Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ki tožniku ni zagotovila varnih delovnih pogojev, saj ni poskrbela za varnost delavcev pri skladiščenju ivernih plošč, nameščeno kovinsko varovalo namreč ni moglo preprečiti padca ali zdrsa neustrezno naslonjenih plošč na transportno pot, poleg tega pa je njen delavec iverne plošče nepravilno naslonil na varovalo, namesto na steno, zaradi česar so zdrsnile in je prišlo do poškodbe tožnika. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je k nastanku škode prispeval tudi tožnik, saj je po tem, ko je videl, da so iverne plošče nepravilno nameščene in ko se je odločil, da jih bo popravil, na poti do viličarja stopil v območje nevarnosti padca teh plošč. Glede na navedeno je zavzelo pravilno stališče, da odgovarja tožena stranka za posledice nesreče pri delu v deležu 80 %, tožnik pa 20 %.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača odškodnino 13.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2017 do plačila. V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek do zahtevanega zneska 26.150,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka 1.703,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo v zavrnilnem delu (razen glede odmere odškodnine za strah) vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje porazdelitvi odgovornosti (80:20) za nastalo škodo. Izpostavlja kršitve tožene stranke v zvezi z zagotovitvijo varnega opravljanja dela in preprečitve nevarnosti za poškodbe, ki jih delno v sodbi ugotavlja tudi sodišče prve stopnje (skladiščenje ivernih plošč v navpičnem položaju z neustreznim varovalom neposredno ob transportni poti). Sklicuje se na izvedensko mnenje izvedenke za varstvo pri delu, da bi bil primeren in varen način skladiščenja ivernih plošč le ustrezna transportna skladiščna paleta. Meni, da je odločilno, da do poškodbe ne bi prišlo, če bi tožena stranka iverne plošče skladiščila tako, kot bi jih morala, iz sodbe pa ne izhaja, ali je bilo to upoštevano. Navaja, da je toženo stranko opozoril na nevarnost pri skladiščenju ivernih plošč, na njegovo pobudo je bilo nameščeno (sicer neustrezno) varovalo, ni pa bilo distančnika, ki bi možnost prevrnitve bistveno zmanjšal. Pove, da tožena stranka ni postavila ustreznih obvestil niti ni označila nevarnega območja. Poleg neposredne krivdne odgovornosti tožene stranke zatrjuje njeno posredno odgovornost za delavca, ki je plošče nepravilno skladiščil. Glede na vse navedeno se zavzema za 100-odstotno odgovornost tožene stranke za škodo. V zvezi z izbiro poti navaja, da ni kršil nobene prepovedi, ko se je gibal v bližini ivernih plošč. Soglaša z ugotovitvijo, da je zaznal, da plošče niso v položaju, v kakršnem bi morale biti, zaradi česar je ukrepal, vendar mu ukrepanje v korist delodajalca in za zagotovitev varnosti ne more iti v škodo. Poudarja, da so bile plošče v tem položaju že dalj časa, le da tega pred tem zaradi obilice dela ni opazil, in da ni mogel predvidevati, da bodo padle, saj do tedaj še nikoli niso, nameščeno pa je bilo varovalo. Trdi, da je ravnal bolj skrbno od povprečnega delavca, ko je želel plošče za vsak slučaj postaviti v pravilen položaj, kar ni bilo ustrezno upoštevano. Vztraja, da ni z ničimer prispeval k nezgodi. Nasprotuje odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Pove, da se je zaradi poškodbe in njenih posledic zdravil (sicer s presledki) več kot 2 leti in 4 mesece, iz obrazložitve odmere škode za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju pa ni razvidno ali je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi zdravljenje tožnika po 11. 11. 2016. Navaja preglede in terapije po tem datumu in trdi, da je fizikalno terapijo opravljal štirikrat in ne le dvakrat. Sodišču prve stopnje očita, da je upoštevalo le oceno izvedenca glede bolečin, ki jih je trpel in jih trpi tožnik, ne pa njegove izpovedi. Glede obsega zdravljenja in obsega ter intenzitete bolečin, ki jih je trpel, zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi sicer meni, da je priznana odškodnina iz tega naslova prenizka in se sklicuje na sodbo VSL I Cp 1361/2018, s katero je bila dosojena enaka odškodnina za manjši obseg škode. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti opozarja na kronično oteklino desnega gležnja, ki povzroča zmeren utesnitveni sindrom in posledično zmanjšano gibljivost za okoli 30º v primerjavi z levim. Sklicuje se na mnenje izvedenca, da mu opisane trajne organske in funkcionalne posledice ne dopuščajo fizičnih aktivnosti, pri katerih prihaja do večjih obremenitev gležnja. Navaja, da je bil pred poškodbo delovno aktiven, in številne aktivnosti v prostem času (kolesarjenje, gorsko vodenje, hoja v visokogorje, aktivno kegljanje in trenersko delo). Pove, da je po poškodbi opustil kegljanje ter skoraj popolnoma kolesarjenje in hojo v gore, še posebej v visokogorje, kar mu je veliko pomenilo. Navaja, da sedaj s težavo in dodatnimi napori zmore le še kakšne redke krajše in lažje pohode v sredogorju. Opozarja na težave pri opravljanju priložnostnih del, domačih opravil in vožnji avta. Sklicuje se na ugotovitev izvedenca, da mu vse navedeno povzroča duševne bolečine. Meni, da sodišče prve stopnje pri odločanju o višini odškodnine ni dovolj upoštevalo teže posledic za tožnika in njihovega vpliva na njegove življenjske aktivnosti, kar bo moral glede na svojo starost (54 let) trpeti še zelo dolgo. Zavzema se za to, da bi mu sodišče prve stopnje zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti moralo priznati celotno zahtevano odškodnino in se sklicuje na višji prisojeni odškodnini v zadevah VSC Cp 762/2012 in pritožbenega sodišča Pdp 982/2015. Predlaga spremembo zavrnilnega dela sodbe tako, da se toženi stranki naloži, naj tožniku plača še 12.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrne stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno poklonilo vero tožniku, čeprav je po njenem mnenju izpoved prilagajal za potrebe tega postopka. Navaja, da je v tožbi zamolčal, da se je vedoma izpostavil nevarnosti in je to potrdil izključno zaradi podpisane izjave. Po njenem mnenju je nelogično, da je želel najprej odstraniti dva paletna viličarja in potem popraviti plošče ter da je šel med velikim in majhnim viličarjem. Sklicuje se na mnenje izvedenke, da tožniku za odstranitev viličarja ni bilo treba iti med majhnim in velikim viličarjem, to pa niti ni bila najkrajša pot do mesta viličarja. Opozarja na nelogičnost tožnikovega ravnanja ob njegovem védenju, da so bile plošče nevarno postavljene. Opozarja na nasprotje med tožnikovo trditvijo, da po poškodbi ni več zmogel hoditi v gore (niti v sredogorje), in njegovo izpoved o organizaciji in vodenju krajših izletov, potem ko je bil soočen z zapisi na spletni strani planinskega društva o sodelovanju pri zahtevnih izletih v letu 2020. Glede na navedeno dvomi tudi v njegove izjave o nastanku nezgode in njenih posledicah. Meni, da je prenizek ugotovljeni 20‑odstotni prispevek tožnika k nezgodi. Sklicuje se na ugotovitev izvedenke, da tožniku ni bilo treba stopiti v nevarno območje, ki ga je predhodno identificiral, saj se védoma ne bi smel izpostaviti nevarnosti. Trdi, da je nepomembno, da se je tožnik lahko gibal po transportni poti, saj bi moral varovati svoje življenje in zdravje ter ne bi smel stopiti v nevarno območje, ko je zaznal nevarnost zaradi možnega padca ivernih plošč. Glede na navedeno meni, da je tožnik odgovoren za nastanek nezgode, saj se ne bi poškodoval, če ne bi stopil v nevarno območje. Zatrjuje, da je njegovo ravnanje prekinilo vzročno zvezo med njenim ravnanjem oziroma morebitnimi opustitvami, zaradi česar bi njegov zahtevek sodišče prve stopnje moralo zavrniti oziroma tožniku pripisati vsaj 50-odstotno odgovornost. Kot previsoko graja odmerjeno odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj naj bi tožnik pretiraval pri zatrjevanju posledic nezgode. Meni, da tožniku pri normalni hoji gleženj ne oteka, da zmore 3 do 4‑urne izlete ter da ni le organizator izletov, ki so označeni kot zahtevni, temveč pri njih aktivno sodeluje. Navaja, da tožnik ni dokazal, da se je ukvarjal s kegljanjem niti da ga je opustil. Meni, da ugotovitve izvedencev medicinske stroke temeljijo tudi na subjektivnih izpovedih tožnika, za katere se je izkazalo, da ne držijo v celoti. Zavzema se za znižanje odmerjene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in sicer na največ 5.000,00 EUR. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi ter se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in se tožniku naloži plačilo stroškov postopka vključno s pritožbenimi stroški. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je posredno ali neposredno odgovorilo na vse pravno relevantne navedbe strank. Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do vseh pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko odgovori tudi posredno (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Sodišče prve stopnje se je tako ustrezno opredelilo do relevantnih okoliščin v zvezi s krivdno odgovornostjo tožene stranke, prispevkom tožnika k nastanku škode in v zvezi z obsegom škode ter okoliščinami, ki vplivajo na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Iz pritožb izhaja, da nasprotujeta predvsem dokazni oceni sodišča prve stopnje in uporabi materialnega prava v zvezi s porazdelitvijo odgovornosti ter odmero odškodnine, navedeno pa ne pomeni te očitane kršitve, temveč gre za druga pritožbena razloga, do katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožnika za povračilo nepremoženjske škode zaradi poškodbe pri delu v skladišču tožene stranke PE A. 9. 9. 2015. Na podlagi ugotovitev, da so bile iverne plošče napačno zložene in da je bilo kovinsko varovalo neustrezno, ter da je do škodnega dogodka prišlo tudi zaradi ravnanja tožnika, ki je z namenom pravilne namestitve teh plošč prečkal območje, na katerega so padle, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na podlagi določbe 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) v povezavi z določbami prvega odstavka 131., prvega odstavka 147. in prvega odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ) ter 5. in 9. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl. – ZVZD-1) delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožniku plača pravično denarno odškodnino v višini 13.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ki tožniku ni zagotovila varnih delovnih pogojev, saj ni poskrbela za varnost delavcev pri skladiščenju ivernih plošč, nameščeno kovinsko varovalo namreč ni moglo preprečiti padca ali zdrsa neustrezno naslonjenih plošč na transportno pot, poleg tega pa je njen delavec iverne plošče nepravilno naslonil na varovalo, namesto na steno, zaradi česar so zdrsnile in je prišlo do poškodbe tožnika. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je k nastanku škode prispeval tudi tožnik, saj je po tem, ko je videl, da so iverne plošče nepravilno nameščene in ko se je odločil, da jih bo popravil, na poti do viličarja stopil v območje nevarnosti padca teh plošč. Glede na navedeno je zavzelo pravilno stališče, da odgovarja tožena stranka za posledice nesreče pri delu v deležu 80 %, tožnik pa 20 %.

9. Obe stranki izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje, tožena stranka meni, da tožnikova izpoved ni bila verodostojna, tožnik pa se zavzema za to, da bi se v zvezi z obsegom škode upoštevala njegova izpoved in ne mnenje izvedenca. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, tudi izvedenskim mnenjem. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na tožnikovo izpoved ter zakaj je pri ugotavljanju obsega škode upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot stranki, pa ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

10. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za oprostitev svoje odgovornosti, ker naj bi se tožnik vedoma izpostavil nevarnosti, saj mu za odstranitev viličarja ni bilo treba iti med majhnim in velikim viličarjem, to pa niti ni bila najkrajša pot do viličarja, ki ga je želel premakniti, zaradi česar naj bi bila prekinjena vzročna zveza med ravnanjem njenega delavca in njenimi opustitvami ter nastankom škode. V zadevi gre za primer součinkovanja več vzrokov, posledica katerih je nastanek škode. Tožena stranka se svoje krivdne odgovornosti ne more v celoti razbremeniti, ker je tožnik po tem, ko je zaznal nepravilno naslonjene plošče in jih je želel popraviti, neprevidno izbral pot do viličarja tako, da so ga padajoče plošče poškodovale. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo njeno odgovornost za nesrečo pri delu v deležu 80 % glede na nepravilen način skladiščenja ivernih plošč ob zidu ob transportni poti, brez distančnika in z neustreznim kovinskim zapiralom ter dejstvo, da je iverne plošče nepravilno naslonil njen delavec. Drugačne pritožbene navedbe tožene stranke so neutemeljene.

11. Tudi tožnikovo zavzemanje za to, da bi bila tožena stranka 100-odstotno odgovorna za nastanek škode, je neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ravnal neprevidno, saj je pred njihovim padcem videl, da so iverne plošče nepravilno nameščene ter se odločil za to, da jih bo pravilno namestil, poznal je značilnosti pregibnega varovala, pa je ne glede na to izbral pot v nasprotju z zagotovitvijo lastne varnosti. Res je, da tožnik z izbiro poti ni bil omejen v smislu prepovedi hoje po določeni poti, vendar pa bi pri izbiri poti moral poskrbeti za lastno varnost in se gibati tako, da ga iverne plošče pri eventualnem padcu ne bi mogle poškodovati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik imel na voljo varno pot do viličarja, ki ga je želel najprej umakniti. Tožnikova pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni ravnal zadosti skrbno glede na okoliščino, da je vedel za nepravilno nameščenost plošč in da je prav zato šel proti viličarju, da bi to saniral. Zmotno je stališče pritožbe, da mu je ukrepanje v korist delodajalca in za zagotovitev varnosti sodišče prve stopnje štelo v škodo. Njegova soodgovornost za nastalo škodo namreč temelji na opustitvi zadostne pazljivosti in skrbnosti za njegovo zdravje pri izbiri poti, ne pa na tem, da je do škode prišlo zato, ker je želel plošče namestiti varneje. Tudi pri saniranju grozeče nevarnosti je namreč potrebno ravnati z ustrezno skrbnostjo ter varovati življenje in zdravje sebe in drugih ljudi.

12. Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 7.000,00 EUR. Neutemeljena je pritožbena navedba, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno ali je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi zdravljenje tožnika po 11. 11. 2016. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve ugotovilo, da je tožnik tudi po tem datumu, ki ga je štelo kot zaključek zdravljenja, zaradi trajnih organskih in funkcionalnih okvar v predelu desnega gležnja trpel telesne bolečine ter da je zaradi tega pogosto potreboval analgetike in je bil omejen pri fizičnih aktivnostih ter šel na pregled k travmatologu, ortopedu ter ponovno fizikalno terapijo v Termah B.. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi tožnika pri zdravljenju se je sodišče prve stopnje sklicevalo na izvedensko mnenje prim. C.C., dr. med., v katerem so ugotovitve tudi za obdobje po 11. 11. 2016 (str. 4, list. št. 161). Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo obsega nastale škode.

13. Tožnik se s sklicevanjem na zadevo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1361/2018, v kateri naj bi bila dosojena enaka odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ob manjšem obsegu škode, zavzema za višjo odškodnino od 7.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in odmerilo odškodnino glede na stopnjo in trajanje tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ta pa tudi ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi Vrhovnega sodišča (II Ips 1271/2008, II Ips 264/2009 in II Ips 238/2009). Glede na to tožnik s sklicevanjem na enako odmerjeno odškodnino za manjši obseg škode v zadevi nižjega sodišča ne more doseči zvišanja odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

14. Tožena stranka oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika in zatrjuje, da so te večje od zatrjevanih. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je prepričljiva in obrazložena, zato pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. Pravilno je na podlagi tožnikove izpovedi in izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo organske in funkcionalne posledice poškodbe, ki ne dopuščajo večjih fizičnih aktivnosti, ki so povezane z dolgotrajnim stanjem, daljšo hojo, pogostim ali daljšim počepanjem, daljšo hojo po stopnicah, dela na lestvi ali različnih odrih, tekanja, skakanja ali drugih dejavnosti z veliko obremenitvijo gležnja. Pritožbeno sodišče ne glede na pritožbene trditve v zvezi s tožnikovim sodelovanjem v planinskem društvu ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi posledic poškodbe ne zmore več dejavnosti vodiča za ture v visokogorje ter da zmore hojo po nezahtevnem terenu na krajše razdalje. Vztrajanje tožene stranke, da tožniku pri normalni hoji gleženj ne oteka, da zmore 3 do 4‑urne izlete ter da ni le organizator izletov, ki so označeni kot zahtevni, temveč pri njih aktivno sodeluje, na pravilnost odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika ne vpliva. Tožnik je z lastno izpovedjo dokazal, da je bil pred poškodbo trener kegljanja, da so imeli treninge 2-krat tedensko in da je tekmoval v kegljaškem klubu ter da je kegljanje zaradi nestabilnosti gležnja opustil. Tožena stranka nasprotnega dokaza ni predlagala, zato je sodišče prve stopnje to dejstvo pravilno štelo za dokazano.

15. Tudi odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pravilna. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za njeno znižanje, tožnik pa za njeno zvišanje. Prisojena odškodnina je ustrezna, saj v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. člena OZ, torej ugotovljenemu zmanjšanju življenjskih aktivnosti in ugotovljenim okoliščinam primera. Pri odmeri odškodnine sta bila v ustrezni meri upoštevana prizadetost dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na podoben primer v sodni praksi Vrhovnega sodišča (II Ips 1271/2008, pri čemer je bila oškodovanka v tem primeru celo mnogo mlajša od tožnika) ustrezno odmerilo višino odškodnine iz tega naslova v višini 8.000,00 EUR. Splošno zavzemanje za njeno znižanje s strani tožene stranke ni utemeljeno glede na ugotovljeni obseg škode. Zavrniti je treba tudi tožnikove pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo ugotovljenih omejitev pri njegovih prostočasnih aktivnostih, ki so po poškodbi okrnjene, ter dejstva, da ima težave pri domačih opravilih in vožnji avta. Pravno neupoštevno pa je njegovo splošno sklicevanje na omejitve pri opravljanju priložnostnih del, ki so enake kot so bile omejitve delovnih sposobnosti pred upokojitvijo. Zadevi, na kateri se sklicuje tožnik (odločitvi Višjega sodišča v Celju št. Cp 762/2012 in pritožbenega sodišča št. Pdp 982/2015), se nanašata na v bistvenem drugačno dejansko stanje (mlajša oškodovanca, odločilno večje zmanjšanje življenjskih aktivnosti), zato pri odmeri odškodnine v predmetni zadevi nista odločilni.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.