Jedro

Pravnomočnost odločbe o komasaciji še ne pomeni, da je komasacijski upravičenec pridobil posest.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugodilo zahtevku tožeče stranke, in sicer je sodišče v izreku ugotovilo, da sta toženi stranki motili tožnika v posesti kmetijske obdelave zemljišča parc. št. 936 k.o. ... ( v nadaljevanju: sporna njiva), ter da sta toženi stranki dolžni opustiti vsakršno rabo, obdelavo sporne njive.

Tožena stranka M. G. (v nadaljevanju: pritožnica) je pravočasno vložila pritožbo proti navedenemu sklepu sodišča prve stopnje (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), v kateri izpodbija sklep v celoti po vseh treh razlogih po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev osnovalo na sledečih predpostavkah: - tožeča stranka je posest na sporni njivi pridobila s komasacijsko odločbo z dne 10.9.1990; - toženi stranki sta postopali samovoljno po opozorilnem dopisu z dne 15.3.1999, ki jima ga je poslala tožeča stranka. Od tedaj naprej sta sporno njivo sicer obdelovali kot doslej, vendar ne več kot posestnici, zato ima tožeča stranka proti njima posestno varstvo; - motitveno dejanje je nastopilo 6. in 7.4.1999, tožba pa je bila vložena 8.4.1999, zato je tožnik pravočasno zahteval posestno varstvo.

Prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni pravilno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi ni pravilno kvalificiralo dejanskega stanja, predvsem kakšno je bilo zadnje posestno stanje, ki je relevantno za odločanje o varstvu proti motenju posesti.

Prvi odst. 70. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih zahtevkih (v nadaljevanju: ZTLR) določa, da ima posest stvari vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Izjemoma se lahko posest pridobi drugače kot s pridobitvijo neposredne dejanske oblasti nad stvarjo (npr. dedič v 73. čl. ZTLR), vendar mora biti to izrecno določeno v zakonu. Prvostopenjsko sodišče je prezrlo omenjeno določilo ZTLR, ko je ugotovilo, da je tožnik pridobil posest nad sporno njivo na podlagi komasacijske odločbe. Omenjena odločba in Zakon o kmetijskih zemljiščih (v drugem odst. 95. čl.), na katerem je temeljila odločba, določata, da so komasacijski udeleženci dolžni prevzeti v posest in obdelavo njim dodeljena in pokazana zemljišča takoj po vročitvi te odločbe oziroma v določenem roku. Iz komasacijske odločbe niti iz Zakona o kmetijskih zemljiščih ne izhaja, da je tožeča stranka pridobila posest na sporni njivi že na podlagi same odločbe ali na podlagi zakona. Na podlagi komasacijske odločbe je tožeča stranka pridobila le obveznost, da takoj prevzame sporno njivo v posest. Iz postopka na prvi stopnji izhaja, da je bilo dejansko stanje med strankama nesporno. Toženi stranki sta obdelovali sporno njivo pred izdajo komasacijske odločbe, ker sta bili lastnici le-te, brez kakršnegakoli ugovarjanja tožeče stranke, pa tudi po izdaji komasacijske odločbe, in sicer vse do zatrjevanega motenja posesti dne 6. in 7.4.1999. Za prvostopenjsko sodišče je tožnikov opozorilni dopis z dne 15.3.1999 relevanten za odločitev, ker naj bi po tem dopisu toženi stranki postali samovoljni in zato od tedaj naprej nista več obdelovala sporne njive kot posestnika. To stališče prvostopenjskega sodišča je napačno iz dveh razlogov: (1) stališče je v nasprotju s samim seboj, ker po eni strani sodišče ugotavlja, da je posest imel tožnik na podlagi komasacijske odločbe z dne 10.9.1990, po drugi strani pa sodišče ugotavlja, da sta imeli do prejetja dopisa z dne 15.3.1999 posest toženi stranki; in (2) po 74. čl. ZTLR se posest izgubi, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo, torej ne drži, da bi lahko toženi stranki izgubili posest le na podlagi opozorilnega dopisa z dne 15.3.1999. Potrebno je še dodati, da v opozorilnem dopisu tožeča stranka piše, da šele bo pričela z redno obdelavo zemljišča, ter pri tem opozarja toženo stranko, da naj jo pri tem ne ovira. Iz tega izhaja, da tožeča stranka ni imela neposredne dejanske oblasti nad sporno njivo.

V prvem odst. 78. čl. ZTLR je določeno, da pri zadevah v zvezi z motenjem posesti sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje; pri tem se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika. Ker, kot že omenjeno, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja zadnje posestno stanje, je prvo sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je bilo že iz teh razlogov izpodbijani sklep razveljaviti.

Glede zatrjevanja pritožnice v pritožbi, da naj bi prvostopenjsko sodišče moralo postopati po 145. čl. Zakona o kazenskem postopku, ki določa, da so vsi državni organi dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, višje sodišče ugotavlja, da iz predmetnega prvostopenjskega spisa ne izhaja, da bi se v postopku storilo kakršnokoli kaznivo dejanje, ki bi ga moralo sodišče naznaniti.

Na podlagi navedenega je višje sodišče odločilo, kotje razvidno iz izreka tega sklepa.

V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri ter predvsem ugotoviti, kdo je bil posestnik sporne nepremičnine pred motilnim dejanjem in ponovno odločiti o zadevi (čl. 365 ZPP).