Up-155/99

6. 12. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe ZZS, z.o.o., Ž., ki jo zastopa A. A., odvetnik v Z. na seji senata dne 6. decembra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba ZZS zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 877/95- 14 z dne 7. 4. 1999 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 362/D-100/94 z dne 12. 4. 1994 in sklepom Sekretariata za urejanje prostora Občine Ljubljana-Center št. 362-632/93-07/DK-MM, 351-605/93-07/DK-MM z dne 6. 9. 1994 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica navaja, da je na podlagi 65. člena in drugega odstavka 66. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in nasl. - v nadaljevanju: ZZad) vložila zahtevo za vrnitev zadružnega premoženja (dela premoženja nekdanje "KD, z.z.o.j., V." - v nadaljevanju: KD). Prvostopni upravni organ je zahtevo pritožnice zavrgel (sklep Sekretariata za urejanje prostora Občine Ljubljana-Center št. 362-632/93-07/DK-MM, 351-605/93- 07/DK-MM z dne 6. 9. 1994). Z izpodbijano sodbo pa je Vrhovno sodišče zavrnilo tožbo pritožnice zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 362/D-100/94 z dne 12. 4. 1994, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper sklep prvostopnega upravnega organa. V postopku naj bi ne bile upoštevane navedbe in dokazi, ki naj bi jih pritožnica predložila, zato naj bi bilo nepravilno tudi pravno stališče v zvezi s pravno opredelitvijo likvidacijskega postopka Kmetijske družbe.

2.Pritožnica meni, da je stališče Vrhovnega sodišča, da nepremičnine niso bile podržavljene na podlagi predpisov v smislu določb Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju: ZDen) in ZZad, ker je Kmetijska družba prenehala po postopku likvidacije, kot jo je predvideval takratni Splošni zakon o zadrugah (Uradni list FLRJ, št. 59/46), napačno. Ta likvidacijski postopek naj ne bi bil redni likvidacijski postopek, temveč likvidacijski postopek "revolucionarnega (ne)prava". Zakonodajalec naj bi s prvim odstavkom 65. člena ZZad pravni temelj podržavljenja kot podlago za vračilo zadružnega premoženja določil širše od ZDen. Glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZZad naj bi bilo napačno tudi stališče, da po končanem likvidacijskem postopku ni mogoče govoriti o pravnih naslednikih oziroma o drugih upravičencih, če teh pravnih naslednikov ni.

3.Zato naj bi bila z izpodbijanimi odločbami kršena načela pravne države (2. člen Ustave), kršene pa naj bi bile tudi človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14. in 22. člena Ustave.

B.

4.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zato tudi vsako pomembno pravno vprašanje ni hkrati tudi pomembno ustavnopravno vprašanje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.V zvezi z uveljavljanjem kršitve načel pravne države (2. člen Ustave) Ustavno sodišče pojasnjuje, da Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, za kar pa pri navedeni ustavni določbi ne gre. Zato tudi preizkus v tem delu ne pride v poštev.

6.Z domnevno nezakonitostjo vsebinske odločitve sodišč tudi ni mogoče utemeljevati kršitev pravice do poštenega sojenja po 22. členu Ustave. Člen 22 Ustave namreč pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi bil izpodbijani akt sprejet v postopku, v katerem bi pritožnica ne mogla uveljavljati ali bi le omejeno lahko uveljavljala svojo pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njeno pravico. Do tega bi lahko prišlo, če bi pritožnica sicer izpolnjevala z zakonom določene pogoje za uveljavitev svoje pravice, pa zaradi neustavnega oziroma nezakonitega postopka te svoje pravice ne bi mogla uveljavljati. V obravnavani zadevi očitno ne gre za tak primer.

7.Pritožnica sicer pavšalno navaja, da naj bi ne bile upoštevane njene navedbe in dokazi, ki jih je predložila v upravnem postopku, iz vsebine ustavne pritožbe in izpodbijanih odločb pa je razvidno, da gre za pritožničino nestrinjanje z odločitvijo upravnih organov in Vrhovnega sodišča glede materialnopravne presoje o (ne)obstoju okoliščine krivičnega podržavljenja zadružnega premoženja in s tem o pravni podlagi za uveljavljanje pravice do "vračila" zadružnega premoženja. Zgolj okoliščina, da odločitev sodišča ni takšna, kot bi jo želela pritožnica, pa še ne utemeljuje očitka o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

8.Če gre zgolj za očitek nepravilne uporabe materialnega ali procesnega prava, ki na raven človekovih pravic in svoboščin ne posega, bi Ustavno sodišče kvečjemu lahko presojalo, ali je izpodbijani sklep očitno napačen ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi lahko šlo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oz. arbitrarnosti. Takšnih pomanjkljivosti pa izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je odločitev oprlo na ustrezne določbe zakonov ter svojo odločitev obrazložilo z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov tudi dopuščajo. Po oceni Ustavnega sodišča razlaga uporabljenih zakonskih določb ni brez razumne podlage in torej ni arbitrarna. Glede na stališče, da likvidacija Kmetijske družbe ni pomenila krivičnega podržavljenja, ki bi lahko bil podlaga za denacionalizacijo, pa tudi stališče, da zato v konkretnem primeru ni upravičencev, ne pomeni arbitrarnega neupoštevanja 66. člena ZZad.

9.Za kršitev 22. člena Ustave bi lahko šlo tudi, če bi Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo odločilo napak in drugače, kot sicer v podobnih ali enakih zadevah. Vendar pritožnica nasprotja z uveljavljeno sodno prakso ne zatrjuje. Sklicuje se na odločbo št. U-I-142/93 z dne 11. 6. 1997 (Uradni list RS, št. 40/97 in OdlUS VI, 89), s katero je Ustavno sodišče presodilo, da določba 67. člena ZZad ni v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je s citirano odločbo zavrnilo stališče predlagatelja, da je določba 67. člena ZZad v nasprotju s 14. členom Ustave, češ da je s to določbo zakonodajalec uzakonil upravičenkama Zvezi hranilno- kreditnih služb in Slovenski zadružni kmetijski banki ugodnejši položaj v primerjavi s položajem upravičencev po ZDen. Ker se 67. člen ZZad ne nanaša na pritožnico, pritožnica z ustavnosodno presojo te določbe ne more uveljavljati enakosti pred zakonom v konkretnem postopku odločanja o vračanju zadružnega premoženja na podlagi 65. in 66. člena ZZad. Okoliščina, da gre v primerih iz 67. člena ZZad za premoženje likvidiranih kreditnih zadrug in zadružnih zavarovalnic, namreč sama po sebi še ne pomeni, da je imela likvidacija (nekreditne) zadruge v konkretnem primeru enako pravno naravo kot likvidacija kreditnih zadrug in zadružnih zavarovalnic. Pritožnica tega ne v upravnem postopku ne v upravnem sporu niti ni zatrjevala.

10.Ker glede na navedeno očitno ne gre za zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan