Jedro

Sodišče prve stopnje, preden o stroških odloči po prostem preudarku, mora upoštevati rezultat postopka in vse okoliščine primera, da lahko pravilno uporabi prosti preudarek.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje; pritožbi zoper odločbo o stroških se ugodi, odločba o stroških razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločitev glede stroškov.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se preživnina, določena s sodbo Okrožnega sodišča v K. opr. št. P 586/2001 ter obvestilom Centra za socialno delo v K., ki znaša 33.863,00 SIT mesečno, zniža tako, da je tožnik od dneva vložitve te tožbe dolžan plačevati toženi stranki mesečno preživnino v znesku 15.000,00 SIT z zapadlostjo vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik, tožena stranka pa se je pritožila zoper odločbo o stroških, vsebovano v izpodbijani sodbi.

Tožnik v pritožbi navaja, da so napačno ocenjene potrebe ml. M. G., toženke. Sodišče najprej ugotavlja, da te potrebe presegajo mesečno 184.875,00 SIT, a niso realno ocenjene s strani tožnice ter je realne potrebe ocenilo na približno 123.693,00 SIT. Navede, da so še vedno v določenem obsegu nerealne, toda ker ne odstopajo bistveno, še vedno gotovo znašajo toliko, po drugi strani oceni potrebe polbrata ml. toženke na 123.151,00 SIT, a jih zatem zniža na realnih 84.156,00 SIT mesečno. Tudi sicer znižana ocena potreb ml. toženke je po tožnikovi oceni še vedno pretirana za desetletnega otroka, a sodišče ob tem nerealno zniža potrebe tožnikove hčere D. na 70.000,00 SIT, kar pomeni, da po oceni sodišča dveletni otrok porabi za približno 50.000,00 SIT mesečno manj kot otrok v desetem letu starosti. To je prevelik razkorak. Nepravilno je torej ugotovljeno dejansko stanje in je potrebno sodbo zato spremeniti. Sodišče v oceno potreb hčerke D. upošteva otroški dodatek v višini 9.070,00 SIT, kar ni pravilno. Poudarja še, da je njegova sedanja žena brezposelna, a ne po lastni krivdi, vzrok so pravni, politični in socialni razlogi na strani države in večina delodajalcev, ki ženskam, ki pričakuje otroka, odpove pogodbo o zaposlitvi. To bi sodišče moralo upoštevati. Sodišče tudi ni opravilo primerjave za koliko so se povečale potrebe ml. toženke in za koliko so se poslabšale finančne zmožnosti za pokritje teh potreb pri tožniku in pri zakoniti zastopnici ml. toženke ter bi moralo upoštevati bodočo prognozo, saj bo tožnik čez par mesecev dobil še enega otroka. Na koncu se sodišče sklicuje še na eventualne in potencialne finančne vire tožnika, a jih ne konkretizira in obrazložitev v tem delu ni podkrepljena z nobenim dokazom. Sodišče druge stopnje naj zato sodbo tako spremeni, da se zahtevku tožnika v celoti ugodi ali vsaj deloma, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se je pritožila zoper odločbo o stroških, vsebovano v sodbi. Opozarja, da je bila pozvana, da na tožbo odgovori, ker bo sicer izdalo sodišče sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo in je kot laik morala za odgovor na tožbo pooblastiti odvetnika, imela je stroške v postopku, dejstvo pa je, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnjen. Pri odmeri stroškov bi moralo sodišče uporabiti določbo 1. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodne odločbe tako spremeni, da glede stroškov v postopku na prvi stopnji odloči, da jih mora toženki povrniti tožnik ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

K pritožbi tožnika: Po določbi 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca (kot v konkretnem primeru) zniža z izvršilnim naslovom (v konkretnem primeru sodbo) določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so se razmere tako na strani upravičenke, ml. M. G. spremenile, spremenile pa so se tudi razmere na strani obeh zavezancev, tako tožnika kot zakonite zastopnice, matere. Dohodki obeh roditeljev so se povišali, še vedno pa so dohodki tožnika višji od dohodkov matere. Po drugi strani so se razmere na strani obeh roditeljev spremenile v toliko, da imata oba sedaj še vsak po enega otroka. Zakonita zastopnica, mati ml. M. ima sedaj še stroške za preživljanje triletnega sina J., tožnik pa stroške za preživljanje hčere D.. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča so se potrebe ml. toženke zvišale od zadnje določitve preživnine. To lahko kvečjemu narekuje zvišanje in ne znižanje preživnine. Res so se razmere na strani zavezancev, staršev spremenile toliko, da morata preživljati še enega otroka, vendar so se spremenile na strani obeh, tako tožnika, kot zakonite zastopnice ml. toženke. Tudi ni pritrditi pritožbenim očitkom, da bi sodišče moralo upoštevati, da je mati tožnikove hčere D. nezaposlena, če je za delo sposobna, mora prispevati za preživljanje svojega otroka, z očetom, tožnikom. Ugotovljene okoliščine zato ne narekujejo spremembe odločbe, torej ne opravičujejo znižanje preživnine, nenazadnje bi tudi v primeru, če se potrebe ml. hčere niti ne bi zvišale od zadnje določitve, ko so znašale, kot to izhaja iz ugotovitev sodbe, nekaj prek 70.000,00 SIT mesečno, bil tožnik zavezan plačevati že določeno in valorizirano preživnino v znesku 33.000,00 SIT, kar predstavlja približno polovico tedanjih potreb hčere, znižano za otroški dodatek (ta znižuje finančno breme staršev za preživljanje), ob tem pa je upoštevati tudi, da je mati, ki ji je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, tista, na kateri je pretežno breme vsakdanje skrbi in nege otroka, ob tem pa je ugotovljeno, da so se potrebe zvišale, česar ne zanika niti pritožnik. Prvostopenjsko sodišče je torej dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V razlogih sodbe je poudarilo, da je tako odločilo po določbi 414. čl. ZPP (pravilno 413. člen), ki določa, da v postopkih v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starših in otroki odloči senat o stroških postopka po prostem preudarku. Strinjati se je s pritožbeno navedbo, da je izhodišče tudi rezultat postopka, tega pa očitno sodišče prve stopnje ni upoštevalo in tudi sicer razlogov za odločitev ni podalo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke zoper odločbo o stroških ugodilo, odločitev o stroških razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 354. čl. ZPP), saj je odločitev obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, preden bo o stroških odločilo po prostem preudarku, upoštevati rezultat postopka in vse okoliščine primera, da bo lahko pravilno uporabilo prosti preudarek ter odločitev obrazložiti, da bo preizkus mogoč. Posledica delne razveljavitve je tudi odločitev, da se odločitev o pritožbenih stroških toženke pridrži za končno odločbo. Tožnik mora sam trpeti pritožbene stroške, saj s pritožbo zoper sodbo ni uspel (165. čl. ZPP).