Jedro

Verjetnost obstoja terjatve se presoja glede na okoliščine, ki izhajajo iz trditev strank v zvezi z začasno odredbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke, sklep III P 91/2021 z dne 28. 4. 2021 razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Zoper sprejeto odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tožnica meni, da je uspela dokazati verjetnost terjatve, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje zmotna. Tožnica je dokazala, da je bila dedinja po pokojni M.M.D. na podlagi vstopne pravice po B.D. in za navedeno tudi predložila dokaze. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) predložila sporazum o odpovedi dedovanju še ne pomeni, da tožnica ni uspela dokazati verjetnosti obstoja terjatve. Tožnica je uspela verjetno izkazati, da ima sporazum nepravilnosti, kar pomeni, da se posledično postavlja vprašanje njegove veljavnosti. Tožnica je navajala, da predmetni sporazum ni imel namena, da bi se B.D. odpovedal dediščini in je pogojen oziroma predstavlja navidezno pogodbo. Sodišče prve stopnje se do teh navedb tožnice ni opredelilo, zaradi česar je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica se je v odgovoru na ugovor postavila na stališče, da je določba 137. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v nasprotju s 33. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 1. členom Prvega protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju Prvi protokol k EKČP). S tem, ko se je B.D. odpovedal dedovanju tudi za svoje potomce in je umrl pred samo uvedbo dedovanja po pokojni materi, je bila tožnici odvzeta pravica do dedovanja oziroma do zakonsko zagotovljenega nujnega deleža. Glede na navedeno je potrebno postopek prekiniti in začeti postopek za oceno skladnosti 137. člena ZD z URS, v zvezi s čemer izpodbijani sklep prav tako nima razlogov. Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako zavrne ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugovoru toženke zoper sklep III P 91/2021 z dne 28. 4. 2021 ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da je toženka izkazala obstoj listine, ki izpodbija verjetnost obstoja tožničinega dediščinskega zahtevka. Izhajalo je iz predloženega notarskega sporazuma o dedovanju z dne 1. 12. 2010 (v nadaljevanju sporazum), iz katerega je razvidno, da se je B.D. v skladu s 137. členom ZD zase in za svoje potomce odpovedal neuvedenemu dedovanju po materi M.M.D., ko je izjavil, da je v celoti dedno odpravljen in po njeni smrti ne bo zahteval ničesar, niti nujnega deleža. 5. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da iz navedenega notarskega sporazuma ne izhaja nobeden pogoj oziroma zapis besedila, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da gre za pogojno odpoved dediščini, kot je navajala tožnica. Sporazum je sklenjen v predpisani obliki, notarka je podpisnika sporazuma poučila o vsebini in pravnih posledicah, osebna služnost stanovanja in rabe, ki jo je omenjala tožnica, pa je bila vknjižena pa podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 19. 7. 2010, torej pred sklenitvijo sporazuma.

6. Kot izhaja iz točke 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni uspela izkazati obstoja pogoja pri odpovedi dedovanju, zaradi česar ni mogoče sklepati, da je bila odpoved dedovanju pogojna. Ker lahko razveljavitev dedne izjave zaradi zmote zahteva le sam dedič, ki se je odpovedal dediščini, je sodišče prve stopnje na podlagi v ugovornem postopku dodatno pridobljenih dokazov zaključilo, da tožnica ne izkazuje več verjetnosti obstoja terjatve po dediščinski tožbi, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 270. in 272. členu ZIZ in je bilo potrebno sklep z dne 28. 4. 2021 razveljaviti ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti.

7. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Hkrati mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ).

8. Pritožba utemeljeno oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala prvega pogoja za zavarovanje nedenarne terjatve, to je verjetnosti obstoja terjatve.

9. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo, brez da bi opravilo narok, niti ni izvedlo predlaganega vpogleda v spis D 519/2019 Okrajnega sodišča v Mariboru. Odločitev o verjetnosti obstoja terjatve je sprejelo na podlagi zaključkov v zvezi z navedbami toženke o sporazumu, za katerega je menilo, da je veljaven, kljub temu da tožnica v postopku zatrjuje, da je sporazum ničen, neveljaven oziroma pogojen ter naj bi prikrival drugo pogodbo.

10. Verjetnost obstoja terjatve se presoja glede na okoliščine, ki izhajajo iz trditev strank v zvezi z začasno odredbo. Če zatrjevane okoliščine, ki govorijo v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka, prevladujejo nad tistimi, ki utemeljujejo zaključek, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, se šteje terjatev za verjetno izkazano. Vprašanje verjetne izkazanosti terjatve je torej vprašanje tehtanja okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati o verjetni utemeljenosti oziroma, neutemeljenosti terjatve in s tem uspeha tožnice v pravdi.

11. Postopek na predlog za izdajo začasne odredbe je hiter in se v njem odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo na nasprotno. Ker se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP za pravdni postopek. Komu verjame, ter posledično katera dejstva šteje za dokazana in zakaj, bo sodišče obrazložilo v končni odločbi, po opravljenem dokaznem postopku. Ko pa odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, sodišče postopa po določilih ZIZ. Zato na podlagi gradiva v spisu oceni, ali so navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti.

12. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odločitev o verjetnosti obstoja terjatve sprejelo na način, kot da bi odločalo o utemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka ter je v postopku odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo sprejelo zaključke, ki presegajo ugotavljanje na podlagi verjetnosti in se nanašajo že na samo odločanje o tožbenem zahtevku.

13. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju verjetnosti obstoja terjatve nepravilno osredotočilo zgolj na obstoj sporazuma o neuvedenem dedovanju, v zvezi s katerim je ugotovilo, da je veljaven, čeprav je tožnica zatrjevala nasprotno.

14. Kot je že bilo povedano, pri ugotavljanju verjetnosti obstoja terjatve zadostuje že ugotovitev "verjetnosti", ne pa tudi "gotovosti" oziroma višje stopnje prepričanja o obstoju terjatve od verjetnosti. Tožnica ima pravico do zavarovanja zahtevka, dokler sodišče ne odloči v glavni stvari o vseh procesnih in materialnih vprašanjih. Ali bo tožnica dejansko uspela izkazati, da je njen zahtevek utemeljen, pa bo pokazala natančna in celovita dokazna ocena v nadaljevanju postopka.

15. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi navedb in predloženih dokazov strank ugotavljati, ali je tožnica izkazala verjetnost, da je bila prikrajšana pri dedovanju po pokojni babici M.M.D. oziroma ali je izkazala verjetnost, da sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju ni veljaven. Sam obstoj sporazuma tako še ne pomeni avtomatično, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, kot je zaključilo sodišče prve stopnje.

16. Ker obstoj sporazuma na verjetnost obstoja terjatve v zvezi z odločanjem o izkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe oziroma izkaz verjetnosti obstoja terjatve nima takšnega vpliva, kot mu ga je pripisalo sodišče prve stopnje, je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ponovno presojalo, ali je tožnica izkazala verjetnost obstoja terjatve oziroma ostale pogoje za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ ter nato ocenilo, ali je ugovor toženke zoper izdan sklep o začasni odredbi utemeljen oziroma ali je tožnica izkazala vse pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve.

18. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS), prav tako pa ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

19. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.