Jedro

Konkretni postopek ugotavljanja nezmožnosti za delo in drugih razlogov o začasni zadržanosti od dela do 30 dni se je začel na zahtevo stranke (tožnika v sodnem postopku), v postopku pa ni bilo udeleženih več strank. Zato tožeča stranka sama krije svoje stroške za zastopanje v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu (šesti odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje; Pritožbi zoper sklep o stroških postopka se delno ugodi in se znesek „423,00 EUR“ nadomesti z zneskom „447,00 EUR“. V ostalem se pritožba zoper sklep o stroških postopka zavrne.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je delno odpravilo dokončno odločbo zdravstvene komisije št. ... z dne 3. 8. 2009, odločbo imenovanega zdravnika št. …. z dne 10. 6. 2009 pa je delno odpravilo tako, da je datum zaključka začasne zadržanosti od dela 13. 6. 2009 nadomestilo s 6. 7. 2009. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 423,00 EUR ter potne stroške stranke v višini 148,00 EUR v 15 dneh. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, kjer je tožnik zahteval, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v upravnem postopku v višini 413,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo v zavrnilnem delu (glede povrnitve stroškov pritožbenega postopka) ter zoper sklep o stroških sodnega postopka se je pritožil tožnik. Navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da sodišče izpodbijani sklep ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži povračilo priglašenih stroškov v znesku 1.106,92 EUR ter stroškov pritožbenega postopka, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu ter sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da bi sodišče pri odmeri nagrade moralo upoštevati vrednost 159,00 EUR, kot izhaja iz določbe 2. odst. 25. čl. Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) v povezavi s tabelo nagrad glede na vrednost predmeta. Pri vrednosti spora 3.500,00 EUR naj bi šlo po tabeli iz 12. čl. ZOdvT za vrednost spora do 4.000,00 EUR. Nagrado za narok po tarifni št. 3012 (pravilno 3102) bi sodišče moralo priznati za 3 naroke in ne le v enkratnem znesku s količnikom 1,2 glede na 12. čl. ZOdvT. Tožniku je potrebno priznati tudi stroške dvakratnega prihoda na narok v skupnem znesku 148,00 EUR, kar je sodišče prve stopnje že priznalo, ni pa upoštevalo pri skupnem seštevku nagrade. Sodišče bi torej moralo priznati skupaj 1.106,92 EUR stroškov postopka in ne le 423,00. Neutemeljeno je zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka v znesku 413,16 EUR. Če tožnik ne bi vložil pritožbe zoper odločbo imenovanega zdravnika, pri čemer se postopek ni začel na njegov predlog, saj je šlo za podaljšanje bolniškega staleža, bi odločba postala dokončna in pravnomočna, s tem bi bil tožnik prizadet v pravicah, saj v spornem obdobju ni bil zmožen za delo. Tožnik ni dolžan nositi stroškov, ki so jih neupravičeno povzročili organi tožene stranke, tudi v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v povezavi z določili ZPP je tožena stranka dolžna nositi tožnikove stroške predsodnega postopka. Neutemeljena je ugotovitev tožene stranke v dokončni odločbi, da stroški postopka niso nastali. Navaja opravilne številke zadev, v katerih je sodišče prve stopnje stroške upravnega postopka priznalo. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo zahtevka za povračilo stroškov upravnega postopka pravilno uporabilo materialno pravo in po zakonito izvedenem postopku pravilno odločilo.

Višje delovno in socialno sodišče je že zavzelo stališče, da sta pravna podlaga za presojo upravičenosti do povračila stroškov v postopkih uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s kasnejšimi spremembami) ter Zakon o splošnem upravnem postopku, za katerega ZZVZZ v 85. čl. določa, da se uporablja za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, če z ZZVZZ ni drugače določeno. Odločanje o začasni nezmožnosti za delo, ki je bila vsebina spornega razmerja v obravnavani zadevi, je odločanje o podlagi za uveljavitev drugih pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Iz določb o postopkih in pogojih za uveljavljanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila) izhaja, da je osebni zdravnik pooblaščen in dolžan ugotavljati začasno zadržanost od dela (174. čl. Pravil). Imenovani zdravnik odloči o začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni v smislu 235. čl. Pravil na predlog osebnega zdravnika.

Po 125. čl. ZUP se upravni postopek začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Po uradni dolžnosti se postopek po 1. odst. 126. čl. ZUP prične, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če pristojni organ ugotovi, ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. ZZVZZ in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja nimajo določb o začetku postopka ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo po uradni dolžnosti. Glede povračila stroškov v tem postopku in v obravnavanem primeru je zato potrebno uporabiti 1. odst. 113. čl. ZUP, ki določa, da stroški organa ali stranke med postopkom ali zaradi postopka, kar vključuje tudi stroške pravnega zastopanja, bremenijo stranko, na katere zahtevo se je postopek začel. Le v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ob izpolnjenih pogojih za takšen začetek, ter se postopek konča za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. Pravilo o obveznosti povrnitve stroškov, upoštevajoč uspeh, velja le v primerih iz 114. čl. ZUP, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi. V takšnem primeru krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. V obravnavanem primeru v postopku ni bilo udeleženih več strank, saj organi tožene stranke po ZZVZZ in Pravilih odločajo o zahtevah zavarovancev za uveljavitev pravic. Temeljno načelo upravnega postopka je, da stranka sama nosi svoje stroške za zastopanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov upravnega postopka.

Delno pa je utemeljena pritožba zaradi odmere stroškov sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo vrednost predmeta 3.500,00 EUR, kot za socialni spor določa 2. odst. 25. čl. ZOdvT, za takšno vrednost pa je nagrada s količnikom 1 po tabeli iz 12. čl. ZOdvT 141,00 EUR. Pravilnost takšne razlage izhaja iz tabele v 12. čl. ZOdvT, kjer je na koncu naveden način povišanja nagrade pri vrednosti predmeta do 500.000,00 EUR in nad 500.000,00 EUR. Iz povezave obeh tabel je povsem jasno, da je pri vrednosti predmeta do 3.500,00 EUR potrebno upoštevati nagrado s količnikom 1 v vrednosti 141,00 EUR, šele pri vrednosti nad 3.500,00 EUR pa nagrado 159,00 EUR.

Prav tako se tožnik neutemeljeno pritožuje, da mu nagrada za narok pripada za vsak narok posebej. To iz ZOdvT ne izhaja, določitev enkratne nagrade za narok pa je tudi mogoče utemeljiti z namenom ureditve v zakonu, da nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če zakon ne določa drugače (1. odst. 14. čl. ZOdvT). Odvetnik lahko prejme nagrade v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrade na vsaki stopnji (2. odst. 114. čl. ZOdvT). Socialni spor zaradi ugotovitve začasne zadržanosti od dela predstavlja eno zadevo v smislu 15. čl. ZOdvT, zato se tudi odmeri enkratna nagrada za narok, ne glede na število opravljenih narokov, s čimer se zagotavlja tudi ekonomičnost in hitrost postopka.

Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da sodišče ni priznalo potnih stroškov stranke v zadostni višini. Dejansko jih je priznalo celo v previsokem znesku, iz listin v sodnem spisu izhaja, da je bil tožnik navzoč le na naroku 18. 2. 2010 (zapisnik o naroku na listu št. 18 v sodnem spisu), po podatkih o razdalji med kraji AMZS, objavljenih na spletnem naslovu „ http://www.amzs.si/?podrocje=264

“ je razdalja od Krškega do Ljubljane približno 100 km, kilometrina je dne 18. 2. 2010 znašala 0,35 EUR za 1 km, povračilo potnih stroškov za prihod na narok bi zato znašalo 70,00 EUR, ne pa 148,00 EUR, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje.

Utemeljeno pa se tožnik pritožuje, ker sodišče ni priznalo in naložilo toženi stranki v plačilo izdatkov, do katerih je tožnik upravičen po tarifni številki 6002 v višini 20 odstotkov nagrade, največ pa 20,00 EUR. V tem delu je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in je priznane stroške postopka ter nagrado s pripadajočim deležem davka na dodano vrednost povečalo za dodatnih 20,00 EUR oz. 24,00 EUR ter znesek 423,00 EUR nadomestilo z zneskom 447,00 EUR. V tolikšnem obsegu je bilo potrebno pritožbi ugoditi.

Ker je tožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu, sodišče prve stopnje pa je na račun povračila potnih stroškov stranke priznalo celo več kot mu gre, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP sklenilo, da tožnik pritožbene stroške nosi sam.