Jedro

Kadar ima stranka dva naslova (stalno prebivališče in prebivališče) in oba uporablja (enega za vikend, drugega za redno bivanje), se stranki lahko sodne pošiljke vročajo na oba naslova, ali na naslov stalnega prebivališča ali na naslov bivališča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in zavrglo pritožbo tožene stranke zoper zamudno sodbo (sklep).

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo toženka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, v kateri predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, razveljavi klavzula o pravnomočnosti, dovoli vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo tožene stranke obravnava. Bistvo pritožbenih navedb je: - o predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sodišče še ni odločilo;

- tožena stranka je dala predlog za vrnitev v prejšnje stanje tudi za pritožbo. Ta rok še ni potekel, saj je bil predlog vložen v roku treh mesecev. Razlog za zavrženje tega predloga ne obstaja; - sodišče je bilo s strani pošte seznanjeno, da je toženka preseljena. Toženka v M. dejansko ne stanuje in so zato poskušane vročitve nepravilne, saj niso opravljene v skladu z določilom 142. člena Zakona o pravdnem postopku. Toženka je Pošti M. dala nalog, da se vsa njena pošta prepošlje na toženkin naslov Ulica .., Ljubljana; - 2. odst. 141. člena ZPP je fikcija, da je naslovnik pošto prejel, ne pa dokaz o dejanskem prejemu pošte. Izpodbijane sodbe toženka ni prejela. Zanjo je izvedela 8.4.2004, ko je na ljubljanski naslov prejela sklep o izvršbi. Sodbo je toženka osebno dvignila 14.4.2004, zato sta njena pritožba in predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasna;

- z opustitvijo vročitve toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je tudi kršitev ustavne pravice do sodnega varstva po določilu 23. člena Ustave Republike Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Tožba in sodba morata stranki biti osebno vročeni. Osebna vročitev se opravi po določilu 142. člena Zakona o pravdnem postopku, če osebne vročitve ni možno opraviti se opravi vročitev po določilu 140. in

141. člena ZPP in sicer tako, da se na naslovu stranke pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če naslovnik pisanja ne dvigne, se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo stranki puščeno obvestilo (takoimenovana fikcija vročitve).

V danem primeru sta bili tako tožba kot sodba toženki vročeni po pravilih fiktivne vročitve in sicer na njenem naslovu D. 99 a, M.. Tožba je bila toženki vročena 5.11.2003, poprava tožbe

19.11.2003, zamudna sodba pa 7.1.2004. Neutemeljena je pritožbena navedba, da vročitev tožbe in sodbe toženki ni bila pravilno opravljena.

Toženka ima na naslovu D. 99 a, M. prijavljeno stalno prebivališče. Stalno prebivališče je naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva (3. točka 3. člena Zakona o prijavi prebivališča, Ur. list RS, št. 9/2001). Spremembo stalnega prebivališča mora posameznik prijaviti v osmih dneh (6. člen Zakona o prijavi prebivališča).

Toženka ima tudi prebivališče v Ljubljani, Ulica .., Ljubljana.

Prebivališče je naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem prebiva (2. točka 3. člena Zakona o prijavi prebivališča).

Toženka ima torej prijavljeno stalno prebivališče na naslovu D. 99 a, M. in prebivališče na naslovu Ulica .., Ljubljana. Oba naslova (stanovanje na teh naslovih) toženka uporablja.

Zakon o pravdnem postopku ne določa, na katerem naslovu se stranki vroča, če ima stranka več naslovov, ki jih uporablja (139. člen Zakona o pravdnem postopku). Stališče pritožbenega sodišča je, da se v takšnem primeru lahko vroča stranki na kateremkoli naslovu, ki ga uporablja, bodisi na naslovu stalnega prebivališča, ali pa na naslovu prebivališča in to iz razloga, ker ima stranka po lastni volji oba naslova.

Iz povedanega je zaključiti, da je bila fiktivna vročitev tožbe toženki 5.11.2003 oziroma 19.11.2003 in fiktivna vročitev sodbe

7.1.2004, opravljena v skladu z določili 141. in 142. člena Zakona o pravdnem postopku, torej pravilno.

Pošta M. je tožbo in sodbo toženki vročila po pravilih fiktivne vročitve na naslovu D. 99 a, M. Pri tem ni upoštevala naloga toženke, da naj se ji došla pošta prenakaže na naslov v Ljubljani. Ker gre za razmerje med pošto in toženko, to ne more vplivati na vprašanje pravilnosti vročitve po določilih Zakona o pravdnem postopku.

Toženkino sklicevanje, da se je v dveh primerih pošta vrnila na sodišče z oznako "preseljen", ne more biti uspešno, ker ni res, da bi toženka naslov stalnega prebivališča spremenila. Toženka ima še vedno naslov stalnega prebivališča D. 99 a, M. Toženki so bila obvestila o prispeli tožbi in sodbi puščena na naslovu njenega stalnega prebivališča D. 99 a, M.. Toženka v predlogu in pritožbi ne zatrjuje, da v obdobju od 5.11.2003 do 22.1.2004 (potek petnajstih dni za prejem pošte po pustitvi obvestila) ni nič prihajala na naslov D. 99 a, M. Pravno neupoštevna je zato pritožbena navedba, da ji sodba ni bila vročena, ker je odločilno, da je bilo toženki puščeno obvestilo o tem, da je zanjo prišlo pismo, ki ga lahko v petnajstih dneh dvigne na pošti.

Tožba in sodba sta bili toženki pravilno vročeni. Neutemelja je zato pritožbena navedba, da toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Uveljavljana bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku ni podana. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je jasno povedano, zakaj sta predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožba prepozna in iz tega razloga zavržena.

Uveljavljana bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je v postopku prišlo do kršitev tožničine pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije).

V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 15.4.2004 je toženka predlagala, da se zadeva vrne v fazo odgovora na tožbo. Pritožba ne izpodbija, da je trimesečni rok za takšno vrnitev v prejšnje stanje zamudila (3. odst. 117. člena ZPP). Pritožbena navedba, da je toženka predlagala vrnitev v prejšnje stanje ločeno tudi za pritožbo, nima podlage v pritožbenih navedbah z dne 15.4.2004. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ker je toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo kot prepozen (1. odst. 120. člena ZPP).

Zamudna sodba (sklep) je bila toženki vročena 7.1.2004. Osemdnevni pritožbeni rok je potekel 15.1.2004. Toženka je pritožbo vložila

15.4.2004, torej po preteku pritožbenega roka. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pritožbo toženke zavrglo kot prepozno (343. člen ZPP).

Pritožba sama navaja, da sodišče o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti še ni odločalo. Pritožbene navedbe je zato obravnavati kot predlog, da naj sodišče prve stopnje o tem predlogu odloči. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).