Jedro

O pravočasni pritožbi tožnice zoper odločitev delodajalca svet zavoda ni odločil niti do konca glavne obravnave v tem sporu. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi sprejelo stališče, da iz določbe tretjega odstavka 24. člena ZJU izhaja, da preneha delovno razmerje šele z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Takšno dokončnost v sporu polne jurisdikcije nadomesti pravnomočna sodba sodišča. To pomeni, da bi tožnici delovno razmerje lahko trajalo do pravnomočne sodbe sodišča, vključno s pravicami iz delovnega razmerja do takrat. Sodišče je namreč v delovnem sporu dolžno presojati zakonitost prvostopenjske odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, ki z upoštevanjem citirane določbe zakona načeloma ne more prenehati pred njegovo dokončnostjo, ki jo nadomesti pravnomočna sodba. Ker pa je sodišče prve stopnje glede na okoliščine in interes obeh strank ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni več mogoče, je lahko na podlagi 118. člena ZDR-1 ugotovilo trajanje delovnega razmerja že prej. Glede na to, da se je tožnica s 1. 3. 2017 zaposlila pri drugem delodajalcu za polni delovni čas, je sodišče pogodbo o zaposlitvi utemeljeno razvezalo z 28. 2. 2017. Po datumu zaposlitve pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče ne more delavcu priznati delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v četrtem odstavku V. točke izreka spremeni tako, da se ugotovi trajanje delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki za čas od 18. 2. 2016 do 17. 11. 2016 in se ji za to obdobje priznajo pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 70,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 8. 12. 2015 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z 18. 1. 2016, temveč je trajalo do 28. 2. 2017, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 18. 1. 2016 do 17. 11. 2016 obračuna odškodnino v višini razlik v plači, in sicer v zneskih, ki so navedeni v III., IV. in V. točki izreka, v presežku pa je tožbeni zahtevek (med drugim tudi priznanje delovnega razmerja za čas od 18. 2. 2016 do 17. 11. 2016 in vseh pravic iz tega razmerja, vključno z delovno dobo) zavrnilo. Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo od 18. 11. 2016 do 28. 2. 2017 in toženi stranki naložilo, da tožnici prizna delovno dobo in pravice iz delovnega razmerja, ji obračuna bruto plače v zneskih, ki so navedeni v VI. in VII. točki izreka, odvede davke in prispevke, ter ji izplača neto zneske, z zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo v bruto znesku 23.540,00 EUR, odvede davke in prispevke, in ji izplača neto znesek, v presežku pa je zahtevek za denarno povračilo zavrnilo (VIII. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade za 20 let (IX. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da tožnici izplača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v višini ene dvanajstine, z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2017 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (X. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine v višini razlike plače za čas od 1. 3. 2017 do poziva nazaj na delo oziroma do vključno 31. 8. 2018 (XI. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti predsodne stroške v znesku 593,09 EUR in sodne stroške spora v znesku 1.813,26 EUR (XII. in XIII. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer glede odmere denarnega povračila, delovnega razmerja za čas od 18. 2. 2016 do 17. 11. 2016 in za čas od 1. 3. 2017 dalje ter jubilejne nagrade. Meni, da je sodišče v nasprotju s prakso višjega sodišča odmerilo denarno povračilo v prenizkem znesku. Tožnica je univerzitetna diplomirana arheologinja z doseženimi strokovnimi nazivi konservator in muzejska svetovalka. Ob odpovedi je dopolnila 51 let starosti. Zaposlitev pri toženi stranki je trajala 18 let in 6 mesecev, sedaj pa je zaposlena zgolj za določen čas. Odpoved je vplivala na finančni položaj družine. Trdi, da kljub prijavam na razpise druge zaposlitve ni dobila, zlasti pa ne zaposlitve v javnem zavodu in z enako plačo. Glede na navedeno tožnica meni, da je upravičena do denarnega povračila v višini 15 plač. Nasprotuje odločitvi sodišča, ki je za čas od 18. 2. 2016 do 17. 11. 2016 zavrnilo zahtevek za priznanje delovnega razmerja. Sodišče ni upoštevalo, da je bila tožnica prejemnica denarnega nadomestila med brezposelnostjo zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Zato bi ji moralo sodišče priznati tudi delovno dobo ter pravice iz delovnega razmerja. Trdi, da je upravičena tudi do razlike v plači oziroma odškodnine do polne plače za čas od 1. 3. 2017 do datuma zaključka glavne obravnave, ne glede na zaposlitev pri drugem delodajalcu. Če bi sodišče upoštevalo tožničino zaposlitev pri zavodu A. v času od 6. 12. 1993 do 6. 1. 1995 in čas, ko je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, bi bila upravičena tudi do jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe. Ker pritožba zadrži izvršitev odpovedi delovnega razmerja iz krivdnega razloga, odločitev tožene stranke ni postala dokončna. Zmotno je zato razlogovanje sodišča glede datuma prenehanja delovnega razmerja. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre v prvi točki pisnega opozorila za kršitve, ki so povezane s pripravo in postavitvijo razstave B.. Meni, da je tožnica s poslanim elektronskim sporočilom direktorici tožene stranke, naj se ne vmešava v njeno delo in naj sodelavcem ne daje navodil za njenim hrbtom, kršila obveznost iz 34. člena Zakona o delovnih razmerjih. To potrjuje izpoved direktorice, ki je bila zaradi pisanja tožnice prizadeta. Meni, da je šlo za spodkopavanje avtoritete in navodil, kar izhaja tudi iz drugih očitkov, ki so navedeni v prvi točki opozorila. Oblikovalcem je tožnica grozila, da bo prekinila z delom na razstavi, oblikovalki C.C. pa je prepovedala vnesti strokovne popravke. Vsa navedena ravnanja pomenijo neupoštevanje delodajalčevih navodil. S tem, ko je tožnica brez vednosti direktorice na razstavo vabila D.D. in E.E., je prekršila svoja pooblastila in navodila. Za izbiro in vabljenje govornikov je bila pristojna direktorica tožene stranke in služba F., ki pripravi ustrezna vabila. Kasnejša potrditev vabila s strani direktorice ne opravičuje tožničinega ravnanja. Direktorica je to naredila zgolj zato, da je ohranila čast muzeja. Tožena stranka zato meni, da sta zakonita pisno opozorilo in odpoved iz krivdnega razloga. Sicer pa vztraja pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in meni, da je glede na tožničino izobrazbo in delovne izkušnje ter kasnejšo zaposlitev neustrezna višina denarnega povračila. Predlaga razveljavitev sodbe.

4. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih stranki uveljavljata v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pred odpovedjo jo je 24. 4. 2015 v skladu s prvim odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe v primeru ponovne kršitve. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo že neutemeljenost pisnega opozorila, se do razlogov za redno odpoved iz krivdnega razloga, ki je sledila zaradi nadaljnjih kršitev, ni opredeljevalo.

8. Pisno opozorilo je tožnica prejela, ker je 4. 3. 2015 direktorici posredovala elektronsko pošto, naj se ne vmešava v delo tožnice in naj sodelavcem ne daje navodil za njenim hrbtom. V zvezi s tem se je tožnici še očitalo, da je 6. 3. 2015 oblikovalki C.C. prepovedala vnesti strokovne popravke, ki jih je pred tem posredovala direktorica v zvezi s poenotenjem besedila, da je oblikovalcem grozila, da bo prekinila z delom pri razstavi B., če bodo gradivo pošiljali v vednost direktorici, in da do 23. 4. 2015 ni pripravila poročila o aktivnostih pri izvedbi predstave.

9. Kot je razvidno iz vsebine elektronskega sporočila z dne 4. 3. 2015, je tožnica prosila direktorico tožene stranke, naj se ne vmešava v delovno verzijo postavitve razstave in ne daje navodil partnerjem brez tožničine vednosti. Ob tem je tožnica podala tudi mnenje, da direktor ne spremlja korektur in popravkov, temveč dobi v pregled končno verzijo. Na koncu besedila se je nadrejeni še zahvalila za razumevanje in jo vljudno pozdravila. Zgolj dejstvo, da je tožnica nadrejeni na primeren način predstavila svoje (drugačno) mnenje glede načina dela pred odprtjem razstave, ni mogoče šteti za kršitev delovnih obveznosti neupoštevanja navodil tožene stranke. Z elektronskim sporočilom je tožnica seznanila direktorico, da želi kot strokovnjakinja na področju arheologije na projektu delati samostojno vse do končne verzije. Direktorica je v ponovljenem postopku izpovedala, da je tožnica z elektronskim sporočilom z dne 4. 3. 2015 kršila navodilo, da je potrebno razstavo pripraviti v roku do datuma, ki je bil določen, tj. do 20. 3. 2015, ko je bila razstava tudi dejansko odprta. Tega navodila tožnica s svojo izjavo ni kršila.

10. Tožena stranka v pritožbi (sicer le v kratkem navrženo) nasprotuje presoji sodišča, da tožena stranka tudi pri ostalih očitkih v zvezi s pripravo in izvedbo razstave ni dokazala, da bi tožnica kršila navodila. Takšno presojo je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da je strokovne popravke lahko dala samo tožnica kot arheologinja, ne pa oblikovalci. Tožnica je kot avtorica razstave jamčila za strokovno verodostojnost vsebin razstave. Iz listin izhaja, da je tožnica nadrejeni poročala o svojih delovnih aktivnostih in da je končno verzijo razstave tožena stranka prejela v pregled in potrditev. Zato v navedenih okoliščinah ravnanja tožnice, ki niso vplivala na izpolnitev delovnih obveznosti pri izvedbi razstave, ne predstavljajo zavračanja navodil nadrejenega, torej kršitve delovne obveznosti, ki bi utemeljevala pisno opozorilo.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni prekoračila pooblastila, ko je brez vednosti direktorice tožene stranke povabila na odprtje razstave kot slavnostno govornico D.D., takratno v. d. generalne direktorice direktorata G., in E.E., župana občine H.. Tožnica je namreč kot avtorica razstave v elektronskem sporočilu toženo stranko obvestila, da je na odprtje razstave povabila slavnostno govornico in župana, direktorica tožene stranke pa se je v odgovoru s tem strinjala in še navedla, da se slavnostni govornici napiše uradno vabilo. Direktorica tožene stranke je tudi povedala, da bi sama povabila župana. Ob takšnih ugotovitvah ravnanja tožnice ni mogoče šteti za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

12. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora biti izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 (pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja). Ker ravnanj, ki so se očitala tožnici, ni mogoče opredeliti kot kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je bilo pisno opozorilo neutemeljeno. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

13. Tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča, da ji je na podlagi odpovedi pogodbe delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že 17. 1. 2016. Na podlagi tretjega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU), ki se uporablja na podlagi 45. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Ur. l. RS, št. 96/2002 in nasl. - ZUJIK), pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Pritožba tožnice ima torej v primeru prenehanja delovnega razmerja suspenzivni učinek. To pomeni, da lahko javnemu uslužbencu delovno razmerje preneha šele po odločitvi drugostopenjskega organa o pritožbi zoper odpoved.

14. O pravočasni pritožbi tožnice zoper odločitev delodajalca svet zavoda ni odločil niti do konca glavne obravnave v tem sporu. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi (sodba opr. št. VIII Ips 291/2008 z dne 6. 4. 2010) sprejelo stališče, da iz določbe tretjega odstavka 24. člena ZJU izhaja, da preneha delovno razmerje šele z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Takšno dokončnost v sporu polne jurisdikcije nadomesti pravnomočna sodba sodišča. To pomeni, da bi tožnici delovno razmerje lahko trajalo do pravnomočne sodbe sodišča, vključno s pravicami iz delovnega razmerja do takrat. Sodišče je namreč v delovnem sporu dolžno presojati zakonitost prvostopenjske odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, ki z upoštevanjem citirane določbe zakona načeloma ne more prenehati pred njegovo dokončnostjo, ki jo nadomesti pravnomočna sodba. Ker pa je sodišče prve stopnje glede na okoliščine in interes obeh strank ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni več mogoče, je lahko na podlagi 118. člena ZDR-1 ugotovilo trajanje delovnega razmerja že prej. Glede na to, da se je tožnica s 1. 3. 2017 zaposlila pri drugem delodajalcu za polni delovni čas, je sodišče pogodbo o zaposlitvi utemeljeno razvezalo z 28. 2. 2017. Po datumu zaposlitve pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče ne more delavcu priznati delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi ji moralo sodišče po navedenem datumu priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja oziroma odškodnino v višini razlike v plači, saj za to ni pravne podlage. Prav tako ni upravičena do jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri toženi stranki, saj bi ta pogoj izpolnila z dnem 14. 7. 2017, ko pri toženi stranki ni bila več v delovnem razmerju.

15. Utemeljena pa je pritožba tožnice v delu odločitve sodišča o zavrnitvi zahtevka za priznanje delovnega razmerja s pravicami iz tega razmerja za čas od 18. 2. 2016 do 17. 11. 2016, ko je bila vključena v obvezno zavarovanje kot prejemnica nadomestila za primer brezposelnosti. V obravnavanem primeru gre za reparacijo oziroma odpravo posledic nezakonitega ravnanja tožene stranke. Zato je treba tudi v navedenem obdobju ugotoviti delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ter ji priznati druge pravice iz tega razmerja, vključno z delovno dobo.

16. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno odmerilo denarno povračilo v višini enajst plač. Ne drži navedba tožene stranke, da je odmera neustrezna glede na izobrazbo, delovne izkušnje tožnice in njeno zaposlitev za določen čas. Sodišče je poleg tega upoštevalo tudi ostale kriterije za odmero denarnega povračila iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi dopolnila 51 let starosti in da je bila pri toženi stranka zaposlena 18 let in 6 mesecev, pri čemer bi bila tožnica zaradi molka drugostopenjskega organa v primeru zakonite odpovedi upravičena celo do delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe. Neutemeljene so tudi navedbe tožnice v pritožbi za zvišanje denarnega povračila. Kasnejša zaposlitev tožnice kot uveljavljene strokovnjakinje na področju arheologije potrjuje presojo sodišča, da zaposlitvene možnosti niso slabe, kot skuša prikazati pritožba. Zadevi, ki ju tožnica izpostavlja v pritožbi (Pdp 11/2015 - šest plač, zaposlitev 7 let in Pdp 163/2016 - osem plač, zaposlitev 5 let) po kriteriju trajanja zaposlitve nista primerljivi z obravnavanim primerom. Za odmero povračila ni nepomembno, da so bile tožnici za nazaj priznane pravice iz delovnega razmerja za eno leto in dva meseca. Tožničino izpoved o prizadevanju pri pridobitvi projekta na ministrstvu I., da bi lahko delala na svojem področju, in da je trenutna zaposlitev negotova, kar tožnica znova poudarja v pritožbi, je sodišče prve stopnje ustrezno ko je denarno povračilo v ponovljenem postopku zvišalo za dve plači. Zgoraj so bile povzete okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ostale okoliščine v pritožbi ne utemeljujejo denarnega povračila v višini petnajstih plač.

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo, tako kot je razvidno iz izreka. V ostalem je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo, saj niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožnica je v pritožbenem postopku delno uspela, zato ji je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbe v skladu s pritožbenim uspehom. Tožnica je v pritožbi utemeljeno priglasila 280,00 EUR pritožbenih stroškov (375 točk za pritožbo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV). Zato ji je tožena stranka, glede na pritožbeni uspeh (25 %) in vrednost točke 0,60 EUR po OT (Ur. l. RS, št. 22/2019), dolžna povrniti 70,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k rešitvi tega spora (155. člen ZPP).