Jedro

Toženčev predlog iz 2. odst. 278. člena ZIZ je sodišče prve stopnje vročilo tožnici šele skupaj z izpodbijanim sklepom, zaradi česar tožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklepa o začasni odredbi P 193/2009 z dne 24.9.2009 in 28.9.2009. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da zavrne toženčeva ugovora zoper sklepa o zavarovanju in toženčev predlog za razveljavitev začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb izvršilnega postopka, ker je sklep sam v sebi kontradiktoren in ni razvidno, kaj je sploh predmet sodne odločbe. Iz uvodnega dela sklepa izhaja, da naj bi sodišče z izpodbijanim sklepom odločalo o toženčevih ugovorih zoper oba sklepa o zavarovanju, po drugi strani pa iz zaključka obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi se izrek tega sklepa nanašal na toženčev predlog na razveljavitev začasnih odredb na podlagi 2. odst. 278. člena ZIZ. Sklepa ni mogoče preizkusiti, ker se ne ve, o čem je sodišče prve stopnje sploh sklepalo. Storjeni sta bili tudi absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa ni vročilo toženčevega predloga z dne 1.12.2009 tožnici, s čimer ji je onemogočilo podati odgovor na toženčeve navedbe v tem predlogu. Tožnica v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe in odgovoru na ugovor ni zamolčala ničesar bistvenega, kot ji očita sodišče prve stopnje. Za utemeljevanje subjektivne nevarnosti po 270. členu ZIZ sploh ni pravotvorno, ali je bila tožničina terjatev po sodbi P 186/2008 poplačana. Bistveno je le to, da je tožnica izkazala, da ji je toženec poskušal onemogočiti uveljavitev terjatve po tej sodbi z odtujitvijo premoženja. To mu ni uspelo, ker je tožnica še pravočasno izposlovala sklep o izvršbi na toženčeve nepremičnine. Toženec je poravnal svojo obveznost po sodbi šele po vročitvi sklepa o izvršbi. Toženec se je odločil za prepis nepremičnin na otroka le zato, da bi preprečil uveljavitev tožničine terjatve. Pri izkazovanju subjektivne nevarnosti ni moč prezreti dejstva, da je toženec pripravljen za pridobitev premoženjske koristi iti tako daleč, da stori kaznivo dejanje, kar je izkazano s pravnomočno sodbo K 68/2008. Toženec ni dokazal svojih pavšalnih trditev, da je do prenosa kmetije na sina prišlo zaradi pridobitve subvencij. Zmotni so tudi zaključki sodišča, ki se nanašajo na „poroštveno izjavo“ S. Z. z dne 27.11.2009. Zaradi te izjave tožnica ni v izboljšanem položaju. Zmoten je tudi zaključek, da bo tožnica prejela poplačilo svoje terjatve iz premoženja, ki je bilo predmet izročilne pogodbe med tožencem in sinom. Navedena izjava nima niti učinka zastave nepremičnin in premičnin, niti učinka poroštva, prevzema dolga, pristopa k dolgu ali prevzema izpolnitve. Vsi ti pravni posli so dvostranski. Ker manjka tožničino soglasje ni nastal nobeden od navedenih pravnih poslov. Navedena „poroštvena izjava“ ne povzroča nobenih pravnih učinkov. Sicer pa tožnica po koncu tega pravdnega postopka ne bo razpolagala z izvršilnim naslovom zoper S. Z. in zoper njega ne bo mogla realizirati poplačila svoje terjatve. Če toženec ne bi izpolnil prisojene obveznosti, bi morala tožnica vložiti novo tožbo zoper S. Z.. S takšno tožbo pa tožnica tudi ne bi uspela, ker „pobotna izjava“ nima nobenega pravnega učinka. Ta izjava je zgolj nov toženčev poskus, da bi po razveljavitvi začasnih odredb odtujil ali obremenil svoje premoženje, zato ta izjava le še utrjuje izkazanost nevarnosti, da bo toženec brez začasne odredbe preprečil uveljavitev tožničine terjatve. Začasna odredba je zato še vedno potrebna.

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Na prvi pogled je izpodbijani sklep res precej nejasen glede vprašanja, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo. V uvodu sklepa je navedeno, da se izdaja na podlagi 270. člena ZIZ, kar pa je napačno že zato, ker je iz obrazložitve sklepa razvidno, da temelji na 2. odst. 278. člena ZIZ. V uvodu sklepa se sicer navaja, da se izdaja po toženčevem ugovoru z dne 6.10.2009, vendar pa sodišče prve stopnje pri tem ne omenja še ugovora z dne 2.10.2009 (zoper „prvo“ začasno odredbo) in tudi iz obrazložitve sklepa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje odločalo o toženčevih ugovorih zoper izdani začasni odredbi. Glede na razloge izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo zgolj o toženčevem predlogu z dne 1.12.2009, da sodišče prve stopnje razveljavi opravljena dejanja zavarovanja v smislu 2. odst. 278. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje je po prejemu toženčevega predloga z dne 1.12.2009 izdalo izpodbijani sklep, ne da bi predhodno tožnici vročilo ta toženčev predlog in ji dalo možnost, da se o njem izjavi. Toženčev predlog iz 2. odst. 278. člena ZIZ je sodišče prve stopnje vročilo tožnici šele skupaj z izpodbijanim sklepom, zaradi česar tožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Že iz tega razloga je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti izpodbijani sklep in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dati tožnici možnost, da se (po njeni presoji morebiti še dodatno) izjavi o toženčevem predlogu in poroštveni izjavi, na katero se toženčev predlog opira. Okoliščina, da tožnica v predlogih za izdajo začasne odredbe ni navedla, da je toženec poravnal svojo obveznost iz sodbe Okrožnega sodišča v Krškem P 186/2008 po izdaji sklepa o izvršbi (zaradi izterjave te obveznosti), nima nobenega pomena za presojo, ali so se po izdaji začasne odredbe spremenile okoliščine v smislu 2. odst. 278. člena ZIZ, saj pri tem ni šlo za pravne dogodke po izdaji obeh sklepov o začasnih odredbah. Edina okoliščina, ki jo toženec zatrjuje kot spremenjeno okoliščino v pomenu 2. odst. 278. člena ZIZ, je poroštvena izjava njegovega sina z dne 27.11.2009. Sodišče prve stopnje bo moralo pomen te izjave presojati bolj kritično kot doslej, tako tudi z vidika njenega pomena za tožničine koristi oziroma interes v tej zadevi. Pritožba pravilno opozarja, da gre pri poroštvu za pogodbo med upnikom in porokom (1012. člen OZ) predložena poroštvena izjava pa takšnega pomena ne more imeti. Razen tega pravnomočna sodba, s katero bi tožnica uspela v tej pravdni zadevi, proti toženčevemu sinu sama po sebi ne bi mogla imeti nobenih učinkov izvršilnega naslova.

Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da ni prišlo do spremenjenih okoliščin v pomenu 2. odst. 278. člena ZIZ, bo moralo odločiti tudi o obeh ugovorih zoper začasno odredbo. V tem primeru bo aktualna tudi presoja pomena okoliščine, da tožnica pri utemeljevanju toženčevega ravnanja v smislu 2. odst. 270. člena ZIZ ni navedla, da je toženec poravnal njeno terjatev po sodbi P 186/2008 oziroma po sklepu o izvršbi In 56/2009. Pri tem pa bo moralo sodišče prve stopnje presojati toženčevo ravnanje celovito, z vidika njegovega dosedanjega delovanja v vseh razmerjih s tožnico, nastalih po smrti njenega moža M. R.. Glede na podatke spisa je dejstvo, da toženec svoje obveznosti po sodbi P 186/2008 ni poravnal v izpolnitvenem roku 15 dni ampak šele po izdaji sklepa o izvršbi In 56/2009, ki se je nanašal na toženčeve nepremičnine, katere je toženec prenesel na svojega sina na podlagi izročilne pogodbe (zaradi zaznambe prej omenjene izvršbe pa do bremen prostega prenosa nepremičnin na toženčevega sina ne bi moglo priti). Pridobitev nepovratnih sredstev (v zvezi z izročilno pogodbo) po oceni pritožbenega sodišča glede na celotno dejansko stanje (kakršno izhaja iz podatkov spisa in glede na trditve pravdnih strank) ne more imeti tehtnejšega pomena.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni tožničini pritožbi ter razveljavilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).