Jedro

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno razlogovalo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij, kot je bila v organizacijskem navodilu toženke, ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi).

Sklepčnost tožbe (ne zahtevka) pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnica, ker jih je določen delež izrabila znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške v višini 279,62 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožnici iz naslova dodatka k plači za delo preko polnega delovnega časa obračunati posamezne zneske, ki so razvidni iz izreka, in ji plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dni, ki so prav tako razvidni iz izreka (točka I izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v deležu svojega neuspeha (točka III izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del zgoraj navedene sodbe in odločitev o pravdnih stroških (točki I in III izreka) iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7., 212. 243. in 286. členom ZPP, 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V obsežni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno upoštevalo zakonske določbe namesto organizacijskega navodila toženke. Organizacijsko navodilo je bilo že presojano v kolektivnem delovnem sporu. Deloma je bilo razveljavljeno, pri čemer razveljavitev ne vpliva na njegovo veljavnost za nazaj. Organizacijsko navodilo ne posega v pravice delavcev, saj noben zakon ne daje podlage za fiksna referenčna obdobja, kot jih je opredelila tožnica. Njen zahtevek je neosnovan. Na podlagi 52.a člena ZZDej ni sprejete sodne prakse, sodna praksa ni formalni pravni vir. Sodišče je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon. Toženka kot delodajalec ima pravico, da v okviru zakonskih možnosti sama določi referenčna obdobja. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z 286. členom ZPP upoštevalo 7. in 8. pripravljalno vlogo tožnice. Ni upoštevalo, da je toženka že odgovoru na tožbo priložila vse relevantne listine, ki bi jim tožnica lahko prilagodila zahtevek. Na razpolago je imela vse podatke za sklepčno tožbo. Tožnica je opustila dolžno skrbnost; v postopku pred sodiščem prve stopnje je prikazala, da podatkov ni razumela. Za razumevanje se ne zahteva strokovno znanje, s katerim tožnica ne bi razpolagala. Opustitev skrbnosti je treba šteti v škodo tožnici, ki jo zastopa kvalificirana pooblaščenka. Morala bi vedeti, da v premoženjskem sporu ne velja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu (VIII Ips 191/2018). Ni podala navedb niti dokazov, da je ure izrabila po koncu referenčnega obdobja. Kljub razpolaganju z vsemi podatki do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni postavila sklepčnega zahtevka. Po tem bi lahko nove navedbe podala le ob pogoju nekrivde. Tožnica ni niti pojasnila, zakaj je navedbe o višini urne postavke podala šele v 8. pripravljalni vlogi. Najkasneje v 4. pripravljalni vlogi bi morala postaviti sklepčen zahtevek. Kasnejših vlog sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Tožnica je še naprej vztrajala pri fiksnih referenčnih obdobjih, hkrati pa plačilo zahtevala za vsak mesec posebej. Takšen zahtevek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz s sodno izvedenko brez ustrezne trditvene podlage tožnice, kot informativni dokaz, ki praviloma ni dopusten. Ravnalo je v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP. Tožnica ni navedla, kdaj konkretno ji je presežek ur nastal in kdaj (datumsko) ga je izrabila ter kakšno plačilo je prejela. Sodišče prve stopnje ni konkretiziralo, katere listine toženke je sodna izvedenka obrazložila. Zmotno je štelo, da je tožnica na podlagi izvedenskega mnenja spremenila tožbo. Nekritično je po načelu v korist delavca sledilo tožnici ter zanemarilo uveljavljeno razpravno načelo. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti dokaz z drugim sodnim izvedencem, ker je bilo izvedensko mnenje nepopolno in nejasno. S tem ko je sledilo izračunu tožnice, je ugotavljalo dejstva, za katera ne razpolaga s strokovnim znanjem. Pri izračunu je treba upoštevati določbe Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju; tako bi moralo izhajati iz povprečnega tedenskega delovnega časa. Ne gre za enostaven matematični izračun. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali so presežki nad povprečnim tedenskim delovnim časom v posameznem referenčnem obdobju, kar bi bilo bistveno, saj bi le za te ure tožnica bila upravičena do plačila (sodna praksa VS RS: VIII Ips 159/2018, VIII Ips 13/2017, VIII Ips 80/2015). Tovrstno pravno naziranje je toženka podala v 7. pripravljalni vlogi, ki je sodišče prve stopnje nedopustno ni upoštevalo. S pravnimi naziranji stranka ne more biti prekludirana. Sodišče prve stopnje tako ni ugotavljalo, ali je šlo za presežke, za katere bi bila tožnica upravičena do plačila, podano je nasprotje v za odločitev bistvenih dejstvih in s tem kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana tudi, ker je sodišče prve stopnje štelo, da je toženka s svojimi navedbami v zadnji pripravljalni vlogi spremenila vsebino spora, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je po eni strani štelo, da tožničinega dela ni mogoče v celoti subsumirati pod določbe o neenakomerno razporejenem delovnem času, hkrati pa je presežke obravnavalo kot nadure, ne da bi jih normiralo. Presežki bi lahko nastali le glede na povprečni tedenski delovni čas. Do s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih presežkov se toženka sploh ne more opredeliti. Že v odgovoru na tožbo je prerekala zahtevek tako po temelju kot po višini, svojih izračunov ni bila dolžna predložiti, saj bi s tem nase prevzela trditveno in dokazno breme. Terjatev iz naslova prikrajšanja za prvo referenčno obdobje je zastarala, ker je presežek nastal konec tega obdobja. Znotraj obdobja presežek ne more nastati. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom zaradi dvoma v nepristranskost sodnice, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da organizacijsko navodilo toženke ne predstavlja veljavne pravne podlage za urejanje delovnega časa v spornem obdobju, čeprav ni bilo v kolektivnem delovnem sporu razveljavljeno. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da posega v pravice delavcev, zaradi česar so z organizacijskim navodilom določena nefiksna referenčna obdobja neupoštevna. So v nasprotju z namenom referenčnih obdobij, ki je v tem, da se na določen dan ure izravnajo. Toženka bi lahko zagotovila, da bi se presežek izrabil znotraj referenčnih obdobij. Neutemeljeno uveljavlja prekluzijo za tožničine navedbe v 7. in 8. pripravljalni vlogi; toženka je z odgovorom na tožbo predložila listine, v zvezi s katerimi ni podala navedb; njihovo vsebino je pojasnila šele sodna izvedenka. Toženka je proste dni beležila v posebni evidenci, podatki iz dnevne evidence niso bili skladni s tistimi, ki so navedeni na plačilnih listah. Tožnici ni mogoče očitati pasivnosti v postopku, po prejemu izvedenskega mnenja je ustrezno spremenila tožbo in zahtevek prilagodila izračunom. Izvedba dokaza z drugim sodnim izvedencem, ki bi preveril izračun zahtevka po višini, ni bila potrebna, saj gre za enostaven matematični izračun, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje. Tožnica je dodatek zahtevala za presežek, ki ga je določno navedla, za svoje navedbe je predložila dokaze. Toženka neutemeljeno ponavlja svoje ugovore glede nesklepčnosti oziroma pomanjkljive trditvene podlage. Vse do zadnjega naroka za glavno obravnavo ni ugovarjala, da s strani tožnice opredeljen presežek (iz 12-urnih izmen) ne predstavlja viška ur. Da gre za višek ur, potrjujejo predložene evidence in plačilne liste tožnice. Višek ur je tožnica izrabila, takrat se je štel v redno mesečno delovno obveznost. V 7. pripravljalni vlogi toženka ni podala le pravnih naziranj, ampak nove dejanske navedbe, pri čemer je le navedla povprečno mesečno delovno obveznost, ni pa upoštevala presežka. Presežek se po koncu referenčnega obdobja obravnava kot nadure. Tožnica je podrobno pojasnila, kako je prikrajšanje izračunala. Njena terjatev ni zastarala. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja pristranskost sodnice, ki jo povezuje s sojenjem v kolektivnem delovnem sporu in procesnimi odločitvami v tem sporu. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Tožnica je bila zaposlena pri toženki na delovnem mestu diplomirana medicinska sestra v negovalni enoti. V spornem obdobju je za vikende opravljala 12-urne izmene, od katerih ji je toženka 4 ure plačala kot nadure, za 8 ur pa ji je omogočila izrabo prostega dne, in sicer v prihodnjih štirih mesecih od nastanka viška ur (ker je njeno organizacijsko navodilo - Planiranje in evidentiranje delovnega časa - določalo premična referenčna obdobja). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo utemeljeno materialnopravno odločitev, da je tožnica za ure, ki jih je izrabila kot proste po koncu posameznega fiksnega referenčnega obdobja, upravičena do plačila vtoževanega dodatka.

7. S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, z 144., 146. in 148. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 52.a členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu, ki je toženka v tem sporu, naloži, da v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno razlogovalo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij, kot je bila v organizacijskem navodilu toženke, ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi).

8. V obrazložitvi sodbe in sklepa X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je pritožbeno sodišče pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ureditev nasprotnega udeleženca (toženka v tem sporu) v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, za katerega je bistveno, da se po koncu referenčnega obdobja presežki izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur (40 ur na teden). Za navedeno je nujno, da je trajanje referenčnega obdobja fiksno in se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki v tem obdobju nastanejo, saj se le tako lahko doseže zakonsko predpisano tedensko povprečje ur. Sklicevalo se je na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča (sodba in sklep X Pdp 101/2016 z dne 6. 10. 2016 - revizija zavrnjena s sodbo VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017; sodba Pdp 631/2017 z dne 6. 12. 2017, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena - sklep VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018) in Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018) (točka 11 obrazložitve).

9. V sklepu VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je mogoče razporejati delovni čas le znotraj referenčnega obdobja; presežki ur, ki niso izravnani znotraj tega obdobja, predstavljajo nadure; odmena za nadure je tudi njihova izraba po koncu referenčnega obdobja s plačilom dodatka za nadurno delo (podobno še sodba VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015; sodba in sklep VIII Ips 215/2015 z dne 11. 1. 2016; sodba VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017; sodba VIII Ips 149/2018 z dne 4. 12. 2018). V opombi 2 se je opredelilo do navedb toženke, ki se je zavzemala, da ima vsaka ura opravljenega dela svoje referenčno obdobje, kar je označilo za nesmiselno in nasprotno s samim pojmom referenčnega obdobja; poudarilo je, da morajo biti ta fiksna. Obstoji tudi obsežna sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča glede utemeljenosti zahtevkov za plačilo dodatka za ure, ki niso bile izrabljene znotraj referenčnega obdobja (na primer sodba in sklep Pdp 428/2017 z dne 7. 2. 2018; sodba Pdp 838/2018 z dne 29. 11. 2018). V zvezi s sodno prakso toženka sicer v pritožbi utemeljeno navaja, da se nobena citirana odločba ne nanaša na ureditev v ZZDej oziroma zdravstvene delavce, ampak na vojake (Zakon o obrambi - Zobr) in policiste (Zakon o organizaciji in delu v policiji - ZODPol; Kolektivna pogodba za javni sektor - KPJS), vendar so stališča, ki jih je v zvezi z referenčnimi obdobji zavzelo Vrhovno sodišče RS (in Višje delovno in socialno sodišče), uporabna tudi v tem sporu, ker gre za primerljivo ureditev neenakomerno razporejenega delovnega časa.

10. Toženka kot delodajalec bi lahko določila referenčna obdobja, vendar v okviru zakonskih določb. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, je tožnica ob izostanku drugače določenih (fiksnih) referenčnih obdobij s strani toženke ta določila na način, da prvo traja od 1. 1. do 30. 4., drugo od 1. 5. do 31. 8. in tretje od 1. 9. do 31. 12. v posameznem letu. Takšni določitvi referenčnih obdobij toženka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjala, na način da bi ponudila drugačno določitev, niti tega ne stori v pritožbi. Sodišče prve stopnje, ki je pravilno sledilo določitvi fiksnih referenčnih obdobij s strani tožnice, je upoštevalo še, da je toženka z novim organizacijskimi navodilom (Planiranje in evidentiranje delovnega časa z dne 20. 10. 2021) določila ta obdobja na isti način.

11. Tožnica je v tožbi izhajala iz navedbe o prostih dneh (presežkov) na plačilnih listah v preteklih štirih mesecih, ki jih je predložila, in za tako opredeljene ure zahtevala plačilo dodatka za nadurno delo; skupaj je zahtevala plačilo 2.997,90 EUR s pripadki. Toženka temu konkretizirano ni ugovarjala - ni podala drugačnih navedb, da bi bilo teh ur manj. Ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje je ponavljala (enako v pritožbi), da tožnica ni podala dovolj navedb, da bi bil njen zahtevek sklepčen. Sklepčnost tožbe (ne zahtevka) pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnica, ker jih je določen delež izrabila znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme. S tem v zvezi se toženka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, v katerem je bilo kot nepravilno označeno stališče, da je dolžan toženec dokazovati, da je tožnik opravil manj ur, kot zatrjuje (točka 12 obrazložitve). Gre za neprimerljivo dejansko podlago spora (in drugačna pravna vprašanja); tožnica je bila v tem sporu tista, ki je dokazovala (in dokazala) število presežkov.

12. Tožnica je tožbo dvakrat delno spremenila oziroma delno umaknila. Prvič je po izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi s pripravljalno vlogo z dne 21. 3. 2023 (4.) zahtevek prilagodila izračunu sodne izvedenke, pri čemer je zahtevala plačilo dodatka po posameznih mesecih, ko je izrabila presežke po koncu referenčnega obdobja, skupaj 2.77,63 EUR s pripadki. Navedenemu je toženka ugovarjala, med drugim da bi tožnica plačilo lahko zahtevala le od konca referenčnega obdobja dalje. Na naroku za glavno obravnavo dne 24. 2. 2023 je sodišče prve stopnje zaslišalo sodno izvedenko (ustno izvedensko mnenje). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sodna izvedenka ni ugotavljala, kdaj je bil presežek izrabljen, ali znotraj referenčnega obdobja ali po njegovem koncu. Da ne bi ponavljalo dokaza s sodnim izvedencem, je tožnici naložilo, da v določenem roku (spremeni tožbo in) pripravi izračun prostih dni po referenčnih obdobjih. S pripravljalno vlogo z dne 7. 6. 2023 (7.), vloženo v s strani sodišča prve stopnje dodeljenem roku, s katero tožnica tako ne more biti prekludirana, je tožnica tožbo delno spremenila (zakonske zamudne obresti) in delno umaknila, zahtevala je še plačilo 1.926,57 EUR s pripadki za presežke, ki jih je po posameznih referenčnih obdobij enako ali manj, kot jih je opredelila v tožbi. Po ugovorih toženke glede višine zahtevka (nekonkretizirano, predvsem da tožnica ni upoštevala določb Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju), je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2023 (8.) pojasnila svoj izračun in tako odgovorila na navedbe toženke.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse pripravljalne vloge tožnice kot pravočasne. Z njimi je odgovarjala na navedbe toženke, se po pozivu sodišča opredelila do izvedenskega mnenja oziroma prilagodila svoje navedbe (delno spremenila in delno umaknila tožbo). Toženka tožnici v pritožbi (in posredno sodišču prve stopnje) povsem neutemeljeno očita, da ni podala navedb, da bi ure izrabila po koncu referenčnega obdobja, saj ravno to tožnica zatrjuje kot bistveno v tem sporu od tožbe dalje, in ji očita, da za svoje navedbe ni predlagala dokazov, kar jih je - plačilne liste, na katerih so te ure navedene.

14. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožba tožnice je bila sklepčna, njena trditvena podlaga, v okviru katere je opredelila število ur, za katere zahteva plačilo dodatka, ker jih je izrabila po koncu referenčnega obdobja, pa zadostna. Sodišče prve stopnje je dokaz s sodnim izvedencem izvedlo, ker je, kot je utemeljilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ob ugovorih toženke podvomilo v pravilnost s strani tožnice opredeljenih presežkov. Glede na to, da je toženka podala svoje ugovore nekonkretizirano, bi bila izvedba dokaza s sodnim izvedencem, ki ga sama ni predlagala, res nepotrebna; sodna izvedenka je v bistvu potrjevala navedbe (ugovore) toženke. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj izračunu sodne izvedenke ni sledilo (ker ni upoštevala referenčnih obdobij), je pa štelo, da daje izvedensko mnenje podlago za razlago plačilnih list in drugih s strani toženke predloženih listin; pravilno: podlago za ugotovitev števila presežkov, torej ur, ki niso bile izravnane znotraj referenčnega obdobja, ampak jih je tožnica izrabila po koncu referenčnega obdobja. Glede na navedeno je nebistveno, da sodišče prve stopnje drugih listin toženke ni konkretiziralo.

15. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 243. členom ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ker sodišče prve stopnje po predlogu tožnice ni postavilo drugega sodnega izvedenca. Izdelano izvedensko mnenje je utemeljeno upoštevalo glede števila presežkov; v tem delu je jasno in popolno, ne pa glede same višine prikrajšanja tožnice. Tožnica je izračun prikrajšanja podrobno pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 7. 6. 2023 (7.) in po pripravljalni vlogi toženke z dne 14. 7. 2023 (6.) v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2023 (8.), pri čemer mu toženka razen s sklicevanjem na uredbo ni konkretizirano ugovarjala. Glede na to ni bilo potrebe po izvedbi dokaza z drugim sodnim izvedencem. Dejstev, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov (pri čemer ne gre za dejstva, ki ji niso poznana; šlo je za ure, ki jih je tožnica opravila pri toženki, in za plačilo za te ure), se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP) in jih ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje preverilo izračun tožnice in mu utemeljeno sledilo; toženka niti v pritožbi ne pojasni, kako konkretno bi bili izračunani zneski napačni oziroma neskladni določbam uredbe, razen z navedbo glede povprečnega tedenskega delovnega časa, ki je pred sodiščem prve stopnje ni podala (sklicevala se je sicer na normirane ure in dejstvo, da je treba za izračun uporabiti matematično formulo iz uredbe, pri čemer svojega izračuna ni ponudila; konkretno je ugovarjala le urni postavki za referenčno obdobje od 1. 5. 2018 do 31. 8. 2018 zaradi zaokroževanja, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo - zavrnilni del za 0,01 EUR). Pri izračunu sta tako tožnica kot sodišče prve stopnje upoštevala povprečno mesečno delovno obveznost. 16. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost); toženka te kršitve sploh ne utemelji na način, da bi bilo podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Če sodišče kakšno dejstvo ugotovi drugače, kot ga zatrjuje stranka, ali šteje, da njena pripravljalna vloga vsebuje določene navedbe, ki jih ne (pri čemer takšna situacija v zvezi s toženkino zadnjo pripravljalno vlogo ni podana), s tem že pojmovno ne stori očitane kršitve. Toženka je pripravljalno vlogo z dne 30. 8. 2023 (7.) vložila na (zadnjem) naroku za glavno obravnavo istega dne; navedla je, da z njo odgovarja na navedbe tožnice iz njene pripravljalne vloge z dne 21. 8. 2023 (8.) in da z njo podaja nova pravna naziranja. Navedb, s katerimi bi odgovarjala na navedbe tožnice, njena pripravljalna vloga ne vsebuje (te bi bile dopustne), vsebuje pa res nova pravna naziranja (da je treba za presežke upoštevati ure delovne obveznosti referenčnega obdobja kot celote) in v zvezi s temi novimi pravnimi naziranji nova dejstva. Za ta nova dejstva (s katerimi je toženka povsem spremenila dejanski okvir spora) je prekludirana (toženka niti ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni podala pravočasno; upoštevanje bi glede na to, da je šlo za zadnji narok po izvedbi dokazov, zavleklo reševanje spora), kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ni podana. Nova dejstva so navedbe o vseh urah delovne obveznosti za posamezna referenčna obdobja od 1. 5. 2017 do 31. 8. 2017 in od 1. 1. 2018 do 30. 4. 2018. Poleg tega je že na podlagi dejstva, da je tožnica določene ure izrabila kot proste dni (12-ur na izmeno kot 8 prostih ur - prost dan in 4 nadure), torej neodvisno od siceršnje delovne obveznosti posameznega referenčnega obdobja (tako jih je tudi toženka vodila - pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji toženka v pritožbi niti ne oporeka) ter da je šlo za izrabo v naslednjem referenčnem obdobju, upravičena do plačila vtoževanega dodatka.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor zastaranja glavnice (petletni zastaralni rok, določen v 202. členu ZDR-1). Presežek v referenčnem obdobju od 1. 5. 2015 do 31. 8. 2015 je nastal konec referenčnega obdobja, pri čemer je bila toženka dolžna plačati dodatek s plačo za avgust 2015, torej 10. 9. 2015 (plačilni dan 10. v mesecu je navedla tožnica, toženka temu ni oporekala). Takrat (naslednjega dne) je začel teči zastaralni rok in do vložitve tožbe 4. 9. 2020 ni potekel. Toženka v zvezi z zastaranjem ponovno poudarja, da so presežki lahko le ure, ki niso bile izrabljene znotraj referenčnega obdobja, in da nastanejo po koncu tega obdobja, kar pravzaprav ne potrdi njenega prizadevanja, da bi bila terjatev tožnice za prvo opredeljeno obdobje zastarana; nadalje kot nastanek presežka opredeli zadnji dan referenčnega obdobja (31. 8. 2015), kar je sicer pravilno, vendar je zapadlost presežka na kasnejši dan, kot že navedeno, s plačo za avgust 2015. V pritožbi se sklicuje na sodno prakso, ki je ne konkretizira. V sodbi in sklepu VIII Ips 29/2022 z dne 29. 11. 2022, ki se nanaša na voznika avtobusa, je Vrhovno sodišče RS štelo, da nastanejo presežki kot nadure v referenčnem obdobju do vključno zadnjega dne zadnjega meseca tega obdobja, pri čemer se primerja zapadlost z nadurami zadnjega meseca in bi zapadle s plačo tega meseca (točka 18 in opomba 9 obrazložitve).

18. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja toženka, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, in je dolžna tožnici po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati utemeljeno priglašene stroške pritožbenega postopka (za pravdo potrebne stroške - prvi odstavek 155. člena ZPP po Odvetniški tarifi - OT), in sicer 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, ter 7 točk materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,62 EUR.