Jedro

Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša na problematiziranje zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj. Ta pritožbena polemika pa je v tej fazi kazenskega postopka povsem brezpredmetna in zato neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da o utemeljenem sumu sklepa na podlagi dejstva, da je obtožnica postala pravnomočna in da se po nastopu pravnomočnosti obtožnice sodišče ni soočalo z novimi dejstvi ali dokazi, ki bi utemeljenost suma kakorkoli omajali. Takšnih dejstev in dokazov pa tudi pritožnik ne izpostavlja, ko zgolj povzema vsebino tekom preiskave priskrbljenih dokazov in iz njih izpelje svoje videnje dokazanosti očitkov storitve kaznivih dejanj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega S. D. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženec. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša na problematiziranje zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj. Ta pritožbena polemika pa je v tej fazi kazenskega postopka povsem brezpredmetna in zato neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da o utemeljenem sumu sklepa na podlagi dejstva, da je obtožnica postala pravnomočna in da se po nastopu pravnomočnosti obtožnice sodišče ni soočalo z novimi dejstvi ali dokazi, ki bi utemeljenost suma kakorkoli omajali. Takšnih dejstev in dokazov pa tudi pritožnik ne izpostavlja, ko zgolj povzema vsebino tekom preiskave priskrbljenih dokazov in iz njih izpelje svoje videnje dokazanosti očitkov storitve kaznivih dejanj. To pa, kot je že predstavljeno, neutemeljeno. Pritožbena razprava pomeni v bistvu vlaganje ugovora zoper obtožnico, ta faza kazenskega postopka pa je preteklost, saj je sodišče ne le opravilo že predobravnavni narok, temveč je že določilo narok za glavno obravnavo. Zaključka o utemeljenem sumu tako pritožnik z lastno oceno doslej priskrbljenih dokazov ne more omajati.

6. Pritožba se ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Sicer pa je zaključek o tem razlogu za pripor, ki je po sodišču prve stopnje tudi razumno obrazložen, za pritožbeno sodišče povsem utemeljen.

7. Nobenega pomisleka pa tudi ni v zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora, ko je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je pripor neogibno potreben za preprečitev obtoženčeve izrazite ponovitvene nevarnosti in da je odrejeni osebni omejevalni ukrep tudi sorazmeren, tudi s časovnega vidika, saj dejanja sodišča potekajo kontinuirano in brez nepotrebnega odlašanja, da pa se sodišče sooča z obtoženčevimi zahtevami po razrešitvi zagovornika in zahtevami po postavitvi novega zagovornika, obtoženčevimi zahtevami za izločitev sodnice in zahtevo za izločitev dokazov, kar nedvomno podaljša trajanje kazenskega postopka. V takšni situaciji, ko je na mestu zaključek sodišča prve stopnje, da sodišče dela kontinuirano in brez nepotrebnega odlašanja, ne more biti utemeljena pritožba, ki ostaja na povsem načelni ravni, češ, da je dosedanje trajanje pripora nezaslišano in nedopustno. Zaključka o sorazmernosti in neogibnosti pripora pa pritožnik ne more spodnesti niti z navedbo, da se soobtoženka že od 28. 2. 2020 nahaja na prostosti, pa naj bi imela bistveno večjo vlogo pri kriminalni količini kot pa obtoženec.

8. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.