Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno šteli, da je bila napaka, ko je bila upravna izvršba dovoljena brez formalnega predloga upravičenca (tretji odstavek 274. člena zakona o upravnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 47/86 in 55/92, v nadaljnjem besedilu: ZUP) sanirana s tem, ko je upravičenec sodeloval pri izvršbi - deložaciji in tako izkazal interes za to, da se izvršba opravi. Res je sicer, da je upravna odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa naj gre za uvedbo postopka ali za sam postopek (126. člen ZUP) celo nična, vendar ne tudi v primeru, če je stranka - upravičenec pozneje izrecno ali molče privolil v to (4. točka 267. člena ZUP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi zaradi zatrjevanega nezakonitega ravnanja upravnega organa je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo tolarske vrednosti 13.650 DEM, ker je ugotovilo, da delavci tožene stranke z opravljeno deložacijo niso povzročili zatrjevane škode z nepravilnim in nezakonitim delom.

Pritožbo tožeče stranke je višje sodišče zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je bila deložacija opravljena na podlagi izvršljive upravne odločbe; da je bil sicer sklep o dovolitvi izvršbe res izdan brez formalnega predloga upravičenca, da pa je ta pri deložaciji sodeloval in tako izkazal svojo voljo zanjo; da sama izvedba izvršbe ni bila nepravilna in nezakonita.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je nesprejemljivo stališče, da izdani sklep o dovolitvi izvršbe brez formalnega predloga upravičenca ne pomeni škodljivega dejstva, ker da je upravičenec izkazal svoj interes, ko je sodeloval pri izvršbi. Izvršba ni bila opravljena glede vseh oseb. Zmotno je tudi sklepanje sodišča, da bi morala imeti pooblaščenka tožnice ob deložaciji seznam vseh predmetov. Reviziji prilaga sklep o začasni odredbi v motenjski pravdi z dne 20.4.1989, po kateri je morala dr. M. M. H. omogočiti tožnici prebivanje v stanovanju. Zaključki obeh nižjih sodišč so v nasprotju s podatki v spisu in sicer zaključek, da ni podana protipravnost ravnanja. Nezakonito in nestrokovno je ravnala tožena stranka, ker ni stanovanja izpraznila v celoti in ker je ključe izročila M. M. H., ki sploh ni bila stranka v postopku.

Revizijo je sodišče vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilstvu RS, vendar se javni tožilec o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo sicer uveljavlja revizija, je podana takrat, ko ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Ko trdi, da je v nasprotju s podatki v spisu "zaključek" da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, bržkone misli z "zaključkom" sklepanje sodišča prve in druge stopnje o tem, da ugotovljene napake, storjene v upravnem postopku in ki med strankama niso sporne, ne pomenijo protipravnega dejanja. Tu gre za pravno presojo, za uporabo materialnega prava, ko sodišče ob dejanskih ugotovitvah sklepa o pravni posledici - (ne)protipravnosti ravnanja organa. Če bi se pri tem sodišče zmotilo ne bi šlo za procesno kršitev, temveč za nepravilno uporabo materialnega prava. To dovolj jasno kažejo v citirani zakonski določbi primeroma navedene pomanjkljivosti, kot so med drugimi primer, ko so razlogi sodbe nejasni ali med seboj v nasprotju ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami in zapisniki. Revizijski procesni očitek, kot je postavljen, torej sploh ne more biti podan. Ni tudi procesne kršitve na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Nižji sodišči sta materialno pravo pravilno uporabili, ko sta zavzeli stališče, da izvršba pravnomočne upravne odločbe, opravljene z deložacijo, ni bila tako nepravilna ali nezakonita, da bi to pomenilo škodljivo dejstvo in da bi bila podana odškodninska odgovornost pravne osebe, ki jo povzroči njen organ (prvi odstavek 172. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ta določa, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Temelj tega predpisa je, upoštevaje čas, v katerem je prišlo do tu obravnavanega dejanja, v določilu 248. člena takrat veljavne republiške ustave, ki uzakonja pravico do povračila škode, če gre za nezakonito ali nepravilno delo osebe ali organa, ki opravlja službo ali kakšno drugo dejavnost državnega organa oziroma organizacije, ki opravlja zadeve javnega pomena. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno šteli, da je bila napaka, ko je bila upravna izvršba dovoljena brez formalnega predloga upravičenca (tretji odstavek 274. člena zakona o upravnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 47/86 in 55/92, v nadaljnjem besedilu: ZUP) sanirana s tem, ko je upravičenec sodeloval pri izvršbi - deložaciji in tako izkazal interes za to, da se izvršba opravi. Res je sicer, da je upravna odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa naj gre za uvedbo postopka ali za sam postopek (126. člen ZUP) celo nična, vendar ne tudi v primeru, če je stranka - upravičenec pozneje izrecno ali molče privolil v to (4. točka 267. člena ZUP). Zakon sam torej predvideva takšno možnost sanacije, zaradi česar zadevni revizijski trditvi ni mogoče pritrditi in prav tako potemtakem tudi ne, da je bila izvršba do konca opravljena po uradni dolžnosti. Lahko bi dejali, da je tožnici nastala "škoda" že z izvršilnim naslovom - odločbo o izpraznitvi stanovanja, (proti kateri se tožnica niti ni pritožila) in ko bi se morala sama ravnati po njej v 30-dnevnem paricijskem roku, šteto od vročitve odločbe naprej. Ta odločba ni bila nikoli spremenjena ali odpravljena. Nobene teže nimajo nadaljnje trditve o tem, da izvršba ni bila opravljena v celoti glede vseh oseb in vseh predmetov, saj ta okoliščina ni takšna, da bi lahko spremenila pravni položaj tožnice v obravnavanem upravnem postopku. Kolikor pa misli revidentka s tem tudi na predmete, ki jih šteje za svoje, pa niso bili deložirani, to njeno stališče sploh ni razumljivo. To velja tudi za omenjanje dejstva, da so bili ključi izročeni (pozneje) imetnici stanovanjske pravice, ki ji je to pravico priznalo sodišče v nepravdnem postopku. Z listino, ki jo tožnica prilaga reviziji, skuša predlagati nov dokaz v revizijskem postopku, kar pa ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena in 387. člen ZPP). Odločitev sodišč prve in druge stopnje v obsegu, ki se nanaša na zahtevek o povračilu škode, ki naj bi nastajala tožnici, ker po deložaciji nima stanovanja, je po povedanem v materialnopravnem pogledu pravilna.

Pravilna pa je tudi v takšnem pogledu za tožnico negativna odločitev nižjih sodišč v zvezi z zatrjevano škodo zaradi same nepravilne izvedbe deložacije, ki je revizija izrecno niti ne napada, razen morda s trditvijo, da je zmotno stališče sodišča, da bi morala imeti tožnica ob deložaciji seznam vseh predmetov. V zvezi s tem je bilo že na prvi stopnji zavzeto pravilno stališče, da bi morala tožnica, ki ni sodelovala pri deložaciji, njena pooblaščenka pa ni vedela za njene predmete, predložiti takšen seznam, saj izvršilni organ ne more vedeti sam, čigavi so kakšni predmeti. Tudi ob uradnem preizkusu se je pokazalo, da je bilo z izpodbijano odločbo tudi v tem delu pravilno uporabljeno materialno pravo.

Nista torej podana uveljavljana revizijska razloga, zaradi česar je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.