Jedro

Za tožbo s predhodnim (prejudicialnim) ugotovitvenim zahtevkom stranki ni treba izkazati pravnega interesa, ko pa je o glavnem zahtevku že pravnomočno odločeno, dobi tožba s takšnim zahtevkom naravo samostojne ugotovitvene tožbe. Zanjo pa mora stranka izkazati pravni interes, česar ne more nadomestiti zahteva za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo (pod 1/I) ugotovitveni tožbeni zahtevek, da so imeli tožniki kot prejšnji lastniki v družbeno lastnino prenesenega zemljišča tedanje parcele št. 243/6 k.o...

pravico uporabe do dela te parcele, katere del sta sedanji parceli št. 243/160 in 243/320, kakor tudi dajatvene zahtevke (pod 1/II, III in IV) za izstavitev listin za ustrezne odmere in za vknjižbo lastninske pravice na njiju na imena tožnikov ter za plačilo pravdnih stroškov, (pod 2.) pa tožeči stranki naložilo, naj plača pravdne stroške prvi do peti toženi stranki. Ugotovilo je, da tožniki uveljavljajo lastninsko pravico na celotnem zemljišču, ki so ga kupili v letih 1969 in 1970 (torej pred podržavljanjem), da pa sta se na spornem zemljišču Občina L. in S. z. E. (oziroma zakonca L.) vpisala v zemljiško knjigo že potem, ko so tožniki pridobili pravico do vknjižbe. Sklicevanje tožnikov na priposestvovanje je neutemeljeno, ker gre za družbeno lastnino. Tožnikom je bila dodeljena prednostna pravica za gradnjo družinske hiše, vendar v manjši izmeri, kot so kupili. Tožniki niso izpodbijali pogodbe o prevzemu zemljišča med prejšnjim lastnikom (pravnim prednikom 11. tožene stranke) in občino, niti niso vložili izbrisne tožbe in so tako upravičeni le do obligacijsko-pravnega zahtevka. Občina in zadruga sta namreč pridobili močnejšo pravico, tožniki pa so kljub stvarnopravnemu zahtevku umaknili tožbo zoper zadrugo kot uporabnico parcele 243/320, pravni nasledniki Občine L. pa na parceli 243/168 niso vknjiženi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov, ker se je strinjalo s prvostopenjskim sodiščem, da tožniki niso mogli postati lastniki spornega zemljišča, ker niso bili kot takšni vknjiženi. Samo z realizacijo pogodbe - plačilom in prevzemom zemljišča ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Na spornem zemljišču tožniki pravice uporabe že po zakonu niso mogli pridobiti. Sicer pa se končno oblikovani tožbeni zahtevek v dajatvenem delu (ugotovitveni ima naravo predhodnega ugotovitvenega zahtevka) nanaša na par. št. 243/68 kjer je vknjižena pravica uporabe na Občino L., in na par. št. 243/320, kjer so vknjiženi S. z. E. in zakonca L., ki niso stranke v tej pravdi in je tedaj v tem delu pasivna legitimacija zgrešena.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva) v delu, v katerem je bil zavrnjen ugotovitveni del tožbenega zahtevka (1/I točka izreka prvostopenjske sodbe). Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in navaja, da sodišči nista uporabili 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v njegovi materialno in procesnopravni vsebini v zvezi z 69. členom Ustave Republike Slovenije, 7. in 15. členom Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, ter 18. in 24. členom Zakona o stavbnih zemljiščih. Tožeča stranka ima glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje pravni interes na vtoževani ugotovitvi, tožene stranke pa so v tem obsegu tudi pasivno legitimirane. Zahteva se sicer strinja s stališčem izpodbijanih sodb, da tožeča stranka neutemljeno zahteva priznanje stvarnih pravic na zemljiščih, ki jih je občina, potem ko ji je 11. tožena stranka s pogodbo ponudila in izročila zemljišče, oddala v uporabo za gradnjo drugim investitorjem. Vendar tožeča stranka ne more uveljavljati odškodnine zaradi podružbljenja zemljišč, ki jih je pred podružbljenjem kupila z veljavno pogodbo, občina pa ji po podružbljenju priznala prednostno pravico le na delu zemljišč, za preostali del pa je odškodnino plačala 11. toženi stranki. Tožeča stranka ima po 181. členu ZPP pravno korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj vtoževane pravice, to je, da je bila tožeča stranka pred podružbljenjem prejšnji lastnik spornih nepremičnin, po podružbljenju pa imetnik pravice uporabe. Brez ugotovitvene sodbe namreč ne more uveljavljati, da ji je občina zemljišče odvzela brez odškodnine, 11. tožena stranka oziroma njen pravni prednik pa je za to nepremičnino kasirala najprej kupnino od tožeče stranke, nato pa še odškodnino od občine. Predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku iz točke 1/I izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka na zahtevo ni odgovorila, tožniki pa v svojem odgovoru nanjo predlagajo, naj vrhovno sodišče oceni tudi zakonitost točk 1/II in 1/III izreka prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti in naj razveljavi celotno sodbo.

Zahteva ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku določa, da se sodišče pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena). Ta določba pomeni tudi, da sodišče preizkusi sodbo samo v tistem delu, na katerega se kršitve nanašajo. Le-te se v obravnavani zadevi nanašajo izključno na ugotovitveni del sodbe, saj se zahteva strinja s pravnomočno odločitvijo o dajatvenih zahtevkih. Tako ni mogoče slediti predlogu tožeče stranke iz odgovora na zahtevo, naj sodišče po uradni dolžnosti oceni zakonitost neizpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je pravilno opredelilo ugotovitveni zahtevek kot predhodni (prejudicialni) ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP). Ugotovitev pravnega razmerja se v takšnem primeru pojavlja kot odločitev o predhodnem vprašanju, ki je podlaga za odločitev o dajatvenem zahtevku. Stranki pravdnega interesa za uveljavljanje takšnega predhodnega oziroma vmesnega ugotovitvenega zahtevka ni treba izkazovati, ker se zahteva le ugotovitev (ne)obstoja tistega pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o dajatvenem (ali oblikovalnem) tožbenem zahtevku. V tej zadevi pa je o slednjem že pravnomočno odločeno in tako zanj odločitev o predhodnem vprašanju ni več aktualna.

Zahteva predlaga naj bi sodišče o njem odločilo zato, ker tožeča stranka brez ugotovitvene tožbe ne more uveljavljati odškodnine.

Sklepati je mogoče, da meri zahteva na morebitno poznejše uveljavljanje odškodnine, če bo nepremičnina odvzeta ali omejena v javno korist. V nastalem položaju naj bi dobila tožba s takšnim ugotovitvenim zahtevkom naravo samostojne ugotovitvene tožbe, odločitev o njej oziroma o takšnem zahtevku pa naj bi imela učinke pravnomočnosti in veljala za različne postopke, ki bi prišli v poštev. V takšnem primeru samostojne ugotovitvene tožbe pa mora stranka izkazati pravni interes zanjo (prvi in drugi odstavek 181. člena ZPP). Gre za posebno procesno predpostavko splošne ugotovitvene tožbe. Tožeča stranka ga ni zatrjevala in ne izkazovala razen v smeri postavljenega dajatvenega zahtevka, se pravi da postane zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin (v naravi dvorišče, sadovnjak in prostor pod lopo), ne pa da se odpove temu svetu in prejme odškodnino. Državno tožilstvo ne more z zahtevo zatrjevati in izkazovati pravnega interesa za stranko, saj takšnih pooblastil nima. Zatrjevati pravni interes za ugotovitveno tožbo pomeni tudi navajati dejstva, kar je pridržano le stranki, in še njej le v določenih fazah postopka ne pa, kot v tem primeru, celo ob izrednih pravnih sredstvih.

Očitek zahteve, da sodišče ni uporabilo 181. člena ZPP, se je izkazal kot neutemeljen, ker za samostojno ugotovitveno tožbo ni bilo pogojev. Že zato je bilo treba zahtevo zavrniti (378. člen in drugi odstavek 391. člena ZPP), ne da bi se sodišče spuščalo v presojo, ali so utemeljene druge očitane kršitve.