Jedro

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku tudi po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da je tožnik izostal z dela pri toženi stranki več kot 5 dni zaporedoma, da se tožnik na delo k toženi stranki ni vrnil, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke, čeprav ti to moral in mogel storiti, ni odločilnega pomena dejstvo, da tožnik na delo k toženi stranki v spornem obdobju ni prišel iz upravičenih razlogov. S tem, ko je toženi stranki predložil potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela zaradi bolezni, iz katerega je izhajala upravičena zadržanost od dela le za 31. 1. 2017, ni izpolnil svoje obveznosti obveščanja o razlogih za svojo odsotnost tudi za obdobje od 1. 2. 2017 dalje. Zato je bil za podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen zakonski razlog iz četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v nerazsojenem delu - na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2017, prijavo v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje od vključno 25. 2. 2017 dalje, za integracijo pri toženi stranki in reparacijo od vključno 25. 2. 2017 dalje. V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške celotnega postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo in ponovljenega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje dela odločitve sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo in ponovljenega postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti in naloži (toženi stranki) povrnitev stroškov, ki jih je tožnik utrpel v tem postopku. V pritožbi navaja, da je bila prejšnja sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavljena, saj to izhaja iz izreka sklepa opr. št. Pdp 585/2017. Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv, saj je sodišče prve stopnje v izreku zapisalo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v nerazsojenem delu. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je potrebno odločiti o celotnem tožbenem zahtevku. O izpostavljenem pravnem vprašanju pa bo potrebna tudi odločitev Vrhovnega sodišča v nadaljnjem postopku. Prav tako je podano nasprotje razlogov sodbe med seboj, saj je sodišče prve stopnje po eni strani ugotovilo, da tožnik ni izostal z dela neopravičeno, ker je izkazal bolniški stalež, po drugi strani pa je pritrdilo toženi stranki, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela 3 tedne, pri čemer je to odsotnost štelo kot posebno obremenilno dejstvo. Prav tako je podano nasprotje med izjavami prič (zdravnika) in razlogi sodbe. Ker tožena stranka nima urejenega obveščanja v internih aktih, mora potrdilo zdravnika o bolniški odsotnosti (ki je javna listina) zadostovati kot obvestilo delodajalcu. Na vsebino tega potrdila je sodišče vezano, saj ni ugotavljalo veljavnosti oziroma neveljavnosti te javne listine. Tudi navedbe sodišča prve stopnje o stroških postopka so si med seboj v nasprotju. Če se sprejme naziranje sodišča prve stopnje, da je bilo o stroških predhodnega postopka že pravnomočno odločeno, potem je izrek v drugi točki nezakonit in predstavlja kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitvi sodišča, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku zakonito odpovedana po 4. točki prvega odstavka 110. člena ZDR (pravilno ZDR-1) in da tožnik z dela ni izostal neopravičeno, saj je izkazal bolniški stalež, sta v nasprotju s samim seboj, kar predstavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Drugi odstavek 110. člena ZDR (pravilno: ZDR-1) izrecno govori, da v primeru iz 4. alineje prejšnjega odstavka preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnikova odsotnost upravičena (zaradi bolniškega staleža), ne more ugotoviti, da je bila odpoved zakonita na podlagi 4. točke prvega odstavka 110. člena ZD (pravilno: ZDR-1) zaradi neupravičene odsotnosti. Ker je tožnik toženo stranko z dostavo javne listine obvestil o razlogih za svojo odsotnost (bolezen) po prvem dnevu upravičene odsotnosti 31. 1. 2017 in da mu bolniški stalež ni zaključen, kar pomeni, da je tožnik do nadaljnjega na bolniškem staležu, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik tožene stranke ni obvestil o svoji odsotnosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Predmet sodne presoje v tem individualnem delovnem sporu je bila zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku in priznanje pravic iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo te izredne odpovedi uveljavljal. O tožbenem zahtevku tožnika je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo. S sodbo opr. št. Pd 45/2017 z dne 30. 5. 2017 je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi začela učinkovati z vročitvijo tožniku (dne 24. 2. 2017), da je tožnikova pogodba o zaposlitvi prenehala 24. 2. 2017, toženi stranki pa je naložilo, da tožnika prijavi v obvezna zavarovanja za obdobje od 1. 2. 2017 do vključno 24. 2. 2017, mu za to obdobje obračuna bruto nadomestilo plače v vtoževani višini in mu po odvodu predpisanih dajatev izplača ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2017 dalje do plačila (I., II. in III. točka izreka citirane sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za prijavo v obvezna zavarovanja od 25. 2. 2017 dalje, za reintegracijo k toženi stranki, zavrnilo pa je tudi njegov reparacijski zahtevek od vključno 25. 2. 2017 dalje (IV. točka izreka). Nadalje je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka). Zoper to sodbo se je pritožil le tožnik. Tej pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 585/2017 z dne 25. 10. 2017 ugodilo in zavrnilni del sodbe ter odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške (tožnik ni imel pravnega interesa za izpodbijanje ugodilnega dela sodbe in za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, zaslišalo je tožnikovega osebnega zdravnika in ponovno tožnika, njuni izpovedbi dokazno ocenilo, nato pa ob dokazni oceni preostalih izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana izredne odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku zakonito (razen v delu določitve datuma prenehanja delovnega razmerja, o čemer je bilo sicer že pravnomočno razsojeno s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 45/2017 z dne 30. 5. 2017). Glede na to je pravilno zavrnilo še preostali del tožnikovega tožbenega zahtevka in odločilo o pravdnih stroških obeh pravdnih strank, o katerih še ni bilo odločeno z zgoraj omenjeno sodbo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja le na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnika.

7. Glede na že zgoraj opisan obseg pritožbenega preizkusa sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 45/2017 z dne 30. 5. 2017 je neutemeljena pritožbena navedba tožnika o tem, da je bila s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 585/2017 razveljavljena celotna prvostopenjska sodba. S citiranim sklepom je pritožbeno sodišče razveljavilo le IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in tisti del V. točke izreka, ki je vseboval odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker se glasi, da se zavrne tožbeni zahtevek v nerazsojenem delu in ker bi moralo sodišče prve stopnje odločati o celotnem zahtevku. Sodišču prve stopnje v izreku ni bilo treba navajati, da se ta nanaša na nerazsojeni del, vendar pa ta navedba nikakor ne pomeni, da je izrek prvostopenjske sodbe nerazumljiv. Kot je bilo že navedeno zgoraj, je sodišče prve stopnje v izreku jasno zapisalo, kateri del tožbenega zahtevka je zavrnilo. Ker je bilo o delu tožnikovega tožbenega zahtevka že pravnomočno razsojeno s sodbo opr. št. Pd 45/2017 z dne 30. 5. 2017, sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka ni smelo še enkrat odločati. Glede na to se tudi pritožbena navedba tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločiti o njegovem celotnem zahtevku, izkaže za neutemeljeno.

8. Prav tako ni podano nasprotje v razlogih sodbe, kot to navaja tožnik v pritožbi. Na strani 4 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve iz svoje prejšnje, deloma razveljavljene sodbe (o tožnikovi upravičeni odsotnosti), v 12. točki obrazložitve pa povzema kršitev, ki jo je (med drugim) tožena stranka očitala tožniku, to je neupravičeno odsotnost z dela tri tedne. Obrazložitev v 12. točki pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje tožnikov izostanek z dela opredelilo kot neupravičen, zato v zvezi s tem zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbi tožnikovega osebnega zdravnika in med zapisnikom te izpovedbe. Tožnikov osebni zdravnik je bil zaslišan v zvezi s tožnikovo trditvijo, da naj bi tožniku dejal, da potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela z dne 31. 1. 2017 zadostuje za obveščanje tožene stranke o tožnikovi odsotnosti z dela iz zdravstvenih razlogov, vendar pa tega zaslišana priča ni potrdila, pri čemer tega ni potrdil niti tožnik ob ponovnem zaslišanju. Glede na to bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana. Če bi tožnikov osebni zdravnik izpovedal, da je tožniku pojasnil, da potrdilo o upravičeni odsotnosti tožnika z dela zadostuje za obveščanje tožene stranke o tožnikovi odsotnosti z dela tudi od 1. 2. 2017, bi to lahko odločilno vplivalo na presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa to dejstvo v postopku ni bilo ugotovljeno.

9. Tožnikova pritožbena navedba, da tožena stranka v internih aktih ni imela urejenega načina obveščanja s strani odsotnih delavcev zaradi bolniškega staleža, ne vpliva na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik že v skladu s pogodbo o zaposlitvi oziroma dolžnostjo obveščanja tožene stranke o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, obvestiti toženo stranko tudi o svoji odsotnosti z dela v obdobju od 1. 2. 2017 dalje.

10. Potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela (B15), ki ga je tožnik (pravočasno) predložil toženi stranki, ima sicer naravo javne listine, vendar pa iz njega izhaja (kar je sicer potrdil v svoji izpovedbi tudi tožnikov osebni zdravnik), da se to potrdilo nanaša le na dan 31. 1. 2017. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje s sklicevanjem na to potrdilo ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar uveljavlja tožnik v pritožbi.

11. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku tudi po četrti alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in da je tožnik izostal z dela pri toženi stranki več kot 5 dni zaporedoma (od 1. 2. 2017 dalje do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2017), da se tožnik na delo k toženi stranki ni vrnil, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke, čeprav ti to moral in mogel storiti, ni odločilnega pomena dejstvo, da tožnik na delo k toženi stranki v spornem obdobju ni prišel iz upravičenih razlogov. S tem, ko je tožnik toženi stranki predložil potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela zaradi bolezni, iz katerega je izhajala upravičena zadržanost od dela le za 31. 1. 2017, ni izpolnil svoje obveznosti obveščanja o razlogih za svojo odsotnost tudi za obdobje od 1. 2. 2017 dalje. Ob upoštevanju navedenega je bil tudi po zaključku pritožbenega sodišča za podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen zakonski razlog iz četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na to, da je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je bil za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (čemur tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi preostali del tožnikovega tožbenega zahtevka (o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno).

12. Glede na to, da je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 585/2017 razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje iz sodbe opr. št. Pd 45/2017, ki se je nanašala na tožnikove pravdne stroške, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem utemeljeno ponovno odločalo o vseh pravdnih stroških tožnika. Prav tako je pravilno odločalo le o tistih pravdnih stroških tožene stranke, o katerih še ni bilo odločeno v dosedanjem postopku (o stroških odgovora na pritožbo v zvezi s tožnikovo pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča Pd 45/2017 in stroških postopka po delni razveljavitvi te sodbe). To pa pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo o stroških odločalo tudi o stroških, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno.

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (5. točka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).