščencih. Sodbo izpodbijata v celoti, iz razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zlasti iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da sta sledila 257. čl. ZPP in v prvi pripravljalni vlogi predlagala zaslišanje drugo toženca po zaprošenem sodniku v Avstraliji. Sodišče je na prvem naroku sprejelo dokazni sklep, da se zasliši pravdne stranke, vendar je v nadaljevanju naroka zaslišalo zgolj tožečo stranko, ne pa tudi tožene, kljub podanemu dokaznemu predlogu z zaslišanjem drugo toženca po zaprošenem sodniku, svoje odločitve pa v sodbi ni obrazložilo, kaj šele utemeljilo. Sklicujeta se na zahtevo, da se morata zaslišati obe pravdni stranki, kot eno od pravil pri izvedbi dokaza z zaslišanjem strank. Ker sodišče toženi stranki ni dalo možnosti, da se izjasni o bistvenem podatku v spornem pravdnem postopku – dejstvu, da mati tožencev ni nikoli prodala sporne nepremičnine očetu tožene stranke (pravilno očetu tožnic), kot tudi temu, da tožnici spornih nepremičnin ne uporabljata, mu je nedvomno kršilo pravico do enakega varstva pravic. Dokazovanje z zaslišanjem strank po zaprošenem sodniku se skladno z določbami ZPP izvaja le izjemoma, in sicer v primerih kot to določa 259. čl. ZPP. Tako zaslišanje je dovoljeno, če stranka zaradi nepremagljivih ovir ne more priti sama ali če bi njen prihod povzročil nesorazmerne stroške. Slednji razlog pa je bil podan v tem primeru, saj bi prihod stranke iz Avstralije povzročil nesorazmerne stroške, ki bi bili v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Potrebno je upoštevati tudi dejstvo, da se je drugo tožena stranka želela udeležiti naroka pred zaprošenim sodnikom, s tem pa bi nastali bistveno manjši stroški, kot če bi se udeležila zaslišanja v Sloveniji. V zvezi s tem pritožnika zatrjujeta kršitev iz 8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Uveljavljata tudi kršitev iz 8. čl. ZPP, dokazni oceni prvostopenjskega sodišča očitata, da ne izpolnjuje kriterijev za prosto dokazno oceno. Trdita, da sodba ne napravi nobene dokazne ocene ali ustreznega argumentiranega zaključka, sodišče sledi predvsem izpovedi priče J. M., medtem ko izpovedbe priče M. R., B. D. in M. D., ki enotno izpovejo, da tožnici oziroma njihov oče spornih nepremičnin niso nikoli uporabljale, da jim ni znano, da bi na njih odlagali lesene žagance, prav tako jim tudi ni znano, da bi mati tožencev sporne nepremičnine prodala očetu tožnic, pri čemer priča M. D. prepričljivo izpove, da mu oče tožnic, kljub dobrim odnosom ni nikoli povedal o morebitnem nakupu spornih nepremičnin, predvsem zanemari in se do njih skromno in povsem neprepričljivo opredeli v enem samem odstavku. Trdita, da je dokazna ocena površna in pomanjkljiva in v zvezi s tem zatrjujeta kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP.

Tožnici v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščencu, odgovarjata na posamezne pritožbene trditve, med drugim zatrjujeta, da sta toženca v prvi pripravljalni vlogi res predlagala zaslišanje drugo tožene, ki naj bi potrdila le to, da naj bi z njenim dovoljenjem sporne nepremičnine uporabljali Ma. in M. D. ter M. R., dejstvo, da mati tožencev sporne nepremičnine ni prodala, pa pritožnika prvič izpostavljata šele v pritožbi, kar je nedopustna pritožbena novota. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča nobena od v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni podana, podane pa niso niti kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Resnične so pritožbene trditve, da sta toženca v prvi pripravljalni vlogi predlagala, da sodišče zasliši drugo toženca po zaprošenem sodniku v Avstraliji in res je, da prvostopenjsko sodišče temu predlogu ni sledilo. Ne drži pa, da je bila zato prekršena ustavna pravica tožencev do enakega varstva pravic (čl. 22 Ustave Republike Slovenije) in da je prvostopenjsko sodišče s takim postopanjem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Toženca sta imela možnost izjaviti se o vseh dejanskih in pravnih vidikih spora, predlagati dokaze ter se izjaviti o navedbah tožnic, tožeča in tožena stranka sta bili v postopku tudi enako obravnavani. V obravnavanem primeru namreč ni podana situacija, ko bi sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga zaslišalo le eno stranko, druge pa ne. Prvostopenjsko sodišče je namreč vabilo zaradi zaslišanja tako tožnici, kot tudi toženca, vendar se toženca vabilu na zaslišanje nista odzvala (prvostopenjsko sodišče pa je izvedlo druge dokaze, ki sta jih toženca predlagala za dokazovanje istih dejstev). Pritožbeno sodišče meni, da si pritožnika tudi napačno razlagata določbo 259. čl. ZPP. V tej zadevi ne gre za primer, ko bi bilo potrebno stranko zaslišati pred drugim domačim sodiščem (oziroma pravilno pred zaprošenim sodnikom), gre za primer, ko bi bilo potrebno stranko zaslišati na drugem koncu sveta. Toženca se neuspešno sklicujeta na načelo ekonomičnosti postopka, argumentov, ki bi prepričali pritožbeno sodišče, da bi moralo imeti v obravnavanem primeru načelo ekonomičnosti prednost pred načelom neposrednosti, pa nimata. Ker gre za izjemo od načela neposrednosti, ki je eno temeljnih načel civilnega pravdnega postopka, jo je treba obravnavati restriktivno, še posebej strogo pa primeru, ko gre za posredno zaslišanje strank. Pritožbena trditev, da bi prihod iz Avstralije povzročil nesorazmerne stroške, ni ustrezno obrazložena, saj upošteva le stroške drugo toženca, ne pa vseh stroškov, ki bi nastali s predlagano izvedbo dokaza (popolnoma zanemari dejstvo, da ima tudi nasprotna stranka pravico sodelovati pri izvedbi dokaza pred zaprošenim sodnikom). Tudi, če bi drugo toženec potrdil vse trditve, v zvezi s katerim je bilo predlagano njegovo zaslišanje (prva točka prve pripravljalne vloge), to ne bi vplivalo na odločitev. Tudi, če bi toženec predlagal svoje zaslišanje v zvezi s trditvijo, da mati tožencev ni prodala nepremičnine očetu tožnic (pa takega dokaznega predloga s strani toženih ni bilo), bi bila odločitev enaka (tožnici sta prodajo dokazali z listino – kupoprodajno pogodbo, sklenjeno pred sodnikom). S tem, ko ni posebej obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem drugo toženca, pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev, ki bi privedle do razveljavitve sodbe.

Povsem neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki na račun dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ker je pritožbena graja površna, zadošča odgovor, da je dokazna ocena opravljena v skladu z 8. čl. ZPP, je ustrezno obrazložena in tudi vsebinsko prepričljiva. Z necelovitim in pristranskim prikazom izpovedi prič B. D., M. R. in M. D. dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča ni uspela omajati. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodbe in jih sprejema kot pravilne. V sodbi ugotovljena in neizpodbita dejstva pa narekujejo prav tako materialnopravno odločitev, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (čl. 353 ZPPP).