Jedro

Tožnik ima načeloma pravico do odškodnine zaradi neupravičenega pripora, če je bila proti njemu izdana oprostilna sodba. Vendar te pravice nima tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da tisti, ki razloge za pripor povzroči sam s svojim nedovoljenim ravnanjem, izgubi pravico do odškodnine, ne glede na kasnejši izid kazenskega postopka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 8.720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in mu v posledici tega naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 747,50 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. S posebnim sklepom je zavrglo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. V pritožbi tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da je tožnik z nedovoljenim dejanjem povzročil pripor, s tem, da je bil na begu in ni bil dosegljiv državnim organom za izvedbo kazenskega postopka. Tožnik ni pobegnil, temveč je zapustil območje RS zaradi tega, ker se je bal za svoje življenje ter zaradi groženj A. A., kar izhaja iz kazenskega spisa I K 287/2002 in mnenja dr. X. Tožnik se je prostovoljno vrnil v Republiko Slovenijo z namenom, da se izpelje kazenski postopek. Sodišče je v zvezi s samoprijavo in predajo tožnika napačno ugotovilo, dejansko stanje. Sodišče bi moralo vpogledati tožilski spis, v katerem bi našlo uradni zaznamek o dogovoru tožnika z generalno državno tožilko in se ni opredelilo do sodbe II Ips 91/2000, ki jo v nadaljevanju pritožbe citira. Nedovoljeno ravnanje tožnika po tretjem odstavku člena 542 ZKP ni bilo dokazano. Nadalje navaja, da se ne strinja z navedbo sodišča, da ni konkretiziral tožbenega zahtevka in nastale škode in v pritožbi navaja, da zaradi pripora ni imel stikov z družino in mladoletnima otrokoma in so ga zaradi pripora zapustili prijatelji in partnerji, vplival pa je tudi na njegov ugled, čast in dobo rime, kar vse je splošno znano dejstvo. Za vsak dan pripora je tožnik zahteval 80,00 EUR.

4. V pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za oprostitev sodnih taks, tožnik navaja, da meni, da se taksna oprostitev z dne 4. 6. 2013 ne razteza na novo taksno obveznost, ki je nastala z vložitvijo pritožbe. Nelogično je, da sodišče najprej pozove za dopolnitev vloge, potem pa vlogo zavrže. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožnik ima načeloma pravico do odškodnine zaradi neupravičenega pripora, če je bila proti njemu izdana oprostilna sodba (prvi odstavek člen 542 ZKP). Kljub temu, da je podan ta pogoj po prvem odstavku pa po določbi tretjega odstavka te določbe te pravica nima tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da tisti, ki razloge za pripor povzroči sam s svojim nedovoljenim ravnanjem, izgubi pravico do odškodnine, ne glede na kasnejši izid kazenskega postopka (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 714/1995, II Ips 215/2000, II Ips 254/2001). Iz listinskih dokazov izhaja, da je bil tožniku odrejen pripor zaradi begosumnosti in da je bil na begu od 4. 11. 1999 do 22. 2. 2001 in je tožnik pobegnil z namenom, da se izogne kazenskemu postopku. Tožnik ni z ničemer dokazal, da je zapustil Slovenijo iz strahu pred oškodovancem, kot je že trdil v tožbi in tudi pritožbi. S skrivanjem v tujini se je tožnik izogibal kazenskemu postopku. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da pripora v konkretnem primeru ni bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom in da je tožnik v skladu s tretjim odstavkom člen 542 ZKP izgubil pravico do odškodnine ter tudi, da tožnik za duševne bolečine ni predložil nikakršnih dokazov in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obširne in pravilne razloge sodišča prve stopnje. Pritožbene trditve, da tožnik ni pobegnil in da je odšel iz Slovenije zaradi bojazni za svoje življenje ter da se je prostovoljno vrnil v Slovenijo in da ni konkretiziral tožbenega zahtevka, so pavšalne in splošne ter nedokazane. Nedovoljena ravnanja tožnika so dokazana, saj izhajajo iz predloženih listin.

O pritožbi zoper sklep

7. O taksni oprostitvi je sodišče prve stopnje že odločilo s sklepom z dne 4. junija 2013 (l. št. 13) in sicer je tožnika oprostilo plačila sodnih taks za celoten postopek tako, da je pravilno zavrglo ponoven tožnikov predlog za oprostitev sodnih taks, saj je bilo o tem že odločeno, čeprav je po nepotrebnem spet ugotavljalo tožnikovo premoženjsko stanje.

8. Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijani odločbi (člen 353 in 365 točka 2 ZPP).