Jedro

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Utemeljeno se je sklicevalo na določbe 290., 291., 294. in 298. člena ZUP, ki jih je pravilno uporabilo v konkretnem primeru izdaje sklepa za izterjavo denarne kazni v upravni izvršbi ter po presoji revizijskega sodišča navedlo utemeljene razloge za uporabo teh določb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.9.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep za izterjavo denarne kazni v upravni izvršbi Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota Ljubljana z dne 23.7.2002. S tem sklepom je bilo odločeno, da mora tožeča stranka denarno kazen v znesku 100.000,00 SIT, katera je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe istega organa z dne 31.5.2001, plačati v roku treh dni po vročitvi sklepa v korist Ministrstva za finance Republike Slovenije, na žiro račun, naveden v izpodbijanem sklepu, sicer bo prišlo do prisilne izterjave. Tožečo stranko je pozval, da v naknadnem roku treh dni izpolni obveznost iz odločbe istega organa z dne 8.11.2000. Če bo tožeča stranka po prejemu tega sklepa še ravnala v nasprotju z naloženo obveznostjo, bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v enakem znesku.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbi 1. in 2. odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je bil tožeči stranki dne 31.5.2001 izdan sklep o dovolitvi izvršbe odločbe Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote Ljubljana z dne 8.11.2000, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo, da mora prenehati opravljati gostinsko dejavnost v prostorih v Ljubljani, v ..., kar pa tožeča stranka ni upoštevala. Pri ponovni kontroli izvršitve odločbe dne 21.7.2002 je tržni inšpektor zapisniško ugotovil, da tožeča stranka, kljub izrečeni prepovedi, še vedno opravlja gostinsko dejavnost. Zato je prvostopni upravni organ tožeči stranki po mnenju sodišča prve stopnje utemeljeno izdal sklep za izterjavo denarne kazni v upravni izvršbi na podlagi 298. člena ZUP.

Po določbi 1. odstavka 292. člena ZUP je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pritožbo tožeče stranke utemeljeno zavrnila, ker je tožeča stranka v pritožbi izpodbijala pravilnost odločitve o prepovedi opravljanja dejavnosti na sporni lokaciji, to je pravilnost odločbe, ki se izvršuje.

Sodišče prve stopnje zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, da je sklep o dovolitvi izvršbe izdal nepristojen organ ter da bi ga morala izdati pristojna Davčna uprava. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 1., 2. in 4. odstavka 290. člena in 1. odstavka 294. člena ZUP, po katerih: je organ, ki je pristojen za upravno izvršbo po uradni dolžnosti dolžan izdati sklep o dovolitvi izvršbe; da mora sklep o dovolitvi izvršbe odločbe, ki je bila izdana v upravni stvari, po uradni dolžnosti pristojni organ za upravno izvršbo izdati brez odlašanja, ko je takšna odločba postala izvršljiva, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno; da je za upravno izvršbo pristojen organ, ki je odločil o stvari na prvi stopnji; kadar upravne izvršbe ne opravlja organ oziroma nosilec javnega pooblastila, ki je odločil na prvi stopnji, potrdi ta organ na zahtevo upravičenca oziroma po uradni dolžnosti na odločbi, da je postala izvršljiva (potrdilo o izvršljivosti) in jo pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izvršbo; da denarne kazni, izrečene po tem zakonu, izvršujejo organi, pristojni za davčno izvršbo.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi v celoti. Tožeča stranka ponavlja svojo tožbeno navedbo, da je izpodbijano odločbo tožene stranke izdal nepristojen organ in še dodaja: V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil napačno uporabljen tudi ZUS, ki v 2. odstavku 36. člena določa, da rok za odgovor na tožbo določi sodišče ter da rok ne sme biti krajši od 8 dni in ne daljši od 30 dni. Glede na to, da se v postopku pred sodiščem prve stopnje subsidiarno uporablja Zakon o pravdnem postopku, bi moralo sodišče prve stopnje tožbi ugoditi, saj tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Utemeljenost tožbenega zahtevka namreč izhaja iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, in priloženih dokazov. Ker so bila po njenem mnenju napačno uporabljena pravila postopka, je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila uveljavljena kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Utemeljeno se je sklicevalo na določbe: 290., 291., 294. in 298. člena ZUP, ki jih je pravilno uporabilo v konkretnem primeru izdaje sklepa za izterjavo denarne kazni v upravni izvršbi ter po presoji revizijskega sodišča navedlo utemeljene razloge za uporabo teh določb. Revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, ker bi moralo sodišče prve stopnje, ob subsidiarni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku, ugoditi tožbi, saj tožena stranka na tožbo ni odgovorila, po mnenju revizijskega sodišča ni podan. Res je, da ZUS v 1. odstavku 16. člena (temu ustreza 1. odstavek 22. člena ZUS-1) določa, da za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom (ZUS; ZUS-1), se primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo), toda, v določbah 36. člena ZUS (temu ustrezajo določbe 38. člena ZUS-1) ni določena obveznost tožene stranke v upravnem sporu, da mora odgovoriti na tožbo, pač pa je določena le obveznost (4. odstavek 36. člena ZUS - temu ustreza 3. odstavek 38. člena ZUS-1), da mora v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo, kar pa je tožena stranka v konkretnem primeru tudi storila (dne 4.12.2002).

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot revizijsko sodišče v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.