Jedro

Zmotno je stališče, da obtožba ni v celoti rešena in da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zato, če sodišče ne izvede vseh predlaganih dokazov. Za tako kršitev bi šlo le v primeru, če ne bi bila podana objektivna identiteta med opisom dejanja v sodbi in obtožbi.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. V.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. V.S. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 80.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 13.3.2001 je bil obs. V.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Prvostopenjsko sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 325. člena KZ določilo kazen 4 mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 39. členu KZ je izreklo obsojencu tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije za dobo 6 mesecev ter ga obsodilo na povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.9.2001 zavrnilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in okrožne državne tožilke kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 50.000,00 tolarjev.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri najprej dobesedno povzema izrek prvostopenjske in drugostopenjske sodbe, nato pa navaja, da sta obe sodišči bistveno kršili določbe kazenskega postopka po 7., 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter 2. odstavka 371. člena ZKP.

Predlaga, da Vrhovno sodišče obtožbo zavrne oziroma obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Po njenem mnenju je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbo 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe zato, ker ni izvedlo vseh dokazov, in sicer ogled na kraju samem z rekonstrukcijo dogodka, dokaz z izvedencem travmatološke stroke ter dokaz z drugim izvedencem prometne stroke, ker je obsojenec jasno izkazal dvom v verodostojnost izvedenca ing. J., s tem pa ni dopustilo, da bi obsojenec dokazal svojo nedolžnost. Zato in ker je sodišče v celoti poklonilo vero oškodovancema A.S. in S.Z. je bilo po njenem mnenju dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, pri čemer ponavlja obsojenčev zagovor, da poškodbe na avtomobilu in lega motornega kolesa ter oškodovancev po nezgodi jasno dokazujejo, da sta oškodovanca pripeljala s stranske ceste na prednostno cesto.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenčeva zagovornica uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7., 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da naj sodišči ne bi rešili predmeta obtožbe popolnoma zato, ker niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi in ker naj ne bi obrazložili, zakaj sta poklonili vero oškodovancema, medtem ko iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da se zagovornica ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Sicer pa je neutemeljena tudi navedba, da sodišče ni popolnoma rešilo obtožbe, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj sodišče samo oceni, izvedba katerega dokaza je potrebna. Obe sodbi imata tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, tudi tiste, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov. Zato meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva zagovornice obs. V.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zmotno je stališče obsojenčeve zagovornice, da obtožba ni v celoti rešena in da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zato, če sodišče ne izvede vseh predlaganih dokazov. Za tako kršitev bi šlo le v primeru, če ne bi bila podana objektivna identiteta med opisom dejanja v sodbi in obtožbi, kar pa v obravnavani zadevi ni podano. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni obrazložila, sicer pa taka kršitev tudi ni podana, oziroma je podana le v primeru, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni obrazložila, na kakšen način naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa tudi ni obrazložila uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Zmotno obsojenčeva zagovornica meni, kot je že navedeno, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka oziroma da obtožba ni v celoti rešena, če sodišče ni ugodilo njenim dokaznim predlogom, ker ni odredilo ogleda na kraju samem z rekonstrukcijo, ker je zavrnilo predlog za izvedenstvo travmatološke stroke in ker je odklonilo dokaz z drugim izvedencem prometne stroke. Zato je po njenem mnenju dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ne zdi se ji tudi prav, da je sodišče poklonilo vero oškodovancema A.S. in S.Z. S takimi navedbami obsojenčeva zagovornica uveljavlja izključno razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Sodišče prve stopnje je sicer res zavrnilo predlagane dokaze, na katere se obsojenčeva zagovornica ponovno sklicuje v izrednem pravnem sredstvu. Pri tem pa je potrebno dodati, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, saj morajo biti predlagani dokazi materialnopravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Vse to je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, ko je odločalo o predlaganih dokaznih predlogih. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP bi bila podana le v primeru, če sodišče ne bi ravnalo v skladu z določilom 7. odstavka 364. člena ZKP, po katerem je potrebno v razlogih sodbe pojasniti tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. V zadnjem odstavku na strani 7 prvostopenjske sodbe pa je sodišče prve stopnje podrobno in prepričljivo obrazložilo, zakaj dokaznim predlogom obsojenčeve zagovornice ni ugodilo.

Zato, ker zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane in zato, ker obsojenčeva zagovornica uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obs. V.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu s kriteriji, določenimi v 3. odstavku 92. člena ZKP.