Jedro

Upnik je predlagal, sodišče pa dovolilo opravo izvršbe z rubežem in prodajo dolžničinih premičnin, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je pri določanju višine predujma za stroške izvršbe upoštevalo tudi stroške, povezane z dražbo zarubljenih premičnin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo izvršitelja za opravo konkretne izvršbe, odločilo, da se na žiro račun sodišča plačani predujem v znesku 1.000,00 SIT prenakaže na izvršiteljev žiro račun in upniku naložilo, da na žiro račun izvršitelja nakaže še dodatni predujem v znesku 59.000,00 SIT.

Proti sklepu se je pritožil upnik zaradi previsoko odmerjenega predujma. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v delu, v katerem je odmerjen predujem, spremeni tako, da se predujem določi le v višini začetnih stroškov izvršitelja oziroma le v višini stroškov rubeža premičnin. Upnik namreč meni, da so za opravo izvršbe potrebni le stroški rubeža in pristopa na lokacijo, kjer bo rubež, ostali stroški pa so odvisni od ugotovitev na kraju samem. Nadaljnja dejanja ne bodo potrebna, če se pri dolžniku ne bodo nahajali rubljivi predmeti. Glede na to so nujna le prva izvršilna dejanja.

Pritožba ni utemeljena.

Izvršilne stroške plača najprej upnik. Upnik mora na izvršiteljev račun nakazati predujem za stroške za opravo izvršbe (1. in 2.odstavek Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98, ZIZ). Višino predujma določi sodišča na podlagi lastne ocene o višini stroškov, ki bodo predvidoma nastali z opravo dejanja izvršbe, vendar najmanj v višini 150 % cene storitve po tar.št. 1. kolikor sodišče oceni, da za opravo dejanj izvršbe ni potrebno takojšnje plačilo celotnega zneska predujma, lahko odredi, da upnik predujem plača obročno (11.člen Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Uradni list RS, št. 32/2000, v nadaljevanju Pravilnik o tarifi).

V obravnavani zadevi je sodišče na upnikov predlog za izterjavo njegove terjatve napram dolžniku dovolilo izvršbo z rubežem dobroimetja na kateremkoli dolžnikovem računu in prenosom tega imetja na upnikov račun in izvršbo z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžničinih premičnin. Upnik je torej predlagal, sodišče pa je dovolilo, opravo vseh izvršilnih dejanj oprave izvršbe s prodajo premičnin, torej tudi prodajo zarubljenih stvari. Da bi lahko opravilo predlagano in dovoljeno izvršbo, je sodišče prve stopnje pri odmeri predujma pravilno ocenilo, da bo poleg rubeža potrebno opraviti tudi dražbo. Upnica tako ne more izpodbijati višine predujma, ki jo je sodišče določilo s sklepom z namenom, da se opravi predlagana izvršba. Riziko neuspelega rubeža nosi sama. Njenim pritožbenim navedbam, da bi bilo treba predujem odmeriti le v višini stroškov, povezanih z rubežem dolžničinih premičnin, saj se ne ve, ali bo rubežu sploh sledila dražba, zato ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je višino predujma določilo na podlagi stroškov, potrebnih za opravo običajnih izvršilnih dejanj pri izvršbi na premičnine. Njegova ocena o višini predujma je v skladu z določili Pravilnika o tarifi (1.odstavek tar.št. 1, 3.alinea tar.št. 3, tar.št. 11 in 2.odstavek 6.člena Pravilnika o tarifi) in sodišče druge stopnje se z njo strinja. Ni pa pogojev za obročno plačilo predujma. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo upnika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.točka 365.člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, ZPP, v zvezi s 15.členom ZIZ).