Jedro

Zgolj z dovolitvijo obnove postopka odmere davka iz dejavnosti, ko niti ni jasno, kakšna odločitev bo sprejeta v obnovljenem postopku, tožniku ne morejo nastati hujše škodljive posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1913/2002-3 z dne 17.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženi stranki prepovedalo izvajati kakršnokoli dejavnost, ki meri na dodatno odmero davka od dejavnosti in dohodnine za leto 1995 za tožnika, predvsem pa izdati kakršnokoli odločbo o odmeri davka iz dejavnosti in dohodnine za leto 1995 do pravnomočnega zaključka upravnega postopka.

Upravno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnik vložil tožbo zaradi odprave odločbe tožene stranke, št. 416-1920/98 z dne 19.9.2002. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada M., Izpostave M. z dne 1.4.1998, s katero je bil po uradni dolžnosti obnovljen postopek odmere davka iz dejavnosti za leto 1995. Obenem s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Po navedeni določbi lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Za izdajo začasne odredbe morajo biti torej izpolnjeni naslednji pogoji: začet mora biti upravni spor zoper akt, zoper katerega je upravni spor po 1. členu ZUS dopusten, začasno odredbo je mogoče izdati le glede spornega pravnega razmerja, če je ta ureditev glede na okoliščine primera in dokaze, ki jih predloži tožnik, potrebna, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja določa zakon, v obravnavanem primeru niso podani. Iz vsebine tožbe sicer izhaja, da med tožnikom in toženo stranko obstaja sporno pravno razmerje, in sicer glede tega, ali so podani pogoji za dovolitev obnove postopka za ugotovitev davka od dohodkov od dejavnosti tožnika za leto 1995. Za izdajo začasne odredbe pa bi moral tožnik že ob vložitvi zahteve verjetno izkazati tudi nastanek hujših škodljivih posledic, česar tožnik ni uspel izkazati. Verjeten nastanek hujših škodljivih posledic utemeljuje z verjetno, zanj neugodno odločitvijo davčne uprave v obnovljenem postopku. Ta odločitev ni predmet tega upravnega spora. Zato predlog, kako naj se začasno uredi sporno pravno razmerje, presega okvir tega postopka, v katerem se presoja zgolj okoliščina, ali je podan obnovitveni razlog. S samo dovolitvijo postopka obnove tožniku že po naravi stvari ne morejo nastati hujše škodljive posledice.

Tožnik v pritožbi predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. 2. odstavek 69. člena ZUS neposredno služi ustavni zahtevi po učinkovitem sodnem varstvu. Takšno varstvo ne more biti učinkovito, če v teku sodnega postopka ni omogočeno, da bi se preprečilo ravnanje, ki bi izničilo morebitni kasnejši uspeh v postopku. Tožbi je priložil številne listine, iz katerih je razvidno, da je obnova postopka za odmero davka iz dejavnosti za leto 1995 nedopustna. Že sama odločitev o obnovi je zanj očitno težko popravljiva posledica in škoda. Očitno je, da mu želi davčni urad neupravičeno povečati dohodek od dejavnosti za leto 1995 za 6.901.269,00 SIT. Davek želi odmeriti in pobrati od plačanih taks in od predujmov za izvedence ter sodne izvršitelje. Ti zneski niso podvrženi plačilu davka. Že s samo dokončnostjo odločbe o dovolitvi obnove je zanj nastala konkretna in težko popravljiva škoda, ki ima očitno hujše škodljive posledice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo, ko je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi je obrazložilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj z dovolitvijo obnove postopka odmere davka iz dejavnosti, torej ko niti ni jasno, kakšna odločitev bo sprejeta v obnovljenem postopku, tožniku ne morejo nastati hujše škodljive posledice, sicer pa teh posledic niti ni konkretno navajal in utemeljeval. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodno varstvo se zagotavlja z odločanjem sodišča v skladu z določbami zakonov (v konkretnem primeru določbami ZUS). Utemeljena in obrazložena zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe ne pomeni kršitve te ustavne pravice. Odločitve, ki jih tožnik pričakuje, pa jih še ni, niso in ne morejo biti podlaga pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe. Predmet takšne presoje tudi ne morejo biti ugovori, ki se nanašajo na odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, saj je to stvar odločitve o glavni stvari.

Neutemeljeno pritožbo je glede na navedeno pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 73., 68. in 69. člena ZUS.