Jedro

Tujci, ki želijo pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi prvega odstavka 41. člena ZTuj-1, morajo najprej pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, izpolniti pa morajo tudi druge predpisane pogoje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo Upravne enote Maribor, št. 214-9423/2008-2 9202 z dne 24.12.2008 je bila zavrnjena vloga prvotožnika A.A. za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve izhaja, da prvotožnik nima dovoljenja za začasno prebivanje v RS in tega tudi nikoli ni imel, kar je prvostopni organ ugotovil na podlagi uradnih podatkov iz registra tujcev Republike Slovenije. Ker je po prvem odstavku 41. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1, Uradni list RS, št. 61/1999 s spremembami) pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, da tujec pet let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje (če ob tem izpolnjuje tudi druge pogoje določene z zakonom in če ni razlogov za zavrnitev dovoljenja iz 43. člena tega zakona), je prvostopni organ ugotovil, da prvotožnik pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ne izpolnjuje. Glede na to, da prvotožnik nima dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, tudi pogoja iz drugega odstavka 41. člena ZTuj-1, ki določa okoliščine, na podlagi katerih je mogoče izdati dovoljenje za stalno prebivanje pred potekom roka iz prvega odstavka 41. člena ZTuj-1, ne izpolnjuje. Prvostopni organ še pojasnjuje, da odločbe o dovolitvi zadrževanja, izdane na podlagi 52. člena ZTuj-1 ni mogoče enačiti z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki ga določa 26. člen ZTuj-1. Ker pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca, določeni v 41. členu ZTuj-1, niso izpolnjeni, se prvostopni organ z ugotavljanjem drugih razlogov za zavrnitev vloge iz 43. člena ZTuj-1 ni ukvarjal. Z enako obrazložitvijo je bila zavrnjena tudi vloga drugotožnice B.B. za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, o čemer je bilo odločeno z odločbo št. 214-9426/2008-2 9202 z dne 24.12.2008 ter vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki sta ju vložila C.C. in D.D. in o čemer je bilo odločeno z odločbama št. 214-9421/2008-2 9202 in 214-9425/2008-2 9202, obe z dne 24.12.2008. Tožniki so odločbe, s katerimi je prvostopni organ njihove vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrnil, izpodbijali s pritožbami, Ministrstvo za notranje zadeve pa je pritožbo prvotožnika A.A. zavrnilo z odločbo št. 2140-10/2009/2 (1211-03) z dne 27.3.2009, pritožbo B.B. z odločbo št. 2140-6/2009/4 (1211-05) z dne 20.7.2009, pritožbo C.C. z odločbo št. 2140-12/2009/4 (1211-08) z dne 25.5.2009 in pritožbo D.D. z odločbo št. 2140-11/2009/4 (1211-05) z dne 21.7.2009. Ministrstvo v vseh odločbah pritrjuje odločitvi prvostopnega organa in se pri tem prav tako sklicuje na določilo prvega odstavka 41. člena ZTuj-1. Ker petletni pogoj prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje pri nobenem od tožnikov ni izpolnjen, pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje niso izpolnjeni. Glede predloga naj se tožnikom izda vsaj dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji pa drugostopni organ pojasnjuje, da je za to pristojna Upravna enota Maribor.

Tožniki v tožbi navajajo, da so sorodniki, v Republiki Sloveniji pa živijo že od leta 2003. Do leta 1987 so živeli na Kosovu, od koder so zaradi demonstracij in strahu, da jih ubijejo, pobegnili. Najprej so pobegnili v Srbijo, kjer so sprva živeli v miru, nato pa so morali ponovno pobegniti zaradi nasilja nad njimi. Na Kosovem so njihove hiše v celoti požgane, tam pa bi bili kot Albanski Romi prav tako ogroženi, zato se na Kosovo ne morejo vrniti. Čeprav so srbski državljani, se tudi v Srbijo ne morejo vrniti, saj so tudi tam Albanski Romi ogroženi. Ob prihodu v Republiko Slovenijo so najprej zaprosili za priznanje azila, vendar jim je bila prošnja v letu 2005 zavrnjena in izdana odločba o odstranitvi iz Republike Slovenije. Od leta 2005 naprej prebivajo v Republiki Sloveniji na podlagi odločb o dovolitvi začasnega zadrževanja v Republiki Sloveniji. Odločba velja šest mesecev, tožniki pa vsakih šest mesecev prosijo za podaljšanje. Tožniki so brez urejenega statusa, ki bi jim omogočal normalno življenje, to pa je v nasprotju s temeljnimi načeli mednarodnega prava, saj jim ni zagotovljena temeljna človekova pravica do dostojanstva, svobode gibanja, socialnega varstva, pravica do dela. V tožbi tožniki sicer navajajo, naj se jim izda dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji v skladu z določbami četrte alinee prvega odstavka 30. člena in 40. člena ZTuj-1, po pozivu naj svoje tožbene navedbe pojasnijo pa so sporočili, da vlagajo tožbo zaradi nestrinjanja z izdanimi odločbami Upravne enote Maribor in torej izpodbijajo odločbe o zavrnitvi njihovih vlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Vztraja pri razlogih iz prvostopne in drugostopne odločbe in navaja, da tožniki ne izpolnjujejo pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji iz prvega odstavka 41. člena ZTuj-1, saj nimajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker so tožniki vložili prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, se tožena stranka s tem, ali izpolnjujejo pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ni ukvarjala. Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji pa bi morali tožniki v Republiki Sloveniji na podlagi odločbe o začasnem prebivanju v Republiki Sloveniji živeti pet let. Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora so torej odločbe Upravne enote Maribor, s katerimi so bile vloge A.A., B.B., C.C. in D.D. za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi 41. člena ZTuj-1 zavrnjene. ZTuj-1 v prvem odstavku 41. člena določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki pet let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, ki izpolnjuje druge pogoje za izdajo dovoljenja, določene s tem zakonom, in če ni razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 43. člena tega zakona. Dejansko stanje, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, med strankami ni sporno. Prvostopni organ je v ugotovitvenem postopku ugotovil in tožniki temu ne nasprotujejo, da tožniki dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji nimajo. Tožniki sicer navajajo, da živijo v Republiki Sloveniji od leta 2003 in tudi ta okoliščina med strankami ni sporna, vendar pa za zadostitev pogoju iz prvega odstavka 41. člena ZTuj-1 ne zadošča zgolj dejstvo, da tujec živi v Republiki Sloveniji pet let, ampak mora biti izpolnjena še nadaljnja okoliščina, to je, da živi v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.

Vrste dovoljenj za prebivanje v Republiki Sloveniji opredeljuje ZTuj-1 v 26. členu, ki pravi, da se dovoljenje za prebivanje izda kot dovoljenje za začasno prebivanje ali kot dovoljenje za stalno prebivanje. O odločitvah v zvezi s prebivanjem na podlagi drugega odstavka 64. člena ZTuj-1 odločajo na prvi stopnji upravne enote. Okoliščine, na podlagi katerih se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, opredeljuje 30. člen ZTuj-1, v zadevi pa ni sporno, da tožniki takšnega dovoljenja nimajo, niti niso zanj nikoli zaprosili.

Tožniki živijo v Republiki Sloveniji na podlagi odločb policije o dovolitvi zadrževanja, izdanih na podlagi 52. člena ZTuj-1. Zadrževanje pomeni dovoljenje tujcu, ki mu je bil določen rok za zapustitev države, oziroma tujcu, ki se ga mora prisilno odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Zadrževanje v Republiki Sloveniji se dovoli, če bi bila prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom tega zakona (po katerem ni dovoljena prisilna odstranitev ali vrnitev tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni) ali če odstranitev ni možna iz drugih razlogov. O dovolitvi zadrževanja na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZTuj-1 odloča policija.

Odločba o dovolitvi zadrževanja na podlagi 52. člena ZTuj-1 torej ne pomeni dovoljenja za začasno prebivanje v smislu 30. člena ZTuj-1 ampak dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji tujcu, katerega odstranitev iz določenih razlogov ni mogoča. Čeprav imajo torej tožniki odločbe o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji, ne izpolnjujejo pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 41. člena ZTuj-1. Tožniki tudi s sklicevanjem na človekove pravice ne morejo pripeljati do drugačne odločitve. Prebivanje v Republiki Sloveniji je tujcem dovoljeno v skladu z določili ZTuj-1, ki, kot je že zgoraj obrazloženo, vrste dovoljenj opredeljuje v 26. členu. V nadaljevanju ZTuj-1 tudi opredeljuje pogoje, pod katerimi je mogoče izdati bodisi dovoljenje za začasno bodisi dovoljenje za stalno prebivanje. Vsekakor mora tujec, ki želi pridobiti dovoljenje za eno ali drugo obliko bivanja v RS zanj zaprositi. Tožniki so vložili vloge za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, vendar pa pogojev za pridobitev takšnega dovoljenja ne izpolnjujejo. Če želijo pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, pa morajo najprej pri pristojnem organu zanj zaprositi, pri tem pa izkazati z ZTuj-1 predpisane pogoje za izdajo takšnega dovoljenja. Vloge tožnikov za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji so bile zavrnjene na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določil, s tem pa v z ustavo in mednarodnimi akti določene človekove pravice tožnikov ni bilo poseženo.

Po presoji sodišča so torej izpodbijani upravni akti pravilni in na zakonu utemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).