Jedro

Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128812/2010 z dne 16. 9. 2010 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo v plačilo 472,33 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi poudarja, da je prvostopenjsko sodišče odločilo v nasprotju s svojo ugotovitvijo, da v razmerju do avtorja kot šibkejše stranke ne sme priti do zlorab, ter je pustilo vnemar kogentne zakonske določbe Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (1) (v nadaljevanju: ZASP), pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izpostavlja, da avtor ne more določenemu uporabniku prepovedati uporabe svojega dela, pa tudi ne dovoliti brezplačne uporabe. Bistvo obveznega (izključnega) kolektivnega uveljavljanja je v tem, da se noben uporabnik ne more izogniti dogovoru s kolektivno organizacijo in se dogovarjati neposredno z avtorjem. Po mnenju pritožnice ni dopustno, da bi neka tuja organizacija odločala o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji naj bi se v Republiki Sloveniji plačevalo nadomestilo za uporabo avtorsko varovanih glasbenih del. Še manj je dopustno, da bi ta tuja organizacija samovoljno odločala, kaj sodi v zaščiteni repertoar tožeče stranke kot kolektivne organizacije za varovanje pravic avtorjev na ozemlju Republike Slovenije. Razni dopisi tujih organizacij ne morejo biti relevantni, saj gre za pravno vprašanje v slovenskem pravnem prostoru. Prvostopenjsko sodišče se nikakor ne bi smelo opreti na take, s strani tujih organizacij pridobljene, in zato neverodostojne dokaze, pač pa bi moralo uporabiti slovensko materialno pravo, ki ne dopušča odpovedi predmetni pravici. Ker se sodišče do zgoraj navedenih razlogov in stališč sploh ni opredelilo, sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ima pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju: ZPP). Pritožnica poudarja, da prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljuje na predloženem seznamu del, ki pa ne dokazuje odpovedi avtorskim pravicam, prav tako ne izkazuje niti točnih navedb vseh avtorjev ali časovnega obdobja, v katerem naj bi se predvajala glasba. Iz seznama ne izhaja, kdo so bili avtorji posameznih skladb oziroma, da so se avtorji, ki so sodelovali pri posameznih skladbah, dejansko odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic. Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko je svojo odločitev oprlo na povsem neverodostojne dokaze, ki ničesar ne dokazujejo, kršilo 8. člen ZPP, ki določa, da sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha odloči, katera dejstva šteje za dokazana. S tem pa je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnosti in zakonitost sodbe. Izpostavlja, da je na toženi stranki dokazno breme, da so se avtorji odpovedali materialnim avtorskim pravicam. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari pa je po mnenju pritožnice nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poudarja, da je pravica odločati o tem, ali bo posamezno avtorsko delo uživalo obravnavo kot varovano avtorsko delo, prepuščeno avtorju samemu, ne pa kolektivni organizaciji. Nasprotuje pritožbenim zatrjevanjem, da naj bi prvostopenjsko sodišče evidentno kršilo kogentne določbe ZASP. Tožeča stranka kljub predloženim seznamom predvajanih glasbenih del tekom postopka ni podala nobenih konkretnejših trditev o tem, da avtorji glasbenih del morda ne dovoljujejo proste uporabe, temveč se je sklicevala le na obsežnost gradiva. Poudarja, da dokazovanje odpovedi avtorskim pravicam glede na dejstvo, da tožeča stranka na ozemlju Slovenije uveljavlja materialno avtorsko pravico le za tista avtorska dela, ki so v repertoarju avtorskih organizacij, s katerimi je sklenila recipročne sporazume, sploh ni potrebno. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi predstavlja sporni predmet zahtevek tožeče stranke, ki je kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic, za plačilo avtorskega honorarja, in sicer za priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice). Tožena stranka meni, da ni zavezana k plačilu nadomestila, ker je predvajala dela avtorjev, ki so se materialnim avtorskim pravicam odpovedali. Avtorji predvajanih glasbenih del niso člani nobene kolektivne organizacije, zato njihova dela niso navedena v repertoarjih, kar posledično pomeni, da tožeča stranka do pobiranja denarnih nadomestil ni upravičena. Prvostopenjsko sodišče je v celoti sledilo toženi stranki in tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Pravna podlaga za kolektivno upravljanje avtorskih pravic je pogodba (prvi odstavek 151. člena ZASP) in v določenih primerih zakon (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). Gre za pravice, ki jih je zaradi narave in razprostranjenosti uporabe mogoče učinkovito zagotavljati le s sistemom kolektivnega varovanja. Zanje velja obvezno kolektivno upravljanje (1. točka 147. člena ZASP). V skladu s tretjim odstavkom 151. člena ZASP jih kolektivna organizacija upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem. Republika Slovenija je pogodbenica Bernske konvencije, ki določa, da tuji avtorji uživajo v državah pogodbenicah enako varstvo kot domači – to pomeni, da tudi tuji avtorji v Republiki Sloveniji uživajo varstvo avtorske pravice po določbah ZASP. Tožeča stranka ima v Republiki Sloveniji zakonski monopol: je edina, ki upravlja z malimi avtorskimi pravicami (3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP). Tožeča stranka dovoljuje uporabo del iz repertoarja varovanih del, nadzoruje to uporabo, izterjuje plačilo nadomestil in avtorskih honorarjev, uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči in drugimi organi ter opravlja druge, v 146. členu ZASP določene naloge.

7. V zvezi s trditvijo tožene stranke v odgovoru na tožbo pritožbeno sodišče pripominja, da v repertoar tožeče stranke sodijo poleg tistih avtorskih del, ki jih upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi vsa tista že objavljena avtorska dela, ki jih upravlja na podlagi zakona (146. člen ZASP). To pa je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice). Repertoar tožeče stranke tako sestavljajo vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim izvajanjem v zvezi z vprašanjem dokaznega bremena. Tožena stranka je bila dolžna dokazati svoje trditve, da je v svojih poslovalnicah predvajala zgolj avtorsko pravno nevarovana dela, ker naj bi se po njenih zatrjevanjih avtorji teh del odpovedali svojim (materialnim) avtorskim pravicam. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da tožena stranka tega bremena ni zmogla. Predloženi seznami ne izkazujejo, da gre za avtorsko pravno nevarovana dela oziroma za odpovedi avtorjev materialnim avtorskim pravicam. Tudi predloženi dopis T. N., direktorja družbe R. ter potrdili dr. W. G. in S. – AG ne predstavljajo ustreznega dokaza o odpovedi avtorjev materialnim avtorskim pravicam. Nenazadnje je že tudi prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo, da prej navedeni dokumenti ne predstavljajo neposrednega dokaza o odpovedi avtorjev plačilu avtorskega honorarja. Nepravilen pa je nadaljnji zaključek prvostopenjskega sodišča, da iz navedenih potrdil v zadostni meri izhaja, da gre „za prosto glasbo v smislu, da zanjo vsaj nacionalni kolektivni organizaciji G. in A. ne uveljavljata plačila honorarja in da družba S. za predvajanje glasbe v svojih avstrijskih podružnicah avtorskega honorarja ne plačuje.“ Za obravnavani primer nikakor ne more biti odločilno, ali določena glasbena dela sodijo v repertoar A. in G. oziroma ali ti dve organizaciji za predvajanje zahtevata nadomestilo. Tudi če je odgovor na obe vprašanji negativen, to še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, glede katerega se je njegov avtor materialnim avtorskim pravicam odpovedal oziroma da gre za avtorska dela, ki v našem pravnem sistemu niso varovana. Prvostopenjsko sodišče je napačno upoštevalo pravila o dokaznem bremenu, ko je menilo, da bi morala tožeča stranka podati konkretnejše trditve o tem, da avtorji glasbenih del morda ne dovoljujejo plačila proste uporabe. Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je namreč na toženi stranki kot uporabnici. Ker s predloženimi dokazili tožena stranka ni izkazala svojih zatrjevanj o odpovedi materialnim avtorskim pravicam vseh avtorjev (glasbe, teksta, priredbe, aranžmaja …) in zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh pravno relevantnih dejstev, je bilo treba na podlagi določbe 355. člena ZPP ugoditi pritožbi tožeče stranke in razveljaviti izpodbijano sodbo ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka, ker bi, če bi prvič ugotavljalo vsa pravno relevantna dejstva na pritožbeni stopnji, strankam odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). V novem sojenju naj prvostopenjsko sodišče upošteva, da je na toženi stranki dokazno breme, da so se v njenih poslovnih prostorih predvajala le taka neodrska glasbena dela, za katera tožeča stranka ni upravičena izterjati nadomestila. V primeru, da tožena stranka ne bo izkazala predvajanja izključno avtorsko pravno nevarovanih del, naj obravnava tudi ugovore tožene stranke glede višine vtoževanega nadomestila.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Ur. list RS, št. 21/1995 – s spremembami in dopolnitvami.

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami.