Jedro

Pritrditi je stališču pritožbe, da ZV-1, ki je veljal v kritičnem obdobju, ni dajal pravice do odškodnine zaradi zmanjšanja dohodka od kmetijstva, ter da edino pravno podlago za prisojo uveljavljane odškodnine za obravnavano obdobje predstavlja Odlok iz leta 1992, katerega veljavnost je bila podaljšana na podlagi prehodnih določb ZV-1. Zadevni Odlok je v 20. členu določal, da uporabnikom in lastnikom zemljišč, na katerih je s tem Odlokom prepovedana ali omejena uporaba agrotehničnih sredstev, pripada zaradi omejitve možnosti pridobivanja dohodka in zaradi povečanih stroškov odškodnina, ki se sporazumno določi med lastniki zemljišč in upravljalci vodnih virov. Zavezanec za plačilo odškodnine zaradi opisanih okoliščin torej ni bila država, temveč upravljalci vodnih virov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek sedaj glasi: Tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka Republika Slovenije je dolžna tožečima strankama ... in..., oba stan., plačati za vsako leto nastanka škode odškodnino za 2,9894 ha nelastnih nepremičnin v višini 3.155,60 EUR in za nepremičnine, ki jih ima v zakupu za vsako leto nastanka škode 1.095,96 EUR, skupaj torej v višini 21.521,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.304,34 EUR od 1.1.2003 dalje, od zneska 4.304,34 EUR od 1.1.2004 dalje, od zneska 4.304,34 EUR od 1.1.2005 dalje, od zneska 4.304,34 EUR od 1.1.2006 dalje, od zneska 3.403,34 EUR od 1.1.2007 dalje, vse do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti nastale stroške tega postopka v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, vse do plačila, vse pod izvršbo“ se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.381,13 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 344,25 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikoma za vsako leto nastanka škode odškodnino v skupnem znesku v višini 21.521,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v zneskih in višini, natančneje razvidnimi v izreku izpodbijane sodbe. Toženo stranko je zavezalo tudi k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.473,06 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožena stranka izpostavlja postopkovno kršitev sodišča prve stopnje iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker da je izpodbijana sodba sama s sabo v nasprotju, neargumentirana, ter se ni opredelila do navedb tožene stranke glede pasivne legitimacije in pravne podlage, zaradi česar je v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Tožena stranka je v postopku uveljavljala, da ni pasivno legitimirana, sodišče prve stopnje pa se je napačno postavilo na stališče, da je Republika Slovenija zavezanka za izplačilo odškodnine na podlagi 76. člena Zakona o vodah – ZV-1. Po stališču pritožbe je v obdobju, za katerega tožnika uveljavljata odškodnino, obstajala edina pravna podlaga za predmetno odškodnino v Odloku o varstvenih pasovih vodnih virov v Občini Ptuj in ukrepih za zavarovanje voda (Uradni vestnik občin Ptuj in Ormož, št. 19/92 – v nadaljevanju Odlok), občina pa pravi zavezanec za plačilo. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi nepravilno zaključilo, da je kmetijska dejavnost tožnikov trajno onemogočena, saj že iz tožbenih navedb izhaja, da tožnika sporno zemljišče uporabljata v kmetijske namene, vendar, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, le v omejenem obsegu, ZV-1 pa predvideva odškodnino samo za trajno nezmožnost uporabe kmetijskega zemljišča zaradi vodovarstvenega režima. Sodišče prve stopnje je tudi nekritično v sodbi navedlo, da je sledilo prvemu izvedenskemu mnenju, vendar ni obrazložilo v katerem delu. Nobeno mnenje pa se tudi ne opredeli do škode, ki je izključna posledica vodovarstvenega režima. Graja tudi stroškovno odločitev in priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe ocenjuje kot nesprejemljive in neutemeljene, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki se uveljavljajo s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z v pritožbi zatrjevano postopkovno kršitvijo, niti z drugimi uradno upoštevnimi kršitvami določb postopka absolutne narave. Odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotna.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi namreč za odločitev, ki jo je sprejelo, navedlo in obrazložilo vsa pravno odločilna dejstva in se opredelilo do vseh relevantnih trditev pravdnih strank.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnika s predmetno tožbo uveljavljata od tožene stranke plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v obliki izgube na dobičku s sklicevanjem na 168. člen Obligacijskega zakonika – OZ. Zatrjujeta, da sta lastnika oziroma zakupnika kmetijskih zemljišč, ki so po Odloku Občine Ptuj uvrščena pod najožji vodovarstveni pas – pas B, kjer je prepovedano ali samo v omejenem obsegu dovoljeno opravljati posamezne dejavnosti. Zaradi zakonskih in podzakonskih predpisov sta dolžna spoštovati vse ukrepe za zavarovanje količin in kakovostnega stanja vodnih virov, ki bi utegnili škodljivo vplivati na higiensko neoporečnost in kakovost vode, zlasti pa omejitve pri rabi zemljišč za kmetijsko proizvodnjo, tako da imata določene omejitve in prepovedi, ki jih morata upoštevati, te pa povzročajo upad dohodkov oziroma premoženjsko škodo v obliki izgube na zaslužku.

Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev opirajoč se na določila 79. člena v času spornega razmerja veljavnega ZV-1 (Ur.l. RS, št. 67/2002). Ta je določal, da ima lastnik zemljišča, ki se nahaja na vodovarstvenem območju, pravico do odškodnine ali nadomestila v naravi v skladu s predpisi o razlastitvi, če je zaradi omejitev in prepovedi iz 76. člena tega zakona uporaba tega zemljišča trajno onemogočena. Zavezanec za izplačilo odškodnine ali nadomestila v naravi po citiranem členu je država. Sodišče prve stopnje je tako sprejeto odločitev obrazložilo, da na podlagi mnenja izvedenke, kakor tudi na podlagi podatkov v spisu (katerih, ni navedlo), zaključuje, da je tožnikoma trajno onemogočena uporaba kmetijskega zemljišča, kar predstavlja podlago za prisojo odškodnine. Taka presoja je napačna.

ZV-1 je v 79. členu za primer trajno onemogočene uporabe zemljišča dajal upravičenje lastnikom (ne pa tudi zakupnikom zemljišč, pri čemer je sodišče prve stopnje prisodilo tožnikoma odškodnino tudi za zakupljena zemljišča) uveljaviti pravico do odškodnine ali nadomestila v naravi, skladno s predpisi o razlastitvi. Citirani člen torej za primer odškodnine napotuje na nepravdni postopek, v katerem se po določbah postopka za določitev odškodnin (97. - 104. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP) določi odškodnina za primere razlastitve oziroma druge oblike izravnave premoženjskega stanja prizadetega. 97. člen ZNP tako uvaja postopek v primerih, ko posebni zakoni določajo, da se ta določi v nepravdnem postopku. Praviloma gre za zakone, ki v javnem interesu določajo zakonite, dopustne posege v zasebno lastnino, za kar je treba lastnika odškodovati. Predpostavka za plačilo odškodnine ali nadomestila v naravi na podlagi 79. člena ZV-1 je torej razlastitev oškodovanega lastnika ob pogoju, da je raba njegovega zemljišča zaradi omejitev in prepovedi iz vodovarstvenih razlogov trajno onemogočena.

Pregled zadeve pa pokaže, da v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ki bi upravičevala plačilo odškodnine na podlagi 79. člena ZV-1. Sodišče prve stopnje je namreč glede na trditveno podlago tožbe in glede na podatke, temelječe na izvedenskem mnenju, nepravilno sklepalo in zaključilo, da je tožnikoma trajno onemogočena uporaba njunih zadevnih kmetijskih zemljišč. Dejstvo je namreč, da je že sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da morata tožnika sporna zemljišča uporabljati pod določenimi pogoji in omejitvami, ter da jima zaradi tega nastaja izguba na zaslužku. To torej pomeni, da tožnika zadevne nepremičnine za določen namen uporabljata (čeprav zgolj za gojenje trave za košnjo), zato ne moremo govoriti o trajno onemogočeni rabi. Da bi šlo pri zadevnih zemljiščih za trajno onemogočeno rabo, tudi ne moremo povzeti iz izvedenskega mnenja izvedenke B. K., ki ga je sodišče vzelo kot podlago za sprejeto odločitev. Izvedenka namreč prav nasprotno v izvedenskem mnenju navaja, da so kmetijski svetovalci, specialisti za ekonomiko kmetijstva pri Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije, Kmetijskem zavodu P., ocenili, da je na širšem vodovarstvenem pasu zaradi omejitev v obravnavanem obdobju bil zastopan naslednji setveni kolobar: koruza, oljnice, travinje, krompir, žita in oljna ogrščica, ter je nato izvedenka podala svoj izračun škode pridelave posameznega pridelka, upoštevaje pridelavo brez omejitev in pridelavo glede na omejitve vodovarstvenega območja (izvedensko mnenje B. K. str. 6, 7 in 8). Izvedenka je odškodnino izračunala na podlagi ugotovljene razlike v pokritju pri kmetovanju brez omejitev in kmetovanju na vodovarstvenem območju, kjer je potrebno upoštevati predpisane omejitve in prepovedi, pri čemer je na najožjem vodovarstvenem območju z zemljišči treba ravnati tako, kot to velja za ekološko kmetovanje. Ugotovitve izvedenke tako kažejo, da je uporaba zadevnih zemljišč za potrebe kmetovanja mogoča. Gotovo je, da imata tožnika zaradi prilagoditve ukrepov vodovarstvenega režima zmanjšan dohodek iz kmetijstva in kar ugotavlja v izvedenskem mnenju tudi izvedenka B. K., vendar pa takšno zmanjšanje dohodka ne predstavlja podlage za prisojo odškodnine na temelju določb prej citiranega 79. člena ZV-1. Pritrditi je stališču pritožbe, da ZV-1, ki je veljal v kritičnem obdobju, ni dajal pravice do odškodnine zaradi zmanjšanja dohodka od kmetijstva, ter da edino pravno podlago za prisojo uveljavljane odškodnine za obravnavano obdobje predstavlja prej navajani Odlok iz leta 1992, katerega veljavnost je bila podaljšana na podlagi prehodnih določb ZV-1. Zadevni Odlok je v 20. členu določal, da uporabnikom in lastnikom zemljišč, na katerih je s tem Odlokom prepovedana ali omejena uporaba agrotehničnih sredstev, pripada zaradi omejitve možnosti pridobivanja dohodka in zaradi povečanih stroškov odškodnina, ki se sporazumno določi med lastniki zemljišč in upravljalci vodnih virov. Zavezanec za plačilo odškodnine zaradi opisanih okoliščin torej ni bila država, temveč upravljalci vodnih virov.

Da ZV-1, ki je veljal v obdobju, za katerega tožnika uveljavljata odškodnino, ni dajal podlage za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšanega dohodka iz kmetijske dejavnosti iz zadevnih razlogov, kaže tudi dejstvo, da je v letu 2008 prišlo do Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (Ur.l. RS, št. 57/2008 z dne 10.6.2008 – ZV-1A). Šele s temi spremembami se je z zakonom uredila situacija izpada dohodka iz kmetijske dejavnosti iz vodovarstvenih razlogov. Tako ZV-1A v 79. členu predvideva za primer, da je lastniku ali drugemu posestniku, ki je nosilec kmetijskega gospodarstva, ki ima zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima zmanjšan dohodek iz kmetijske dejavnosti, zagotovitev nadomestnega zemljišča oziroma nadomestila za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti. Zavezanec za izplačilo takšnega nadomestila pa je izvajalec javne službe oskrbe s pitno vodo. Tako tudi spremenjeni ZV-1A ne zavezuje države za povračilo izpada dohodka iz kmetijske dejavnosti zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima. Pritrditi je tako pritožbi, da tožena stranka za odškodnino, ki jo tožnika uveljavljata na podlagi določb ZV-1, ni pasivno legitimirana.

Materialnopravno zmotna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika upravičena do odškodnine tudi na podlagi 168. člena OZ, ker da trpita premoženjsko škodo v obliki izgube na dobičku. Za odškodnino na podlagi določb OZ morajo namreč biti podani vsi elementi splošnega civilnega delikta, kjer torej škoda izvira iz nedopustnega ravnanja ob predpostavkah, da je škoda nastala, in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Tožnika vseh navedenih elementov, ki morajo biti podani kumulativno, da lahko govorimo o odškodninskem deliktu, nista niti zatrjevala in še manj dokazala, zato je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je njun zahtevek utemeljen tudi na podlagi 168. člena OZ.

Nazadnje je, kljub obrazloženemu, potrebno opozoriti tudi na dejstvo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z višino prisojene odškodnine napačno povzelo podatke, ki jih je za izračun odškodnine podala izvedenka B. K.. Izvedenka je namreč v povzetku izvedenskega mnenja podala izračun, da znaša višina škode, ki sta jo tožnika utrpela v obdobju od 1.1.2003 do sedaj na zemljiščih v njuni lasti, 3.208,38 EUR in na zakupljenih zemljiščih v višini 1.095,96 EUR (str. 2 mnenja izvedenke B. K.). Natančen izračun in način izračuna je razviden tudi na strani 8 mnenja izvedenke, po katerem je mogoče ugotoviti, da je v prej navedenih zneskih zajeta vsa škoda za celotno vtoževano obdobje, sodišče prve stopnje pa je povsem napačno za vsako leto nastanka škode tožnikoma priznalo znesek, ki ga je izvedenka izračunala za celotno obdobje.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izvedensko mnenje, na katerem temelji njegova odločitev in iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo in sprejelo napačne zaključke, ki so pogojevali zmotno materialnopravno odločitev, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnikov kot neutemeljen v celoti zavrnilo (2. in 4. alineja 358. člena ZPP).

Spremenjena odločitev o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče je toženi stranki, ki je po spremenjeni odločitvi v postopku v celoti uspela, prisodilo stroške, ki so bili v postopku potrebni, ter jih odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona). Kot take ji je priznalo naslednje pravdne stroške: - za odgovor na tožbo 600 točk - za zastopanje na naroku z dne 26.2.2008 600 točk - za pregled izvedenskega mnenja 100 točk - za zastopanje na naroku z dne 18.9.2008 300 točk - za seznanitev z izvedenskim mnenjem 100 točk - za pripravljalno vlogo z dne 10.12.2008 450 točk - za zastopanje na naroku z dne 11.12.2008 300 točk - za pripravljalno vlogo z dne 19.1.2009 150 točk - za zastopanje na naroku 2.2.2009 300 točk - za prejem sodbe in končno poročilo stranki 50 točk - za materialne stroške (2%), kar znaša, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,459 EUR), 1.381,13 EUR. Tako priznane stroške je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožeča stranka je toženi stranki, v celoti uspešni s pritožbo, dolžna povrniti tudi njene pritožbene stroške za sestavo pritožbe (750 točk), kar predstavlja znesek v višini 344,25 EUR in kar je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožeča stranka, neuspešna v pritožbenem postopku, krije sama svoje pritožbene stroške.