Jedro

Nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo kot element civilnega delikta je širše od pojma protipravnosti in za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno dejanje ali opustitev, ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo posebej zapovedano ali prepovedano s pravno normo.

Nedopustno je ravnanje, če lahko kot njegovo posledico predvidimo možnost nastanka škode.

Lastnik nepremičnine je dolžan poskrbeti, da iz njegove nepremičnine ne izvirajo vplivi, ki bi tretjim povzročali škodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek pravilno glasi: "Tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine je zoper toženo stranko po podlagi delno utemeljen, tako da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke v višini 80 %.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine zoper toženo stranko po podlagi utemeljen.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodbo izpodbija v celoti in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu sodniku. Uvodoma povzema del razlogov sodišča prve stopnje ter povzema navodila iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1317/2016 z dne 21. 9. 2016, s katerim je to sodišče razveljavilo predhodno sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je v ponovljenem postopku sprejelo vsebinsko enako odločitev kot v predhodnem postopku, le da je sporno dejanje, ki naj bi bilo odločilni vzrok za škodni dogodek, zamaknilo v preteklost, v obdobje od 7. 11. 2008 do 26. 2. 2009. Z odločitvijo sodišča se tožena stranka ne strinja. Povzema trditve tožeče in tožene stranke in ugotovitve dokaznega postopka ter navaja, da iz izpovedi prič G. T. ter A. K. sledi, da je bil servis v novembru 2008 narejen, da je bila peč "izpravna" in je po servisu v novembru 2008 delovala v redu, da glavni dimnik ni vlekel in da so bili prisotni ob pregledu opozorjeni na neustrezno vleko dimnika. Tožeča stranka ni zatrjevala, da naj bi bilo sporno delovanje tožene stranke, tj. druge in tretje toženke, pred 26. 2. 2009, temveč po tem datumu, saj da prav po pregledu 26. 2. 2009 nista poskrbeli za odpravo pomanjkljivosti, torej za servis naprav. Trditvena podlaga je okvir spora. Tožena stranka je zaslišanje prič G. T. in A. K. aktivirala zaradi izpodbijanja trditev tožeče stranke, da servis ni bil opravljen že vsaj šest let. Priči sta potrdili, da je bil servis opravljen vsaj v novembru 2008 in da je bila peč "izpravna". Sodišče je odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva, ravnalo je v nasprotju z razpravnim načelom in toženi stranki odvzelo pravico do obravnavanja v postopku. Tožena stranka zatrjuje kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Prepozna navedba tožeče stranke, da odgovornost tožene stranke temelji na tem, ali je po servisu 2008 kaj naredila, je nekonkretizirana in pavšalna. Navajanje novih dejstev v ponovljenem postopku ni dovoljeno. Sodišče protipravnost utemeljuje z ugotovitvijo, da druga in tretja toženka nista zagotavljali normalne uporabe v času najema, sklicujoč se na drugo alinejo prvega odstavka 92. člena Stanovanjskega zakona, SZ-1. Tožena stranka povzema navedeno določbo, opozarja na Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj (Pravilnik) ter navaja, da sodišče ni specificiralo, katere od dejavnosti iz prilog Pravilnika druga in tretja toženka nista storili v dobi trajanja najema in s tem ne zagotovili normalne uporabe. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Navedeno je pomembno tudi za presojo vzročne zveze. V obravnavanem primeru gre za opustitveno ravnanje, pri katerem ni naravne vzročne zveze in je pravno relevantna vzročna zveza umetno vzpostavljena s pomočjo teorije o ratio legis vzročnosti. S splošnim in abstraktnim pravnim aktom mora biti subjektu naloženo dolžnostno ravnanje in šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja lahko predstavlja podlago odškodninske odgovornosti. Sodišče protipravnost ravnanja druge in tretje toženke utemeljuje na načelu neminem laedere, kot splošnem načelu obligacijskega prava, vendar mora imeti v primeru opustitvenih ravnanj dolžnostno ravnanje pravni temelj v zakonu ali drugih pravnih aktih. Pogoj, da je o protipravni opustitvi mogoče govoriti, je, da pravni red pravnemu subjektu nalaga neko aktivno ravnanje, dolžnost aktivnega ravnanja pa mora biti razmeroma jasno določena. Tožena stranka še navaja, da Pravilnik opredeljuje tudi obseg vzdrževanja najemnih stanovanj v delu, ki odpade na najemnike in se sklicuje na sedmi stolpec preglednice št. 1 in 2. Iz priloge 1 izhaja obveznost najemnika, ki jih ima v povezavi z dimnikom, med drugim tudi redno čiščenje in pregled vsaj dvakrat letno. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožeča stranka tako ravnala. Tožeča stranka je kršila svoje dolžnostno ravnanje, kar je ugotovilo tudi sodišče, s tem, ko ni obveščala lastnika o napakah na stanovanju, saj druge in tretje toženke ni obveščala o težavah v kopalnici, in ni obvestila lastnic glede rezultatov rednega pregleda dne 26. 2. 2009. Iz tega izhaja v pretežnem delu vsaj soodgovornost za lastno škodo tožnice. Tožena stranka je zatrjevala, da ni pasivno legitimirana za neustreznost dimovoda in ne more odgovarjati za poškodovani dimovod, za katerega se je tekom postopka izkazalo, da je bil na dan škodnega dogodka zamašen in zato ni bilo potrebnega vleka. Sodišče se do teh navedb tožene stranke ni opredelilo, presoja pa je nujna za ugotovitev pasivne legitimacije in odškodninske odgovornosti. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti (14. točka 339. člena ZPP). Glede vprašanja pasivne legitimacije ter obstoja odgovornosti je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče napačno zaključuje, da gre za solidarno odgovornost več povzročiteljev. Tako naziranje je materialnopravno zmotno. Solidarne odgovornosti tožeča stranka ni zatrjevala in tako tudi ni tožila ter podala trditvene podlage. Posamezni povzročitelj škode se v razmerju do oškodovanca lahko razbremeni odškodninske odgovornosti v delu, za katerega dokaže, da je k škodi prispeval drugi povzročitelj, kar izhaja iz tretjega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka se z ugotovitvijo sodišča, da je bila odločilni vzrok za nastanek škode opustitev s seznanitvijo rezultatov pregleda, ne strinja. Povzema, da je sodišče ugotovilo, da je druga toženka po opozorilu K. M. aktivirala servisno službo in ugotovitev je bila, da je s kurilno napravo vse v redu, najemniki ter tožeča stranka so bili seznanjeni, da plin uhaja, tožeča stranka druge in tretje toženke na to dejstvo ni opozorila; dne 26. 2. 2009 je dimnikarska služba ugotovila normalen vlek dimnika, dimnik je bil prehoden; koncentracija CO v dimnih plinih na ta dan ni bila presežena – ni bila presežena vrednost 200 mg/m3 za ogljikov monoksid, ki bi zapovedovala ukrepanje dimnikarske službe. Razlogi sodbe, da je bil odločilen vzrok za nastalo škodo neskrbno ravnanje druge in tretje toženke so glede na navedena dejstva povsem nejasni. Izostali so razlogi sodbe, da bi pravočasno odkrit vzrok previsoke koncentracije CO in NO preprečil škodo, glede na to, da je do te prišlo zaradi zamašenega dimovoda ter z materialom zatrpane tuljave. Poleg tega je bil vlek ob pregledu 26. 2. 2009 še minimalno negativen, do poslabšanja stanja je prišlo med 26. 2. 2009 ter 11. 11. 2009. V primeru, da druga in tretja toženka nista bili seznanjeni s pomanjkljivostmi, tudi nista mogli reagirati. Sodišče prve stopnje odgovornost tretje toženke utemelji le na formalnem lastništvu stanovanja, kar je po mnenju tretje toženke materialnopravno zgrešeno. Tretja toženka ni bila seznanjena z okoliščinami, katere zatrjuje tožeča stranka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, in sicer trdi, da naj bi sodišče ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom, ker je svojo odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva. Zatrjuje, da tožeča stranka ni zatrjevala, da naj bi bilo sporno delovanje tožene stranke (druge in tretje toženke) pred 26. 2. 2009, temveč je sporno delovanje zatrjevala po tem datumu. Opozarja, da je zaslišanje prič tožena stranka aktivirala zaradi izpodbijanja trditev tožeče stranke, da servis ni bil opravljen že vsaj šest let, priči sta potrdili, da je bil servis opravljen vsaj v novembru 2008. Slednja navedba je sicer utemeljena, vendar so se pri zaslišanju navedenih prič pokazala nova dejstva, nakar je tožeča stranka navedla, da odgovornost tožene stranke (druge in tretje toženke) temelji na tem, ali je po servisu 2008 kaj naredila. Neutemeljena je navedba, da naj bi bila takšna trditev nekonkretizirana in pavšalna, saj je treba upoštevati celotno trditveno podlago tožeče stranke. Ta je že v tožbi zatrjevala, da plinska napeljava ni bila tehnično brezhibna, saj je bil plinovod poškodovan in dimni plini niso bili ustrezno izvedeni. Zatrjevala je, da dimovod ni bil tehnično primeren za kurilno napravo oziroma plinski boljer znamke X in do dogodka, ki je predmet pravde, lastnici nista poskrbeli za odpravo pomanjkljivosti. V skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, zato je neutemeljena navedba tožene stranke, da so bile trditve tožnice prepozne. Z njimi je le dopolnila že od začetka podano trditveno podlago, upoštevaje dejstvo, za katero je izvedela iz izpovedi prič.

6. Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in se sodba ne more preizkusiti. Naveden očitek tožena stranka utemeljuje s trditvijo, da sodišče ni specificiralo, katere od dejavnosti iz prilog Pravilnika druga in tretja toženka nista storili v dobi trajanja najema in s tem ne zagotovili normalne uporabe. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve ni oprlo le na drugo alinejo prvega odstavka 92. člena SZ-1, ki določa, da mora lastnik stanovanja vzdrževati stanovanje in skupne dele v stanovanjski ali večstanovanjski stavbi v stanju, ki zagotavlja najemniku normalno uporabo stanovanja ter skupnih delov ves čas trajanja najema v skladu s pravilnikom iz 125. člena tega zakona. Pravilno se je sklicevalo tudi na temeljno načelo prepovedi povzročanja škode, po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ), zato je bilo sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče je pravilno navedlo, da je nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo kot element civilnega delikta širše od pojma protipravnosti in za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno dejanje ali opustitev, ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo posebej zapovedano ali prepovedano s pravno normo. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je o protipravni opustitvi mogoče govoriti le, kadar pravni red pravnemu subjektu izrecno nalaga neko aktivno ravnanje. Iz splošne prepovedi, ki vsakomur nalaga, da se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, namreč sledi, da za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano. Škode ni dovoljeno povzročiti, če ni posebej dovoljena. Nedopustno je ravnanje, če lahko kot njegovo posledico predvidimo možnost nastanka škode.1 Tudi po oceni sodišča druge stopnje sta bili druga in tretja toženka sposobni predvideti, da lahko njuno (pasivno) ravnanje povzroči škodljive posledice. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je namreč znano, da sta CO in NO življenjsko nevarna plina, če presežeta dovoljenje koncentracije. Koncentracije plinov so presegle dovoljeno mejo v kopalnici stanovanja druge in tretje toženke, ki sta ga oddajali študentom za plačilo in v takih okoliščino bi ustrezno skrben lastnik poskrbel in deloval v smeri odprave ugotovljenih nepravilnosti. Lastnik nepremičnine je namreč dolžan poskrbeti, da iz njegove nepremičnine ne izvirajo vplivi, ki bi tretjim povzročali škodo.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tudi vzročna zveza med opustitvijo druge in tretje toženke in zastrupitvijo tožeče stranke z ogljikovim monoksidom ter posledično škodo, nastalo tožnici, podana. Kot že navedeno, je namreč sodišče ugotovilo, da sta druga in tretja toženka dolžno ravnanje opustili.

8. Tožena stranka, kot že navedeno, neutemeljeno očita tožeči stranki prepozno navajanje dejstev oziroma prekoračitev trditvene podlage, po drugi strani pa sama prvič v pritožbi opozarja na 7. stolpec preglednice št. 1 in 2 ter navaja, da iz priloge 1 Pravilnika izhajajo obveznosti najemnika, ki jih ima v povezavi z dimnikom, med drugim tudi redno čiščenje in pregled vsaj dvakrat letno. Trdi, da tožeča stranka tako ni ravnala in tudi ob upoštevanju tega dejstva zatrjuje soodgovornost tožeče stranke za lastno škodo v pretežnem delu. Pri teh trditvah tožene stranke gre, v nasprotju s prej opisanimi trditvami tožeče stranke, dejansko za nove navedbe, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile podane in tožena stranka tudi ne navaja, zakaj jih ni podala pravočasno, zato sodišče druge stopnje teh trditev ne more upoštevati.

9. Soodgovornost za lastno škodo tožeče stranke pa tožena stranka nadalje utemeljuje tudi na podlagi ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka kršila svoje dolžnostno ravnanje, ker o težavah v kopalnici ni obvestila lastnic, prav tako jih ni obvestila glede rezultatov rednega pregleda dne 26. 2. 2009. V tem delu je po oceni sodišča druge stopnje pritožba tožene stranke utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka nedvomno kršila svojo dolžnostno ravnanje s tem, ko ni obvestila lastnic o težavah v kopalnici, za katere je po njeni lastni izpovedi vedela, saj je vedela, da je nekaj narobe s kopalnico, in glede na ugotovitve v poročilu z dne 26. 2. 2009. Po določbi pete alineje 94. člena SZ-1 so namreč najemniki dolžni obveščati lastnika o napakah na stanovanju. Kljub takšnim ugotovitvam je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da je soprispevala k nastanku škode, kar je bil odločilni vzrok za njeno zastrupitev že predhodna opustitev dolžnega ravnanja druge in tretje toženke. Končni zaključek sodišča prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje napačen in ima pritožba prav, da je tožeča stranka za lastno škodo soodgovorna. Res je bila odločilni vzrok za nastanek škode opustitev dolžnostnega ravnanja druge in tretje toženke, vendar je k škodnemu dogodku prispevalo tudi ravnanje oziroma kršitev dolžnostnega ravnanja tožeče stranke. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je po oceni sodišča druge stopnje tožeča stranka za lastno škodo soodgovorna v višini 20 %.

10. Tožena stranka navaja, da je ves čas zatrjevala, da ni pasivno legitimirana za neustreznost plinovoda in ne mora odgovarjati za poškodovan dimovod, za katerega se je izkazalo, da je bil na dan škodnega dogodka zamašen. Navaja, da se sodišče do teh navedb ni opredelilo in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Tudi ta navedba ni utemeljena, saj se je sodišče do pasivne legitimacije tožene stranke opredelilo. Sodišče ni ugotovilo, da tožena stranka odgovarja za poškodovan dimovod, pač pa je drugi in tretji toženki očitalo, da bi ob ustrezni skrbnosti že v letu 2008 morali vedeti, da so bile s strani serviserja ugotovljene pomanjkljivosti ter, da pri izgorevanju nastaja problem z vlekom dimnika, da dimnik ne vleče, da je treba nujno zadevo urediti, še zlasti glede na dejstvo, da je na to, da je nekaj narobe, opozarjala že pred škodnim dogodkom najemnica K. M. B. Če bi se lastnici stanovanja po opravljenem servisu peči v letu 2008 pozanimali glede ugotovitev serviserja peči, bi namreč ugotovili, da peč deluje v redu, da pa pri samem izgorevanju nastaja problem z vlekom dimnika, da dimnik ne vleče. Če bi delovali v smeri odprave ugotovljenih nepravilnosti, bi tako lahko pravočasno odkrili vzroke za previsoke koncentracije CO in NO in preprečili škodo. Nenazadnje bi lahko zagotovili tudi drugačen grelnik. Ne drži, da so razlogi sodbe nejasni in sodišče drugi in tretji toženki ni očitalo opustitve v zvezi s popravilom oziroma sanacijo dimovoda.

Neutemeljena je navedba, da sodišče napačno zaključuje, da gre za solidarno odgovornost več povzročiteljev. Tudi v tem delu so razlogi sodišča prve stopnje pravilni in se sodišče druge stopnje nanje sklicuje. Ne drži, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, nasprotno, tožena stranka zaključkom sodišča prve stopnje zmotno nasprotuje le s trditvijo, da ni bila zatrjevana solidarna odgovornost in da tožeča stranka ni tako tožila. Nadalje opozarja, da se lahko posamezni povzročitelj škode v razmerju do oškodovanca razbremeni odškodninske odgovornosti v delu, za katerega dokaže, da je k škodi prispeval drugi povzročitelj in se sklicuje na tretji odstavek 186. člena OZ. Sopovzročitelj se res lahko razbremeni, a le, če dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo vzrok za škodo oziroma, da je za nastalo škodo v celoti kriv drug povzročitelj ali če takoj dokaže deleže krivde, če bi bili vsi vpleteni v pravdi. Tožena stranka ustreznega dokaznega bremena ni zmogla.

11. Tožena stranka sklepno podaja svoje zaključke in poudarja, da so, glede na te zaključke, razlogi sodbe nejasni, vendar neutemeljeno. Ponovno zatrjuje, da so bile ugotovitve servisne službe v letu 2008, da je s kurilno napravo vse v redu, zanemarja pa dejstvo, da ni bilo vse v redu s tuljavo. Ponavlja, da so bili najemniki ter tožeča stranka seznanjeni, da plin uhaja in tožeča stranka na to ni opozorila tožene stranke, da je na pregledu dne 26. 2. dimnikarska služba ugotovila normalen vlek dimnika in takrat koncentracija v CO dimnih plinih ni bila presežena, kar pa na siceršnje pravilne zaključke sodišča prve stopnje ne vpliva. Poudarja, da druga in tretja toženka nista bili seznanjeni s pomanjkljivostmi in za nepravilnosti nista mogli vedeti, kurilna naprava je bila servisirana v novembru 2008, zanemarja pa, da je sodišče ugotovilo, da je bilo že takrat opozorjeno, da pri izgorevanju nastaja problem z vlekom dimnika, da dimnik ne vleče, da je treba nujno zadevo urediti, da je zadeva nevarna, kar je izhajalo iz izpovedi priče A. K. in iz blagajniškega prejemka z dne 7. 11. 2008, izpoved pa je bila skladna tudi z ugotovitvami izvedenca. Lastnici stanovanja, to sta druga in tretja toženka se po tem servisu peči v letu 2008 glede ugotovitev serviserja nista niti pozanimali.

12. Neutemeljena je končno tudi navedba, da je sodišče odgovornost tretje toženke utemeljilo le na formalnem lastništvu stanovanja, ker naj tretja toženka ne bi bila seznanjena z okoliščinami, ki jih zatrjuje tožeča stranka. Sodišče je namreč glede obeh, to je druge in tretje toženke, navedlo enake ugotovitve, ki so bile predhodno že povzete. Podlago za odgovornost prve toženke pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v 9. točki obrazložitve in teh ugotovitev pritožba ne izpodbija.

13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine zoper toženo stranko po podlagi delno utemeljen, v višini 80 %, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP). V ostalem izpodbijanem ter nespremenjenem delu pa je ob že povedanem pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (164. člen ZPP).

1 Sklep VS RS, II Ips 526/2005.