Jedro

Obtoženec je kljub zaposlitvi na Poljskem, zaradi dodatnega zaslužka iskal novo službo voznika na internetu te da mu je oseba, s katero se je povezal preko telefonske aplikacije, obljubila zaposlitev in plačilo 250,00 USD na osebo za opravljeni prevoz. Iz tega povsem jasno izhaja, da je obtoženec dejanje storil z namenom pridobitve premoženjske koristi, torej iz koristoljubnosti.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se zoper obtoženega A. A. pripor odrejen s sklepom Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 28578/2024 z dne 22. 4. 2024, iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki traja od 19. 4. 2024 od 20.25 ure dalje, podaljša do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje z dne 26. 6. 2024. 2. Zoper ta sklep se pritožuje zagovornik zaradi vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, odrejeni pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pa odpravi.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po naroku za izrek kazenske sankcije obtoženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1 in mu za storjeno kaznivo dejanje izreklo kazen zapora v trajanju 1 leta in 10 mesecev, denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, kar skupaj znaša 1.500,00 EUR ter stransko kazen izgon tujca iz Republike Slovenije, za čas petih let. Sodišče prve stopnje je omenjeno sodbo izdalo na podlagi predloženega sporazuma o priznanju krivde, pri katerem je obtoženec vztrajal tudi po dodatnem pouku, da priznanje krivde po sprejemu ne bo mogel več preklicati. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je že na tej podlagi izpolnjen zakonski pogoj obstoja najmanj utemeljenega suma, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v predmetnem postopku, česar pa tudi zagovornik izrecno pritožbeno ne problematizira.

5. Prav tako zagovornik ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je podan priporni razlog begosumnosti, po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, katerega obstoj je sodišče prepričljivo obrazložilo.

6. Zagovornik v pritožbi izraža le nestrinjanje s stališčem sodišča, da je pri obtožencu podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti, po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

7. Obstoj ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje obrazložilo s prepričljivimi razlogi, v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tako je v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izpostavilo, da se objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti kažejo v teži kaznivega dejanja, ki glede na višino predpisane kazni (od 3 do 5 let zapora in denarna kazen) uvršča med eno hujših kaznivih dejanj, kot tudi način in okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja, ko je obtoženec sodeloval pri ilegalnem spravljanju štirih ilegalnih migrantov v evropske države v pričakovanju zaslužka, torej z namenom pridobitve premoženjske koristi oziroma iz koristoljubnosti, pri tem pa izkoristil težke življenjske in socialne razmere prebežnikov, deloval pa je kot član hudodelske združbe in bil pripravljen za izvršitev kaznivega dejanja celo priti iz več kot tisoč km oddaljene Poljske v Slovenijo. Kot subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti pa je sodišče prve stopnje izpostavilo negativne osebne lastnosti obtoženca, ki je dejanje storil iz koristoljubnosti, pri tem pa pokazal veliko mero vztrajnosti in trdne odločenosti, vse to pa je storil z namenom pridobitve premoženjsko koristi, čeprav je po lastni izjavi zaposlen na Poljskem in prejema soliden dohodek, ki pa mu očitno ne zadošča in si sredstva za življenje in preživljanje družine pridobiva tudi s kriminalno dejavnostjo.

8. Zagovornik poskuša prepričljivost argumentov sodišča prve stopnje omajati z izpostavljanjem obtoženčevih navedb v zagovoru, iz katerega pa vendarle izhaja, da je obtoženec kljub zaposlitvi na Poljskem, zaradi dodatnega zaslužka iskal novo službo voznika na internetu ter da mu je oseba, s katero se je povezal preko telefonske aplikacije, obljubila zaposlitev in plačilo 250,00 USD na osebo za opravljeni prevoz. Iz tega povsem jasno izhaja, da je obtoženec dejanje storil z namenom pridobitve premoženjske koristi, torej iz koristoljubnosti, kot mu je utemeljeno očitalo sodišče prve stopnje. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je storilec tujce, ki jih je prevažal po ozemlju Republike Slovenije sprejel v vozilo v bližini ...., torej na ozemlju Republike Slovenije, je utemeljen očitek oziroma ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec deloval pri ilegalnem spravljanju štirih ilegalnih migrantov v Evropske države, saj je bilo ugotovljeno, da naj bi tujce, ki jih je prevažal v svojem vozilu, pripeljal na ozemlje Republike Nemčije. Glede na obljubljeno višino plačila za prevoz posamezne osebe (250,00 USD) in dejstvo, da je obtoženi tujce sprejel v vozilo v bližini ..., so neprepričljive tudi pritožbene navedbe, da obtoženec ni mogel vedeti, da so osebe, ki jih prevažal, ilegalni migranti, s tem pa je tudi prevzel riziko prevažanja ilegalnih migrantov, kar ga po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni odvrnilo od prepovedanega dejanja. Da je poleg tega, da je obtoženec dejanje storil iz koristoljubnosti, pri izvršitvi pokazal veliko mero vztrajnosti in trdne odločenosti, pa jasno kažejo okoliščine, da je zaradi izvršitve tega kaznivega dejanja bil pripravljen prepotovati dolgo razdaljo od Poljske do Slovenije, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da je napačno stališče sodišča glede subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti predvsem glede negativnih osebnih lastnosti obtoženca.

9. Prav tako pa je povsem utemeljen tudi zaključek, da si je obtoženi finančna sredstva za življenje in preživljanje družine (žene in treh otrok ter četrtega, ki naj bi se v kratkem rodil) pridobiva tudi s kriminalno dejavnostjo, ki prinaša hitre in visoke zaslužke. Obtoženec je sam povedal, da je zaradi dodatnega zaslužka iskal novo službo oziroma nov vir dohodkov, pri tem pa se očitno bil pripravljen lotiti tudi kriminalne dejavnosti. Dejstvo, da obtoženi ni povratnik, da nima kriminalne kartoteke oziroma da do sedaj še nikoli bil udeleženih v kazenskih postopkih, pa samo po sebi, ob ostalih ugotovljenih okoliščinah ne kaže na potrebo po drugačnem sklepanju glede ponovitvene nevarnosti, v zvezi s katero pa se pravzaprav vse od odreditve pripora ni spremenilo nič, kar bi utemeljevalo zaključek, da ta priporni razlog ni več izkazan.

10. Ker zagovornik pritožbeno ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti pripora v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico obtoženca do osebne svobode, se pritožbeno sodišče v zvezi s temi pogoji v celoti sklicuje na prepričljive, celovite in jasne razloge sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz 15. in 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

11. Glede na navedeno, ko se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene in ko pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa, ni bilo zaznati kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.