Jedro

Začetek stečajnega postopka zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine ni ovira za priposestvovanje ter nepremičnine v primerih, ko se pogoji priposestvovanja še niso izpolnili do začetka stečajnega postopka. Objava oklica o začetku stečajnega postopka nad zemljiškoknjižnim lastnikom sama po sebi nima za posledico nedobrovernosti priposestvovalca.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožena stranka mora v 15 dneh do vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 447,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke: na ugotovitev lastninske pravice tožnice na parkirnem mestu št. 22 ID posameznega dela stavbe ... (ki v naravi predstavlja garažo; v nadaljevanju nepremičnina), pri katerem je v zemljiški knjigi kot lastnica do celote vpisana toženka; na ugotovitev, da na nepremičnini obstaja izločitvena pravica tožnice; za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica pred začetkom stečajnega postopka nad toženko nepremičnino štiri leta v dobroverni lastniški posesti, in sicer od 19. 6. 2008, ko jo je lahko prevzela, do 21. 6. 2012, ko se je nad toženko začel stečajni postopek. Ker tožnica od začetka stečajnega postopka dalje ni imela več terjatve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je presodilo, da ni mogla več pričakovati, da ji bo toženka takšno dovolilo izstavila in zato ni bila več v opravičljivi zmoti. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zastaral (350. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ).

2.Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnice sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini. Presodilo je, da tožnica z začetkom stečajnega postopka nad toženko ni postala nedobroverna, saj ni bila seznanjena z začetkom stečajnega postopka, stečajni upravitelj toženke pa je tudi ni pozval, naj ji nepremičnino izroči nazaj v posest. Tožnica je bila v opravičljivi zmoti glede pravice do lastniške posesti vse do prejema dopisa stečajnega upravitelja z dne 9. 9. 2022, v katerem jo je ta pozval, da v stečajnem postopku nad toženko prijavi izločitveno pravico iz naslova priposestvovanja nepremičnine.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

3.Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 37/2024 z dne 8. 10. 2024 dopustilo revizijsko vprašanje: Ali začetek stečajnega postopka zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine ni ovira za priposestvovanje te nepremičnine v primerih, ko se pogoji za priposestvovanje še niso izpolnili do začetka stečajnega postopka, zlasti z vidika Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in temeljnih načel stečajnega postopka?

Povzetek revizijskih navedb

4.Toženka navaja, da v sodni praksi oblikovani strogi pogoji za zunajknjižno priposestvovanje v tej zadevi niso izpolnjeni. Sklicujoč se na pravno teorijo in odločitev višjega sodišča navaja, da je zunajknjižno priposestvovanje na podlagi (zavezovalnega) pravnega posla treba v razmerah urejene zemljiške knjige nekje "presekati" in ga dopustiti le izjemoma, tj. ko razloga, da lastninska pravica ni vknjižena v zemljiško knjigo, ni mogoče pripisati pridobitelju. Kot izjemno okoliščino ni mogoče opredeliti dejstva, da zemljiškoknjižni lastnik kupcu ni izstavil zemljiškoknjižnega dovolila, še zlasti, če k temu s strani kupca ni bil nikoli pozvan. Tožnica je bila nedvomno seznanjena, da ni bila vpisana kot lastnica v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da je tožnica vedela, da je za popolno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini potreben postopek vpisa v zemljiško knjigo, saj se je investitor zavezal izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Tožnica je vedela, da je vpis v zemljiško knjigo potreben, saj je za drugo nepremičnino (apartma) angažirala odvetnico, medtem ko za predmetno nepremičnino ni storila ničesar od opisanega. Poleg pravil stvarnega prava je kot

lex specialis

treba upoštevati tudi pravila ZFPPIPP, saj se je nad toženko 21. 6. 2012 začel stečajni postopek. Zato, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica najkasneje takrat ni bila več v dobri veri. S tem dnem so nastopile materialnopravne posledice, ena od njih je, da se nedenarna terjatve upnika pretvori v denarno terjatev (253. člen ZFPPIPP). Tožnica zato najkasneje od takrat ni imela več terjatve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ker se je ta pretvorila v denarno terjatev, zato ni mogla več pričakovati, da bo na takšen način postala lastnica nepremičnine. Najkasneje od takrat dalje o njeni (opravičljivi) dobri veri ni več mogoče govoriti. Toženka to stališče opira na razloge sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 128/2014 z dne 22. 4. 2016, ki jih povzema v točki 3.6. Sodišče druge stopnje ni uporabilo 253. člena ZFPPIPP in je hkrati zmotno uporabilo četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP, ko ugotavlja, da v tej zadevi nihče ni trdil, da bi bila tožnica seznanjena z začetkom stečajnega postopka nad toženko. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo nekatere druge določbe ZFPPIPP, ki opredeljujejo temeljna načela, in sicer načelo enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP) in načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) - kar natančneje pojasni v točki 3.9. vloge. Navaja, da je iz ZFPPIPP kot celote, posebej izpostavlja oddelek 5.3 ZFPPIPP, moč izluščiti, da naj se dan začetka stečajnega postopka šteje kot nekakšen presečni dan v razmerju med vsemi upniki stečajnega dolžnika in stečajnim dolžnikom. Zato se obstoj izločitvene pravice presoja glede na okoliščine, ki so obstajale na dan začetka stečajnega postopka. V tej zadevi zavzeto stališče sodišča druge stopnje bo povzročilo, da bodo upniki namesto uveljavitve terjatve počakali na priposestvovanje. S tem bo prikrajšana stečajna masa in posledično upniki stečajnega dolžnika. Sklicujoč se na odločitev istega višjega sodišča v podobni zadevi (sodba VSK Cpg 5/2021 z dne 25. 2. 2021) hkrati zatrjuje neobrazložen odstop od prakse istega sodišča.

5.Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da v skladu z 28. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Dobra vera je torej odvisna od zaznave posestnika. Če posestnik po začetku stečajnega postopka izve o pravnem statusu nepremičnine ali o drugi okoliščini, iz katere izhaja, da neupravičeno uporablja nepremičnino, preneha njegova dobra vera. Skladno s 95. členom SPZ dobroverni posestnik postane nedobroveren v trenutku, ko mu je vročena tožba. V danem primeru bi z analogno uporabo tega člena lahko šteli, da je tožnica postala nedobroverna v trenutku, ko je prejela poziv stečajnega upravitelja toženke, da prijavi izločitveno pravico, in ne zgolj na podlagi zakonske domneve iz 122. člena ZFPPIPP. Dobra vera tožnice se je zato nadaljevala tudi po začetku stečajnega postopka več kot 10 let. Dobra vera posestnika se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Začetek stečajnega postopka nad zemljiškoknjižnim lastnikom sam po sebi ne more dokazovati, da se je s tem dnem prenehala dobra vera tožnice kot potrošnice in prava neuke stranke, ki nedvomno ni spremljala objav na spletnih straneh Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES). ZFPPIPP ne določa, da bi začetek stečajnega postopka imel za posledico prekinitev teka priposestvovalne dobe. Tako je presodilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi VSL II Cp 1922/2021 z dne 21. 4. 2022. Na navedeno tudi ne vpliva zakonska določba, da se nedenarne terjatve spremenijo v denarne. Zgolj zaradi začetka stečajnega postopka se dobra vera tožnice ni spremenila in ni prenehala, kar je pritožbeno sodišče pojasnilo. Toženka se neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča III Ips 128/2014 z dne 22. 4. 2016, saj v tem primeru tožnica ne uveljavlja pridobitve lastninske pravice na podlagi zavezovalnega pravnega posla. Nadalje navaja, da v letu 2001, ko je tožnica (natančneje njen pravni prednik) kupila nepremičnino, kupec prodajalcu ni bil dolžan izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila. To je postalo obvezno šele z uveljavitvijo SPZ. V konkretnem primeru gre za položaj nedokončane etažne lastnine, pri katerem zemljiškoknjižno dovolilo nima značilnosti razpolagalnega pravnega posla, temveč gre za učinke posadne listine o priznanju resnične lastninske pravice.

Obseg revizijskega preizkusa

6.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Revizijsko sodišče je omejeno zgolj na revizijske razloge, s katerimi se poskuša izpodbiti zakonitost odločitve sodišča druge stopnje.

7.Odgovor revizijskega sodišča se mora zato nanašati na čas začetka stečajnega postopka in vpliv začetka stečajnega postopka na tek priposestvovalne dobe. Upoštevajoč določbe drugega odstavka 370. člena in 371. člena ZPP je Vrhovno sodišče vezano na ugotovitev, da je pravno sekundo pred začetkom stečajnega postopka priposestvovalna doba tekla; da je bil torej v tem trenutku izpolnjen pogoj dobroverne lastniške posesti. Zato so nepomembne revizijske navedbe, s katerimi toženka zatrjuje zmotno uporabo pravil o zunajknjižnem priposestvovanju pred začetkom stečajnega postopka.

Relevantno dejansko stanje

8.Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), so:

-Tožnica je imela posest na sporni garaži najmanj od leta 2009;

-Nad toženko se je 21. 6. 2012 začel stečajni postopek. V tem trenutku je bila tožnica dobroverna lastniška posestnica nepremičnine, zakonsko določena priposestvovalna doba 10 let se še ni iztekla;

-Tožnica do prejema dopisa stečajnega upravitelja toženke z dne 9. 9. 2022 ni vedela in ni mogla vedeti, da ni upravičena do lastniške posesti na sporni garaži.

Odločitev o reviziji

9.Revizija ni utemeljena.

10.Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova, ter ne ve in ne more vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 27. člena SPZ). Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ). Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v dobroverno lastniško posest, konča pa se z iztekom zadnjega dne te dobe. Posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe (45. člen SPZ). Dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe (osmi odstavek 95. člena SPZ). V pravni teoriji je zavzeto stališče (ki se je oblikovalo v sodni praksi), da med priposestvovalno dobo ne sme biti razlogov oziroma posebnih okoliščin, zaradi katerih bi posestnik stvari lahko posumil, da stvar morda pripada komu drugemu, in zaradi katerih bi njega oziroma njegove pravne prednike bremenila dolžnost razčistiti vsebino lastninskega razmerja.

11.Vrhovno sodišče je glede dobrovernosti in raziskovalne dolžnosti razvilo obširno in ustaljeno sodno prakso. Razsodilo je, da se od vsakogar pričakuje, da bo skrben ob pridobitvi posesti, preveč pa bi bilo zahtevati od posestnika, da tudi potem, ko je posest pošteno pridobil, neprestano preverja svoj pravni položaj. Posestnik postane naknadno nedobroveren, če dejansko izve, da nima pravice do posesti in kljub temu z izvrševanjem posesti nadaljuje. Nasprotno posestnik ni nedobroveren, če je sicer obstajala možnost, da izve, da nima pravice do posesti, vendar tega vseeno ni izvedel. Določeno skrbnost je treba zahtevati tudi od lastnika, ki mu je znana neskladnost med knjižnim in dejanskim stanjem in ki naj prepreči vzpostavljanje pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

Nasprotovanje, ki prekine tek priposestvovalne dobe, je lahko dejansko ali pravno, vselej pa mora biti takšno, da je drugi stranki izraženo jasno in nedvoumno. Kot takšno je Vrhovno sodišče štelo pravno nasprotovanje, to je nasprotovanje tožbi, vložitev odgovora na tožbo, v katerem lastnik služeče nepremičnine nasprotuje tožbenemu zahtevku in s tem samemu obstoju služnosti.

Zgolj dejstvo, da pridobitelju ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, da ni bil plačan davek na promet z nepremičninami in da ni prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, ne zadošča za oceno, da pridobitelj ni bil dobroveren.

12.Pojem izločitvena pravica ne označuje posebne vrste pravice, ki bi jo urejal ZFPPIPP, temveč se ta pojem uporablja kot skupni izraz za različne vrste pravic, ki vključujejo določeno vrsto upravičenja, zaradi katerega se zanje v postopku zaradi insolventnosti uporabljajo pravila ZFPPIPP. Izločitvena pravica služi varstvu ustrezne premoženjske (predvsem lastninske) pravice. Pravni položaji, ki jih izločitvena pravica varuje, so varovani tudi v okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

Pojem je uporabljen kot skupni izraz za vsako pravico, ki vključuje upravičenje zahtevati, da se premoženje, ki je predmet te pravice, izroči imetniku te pravice oziroma izloči iz premoženja, ki pripada insolventnemu dolžniku.

13.Namen objave na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti je določen v prvem odstavku 122. člena ZFPPIPP. Objava je namenjena zagotavljanju varnosti pravnega prometa, seznanitvi javnosti ter uveljavljanju pravic upnikov in drugih udeležencev postopka zaradi insolventnosti. Četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP določa, da velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe, vsebino vloge druge stranke v tem postopku ali drugega pravnega dejanja iz prvega odstavka tega člena s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja. ZFPPIPP v zvezi z začetkom stečajnega postopka v 243. členu določa, (prvi odstavek) da sodišče o začetku stečajnega postopka obvesti upnike z oklicem; (drugi odstavek) da mora oklic o začetku stečajnega postopka vsebovati: 1. podatke o sodišču, ki vodi postopek, in opravilno številko zadeve, pod katero se postopek vodi; 2. podatke iz prvega odstavka 242. člena tega zakona; 3. identifikacijske podatke o upravitelju; 4. poziv upnikom, naj v treh mesecih po objavi oklica prijavijo svoje terjatve ter ločitvene in izločitvene pravice v stečajnem postopku z vlogo v dveh izvodih, in pouk o pravnih posledicah zamude roka za prijavo; 5. dan objave oklica.

14.Pravna načela so vrednotna merila, ki usmerjajo vsebinsko opredeljevanje pravnih pravil (ta izražajo tip vedenja in ravnanja), njihovo razumevanje in način njihovega izvrševanja. Zato pravni načeli (načelo enakega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP in načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov iz 47. člena ZFPPIPP), ki ju tožena stranka izrecno izpostavlja in ki sta imanentni načeli prava insolventnosti, zavezujeta in pooblaščata sodišče, da pravna pravila razlaga glede nanju.

15.ZFPPIPP v prvem odstavku 244. člena določa, da pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka. Zakon določa materialnopravne posledice začetka stečajnega postopka v določbah oddelka 5.3, vendar med njimi ni določbe, ki bi določala prekinitev teka priposestvovalne dobe. Toženka uveljavlja zmotno uporabo 253. člen ZFPPIPP, ki določa (prvi odstavek), da se nedenarne terjatve upnika do stečajnega dolžnika z začetkom stečajnega postopka pretvorijo v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka; (drugi odstavek) tržna vrednost terjatve pa se določi po cenah na trgu za premoženje, ki je predmet nedenarne dajatve, ali po cenah na trgu za storitve. Ker pa tožnica uveljavlja (le še) ugotovitev obstoja lastninske pravice in ne uveljavlja terjatve, to je izstavitve zemljiškoknjižne listine, toženka s tem argumentom ne more uspeti. Ko zatrjuje neenakopravno obravnavo upnikov, Vrhovno sodišče odgovarja, da upnik terjatve in imetnik dobroverne lastniške posesti kot izločitveni upnik nista v enakem položaju. Prvi se iz stečajne mase poplačuje, drugi pa določeno premoženje iz stečajne mase izločuje.

16.Iz povzete zakonske ureditve oklica začetka stečajnega postopka in zakonsko določenega namena objave oklica o začetku stečajnega postopka na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti ni mogoče presoditi, da objava oklica začetka stečajnega postopka ustreza v sodni praksi že oblikovanemu stališču, da mora biti nasprotovanje izvajanju lastniške posesti takšno, da je nasprotovanje drugi stranki izraženo jasno in nedvoumno. Oklic začetka stečajnega postopka ni bil konkretno usmerjen niti proti tožnici niti abstraktno proti položajem, ki so takrat izpolnjevali pogoje dobroverne lastniške posesti, temveč je v razmerju izločitvenih pravic pozival le imetnike izločitvenih pravic k pravočasni uveljavitvi (prijavi) njihove pravice v stečajnem postopku. Iz osmega odstavka 95. člena SPZ torej izhaja, da objava oklica o začetku stečajnega postopka sama po sebi nima za posledico nedobrovernosti priposestvovalca.

17.Prvi odstavek 37. člena SPZ določa vsebino lastninske pravice. Lastninska pravica daje njenemu imetniku pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Iz upravičenja uporabe izhaja upravičenje njenega imetnika, da nasprotuje tistemu, ki izvaja lastniško posest nad njegovo stvarjo, in da na takšen način prepreči uresničitev pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Začetek stečajnega postopka nad dejanskim imetnikom lastninske pravice njega ne razrešuje takšnega bremena. Preprečitev vzpostavitve pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem je dolžnost stečajnega dolžnika, v njegovem imenu pa stečajnega upravitelja, ki stečajnega dolžnika zastopa (1. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP) in ki mu je kot zemljiškoknjižnemu lastniku znana neskladnost med knjižnim in dejanskim stanjem. Nasprotno tudi ne izhaja iz določbe 1. točke prvega odstavka 224. člena ZFPPIPP, ki določa, da je stečajna masa tisto premoženje, ki ga ima stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka. Stečajna masa ni statična kategorija. ZFPPIPP ne daje podlage za pravno naziranje, da po začetku stečajnega postopka na stvari, ki je predmet stečajne mase, ni mogoča sprememba lastninske pravice na originaren način, konkretno s priposestvovanjem.

Odgovor na revizijsko vprašanje

18.Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je, da z vidika ZFPPIPP in temeljnih načel stečajnega postopka začetek stečajnega postopka zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine ni ovira za priposestvovanje te nepremičnine v primerih, ko se pogoji priposestvovanja do začetka stečajnega postopka še niso iztekli.

19.Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

20.Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni po priglašenem stroškovniku (list. št. 96), ta pa je skladen z Odvetniško tarifo. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 155. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP.

21.Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 5/2022 z dne 14. 3. 2023.

2Sodišče druge stopnje je preostale dejanske ugotovitve povzelo v 7. in 9. točki obrazložitve: tožnica je nepremičnino kupila od prvega kupca na podlagi prodajne pogodbe 4. 7. 2001 in aneksa z dne 11. 6. 2002; prvi kupec je prodajno pogodbo z investitorjem, pravnim predhodnikom toženke, sklenil 18. 12. 2000 in aneksom z dne 11. 6. 2002. Tožnica je 4. 1. 2006 sklenila sporazum z investitorjem, po katerem se je ta zavezal, da bo po izgradnji garažne hiše izstavil ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo v zvezi z vpisom na konkretnem parkirnem mestu. Tožnica je prodajalcu plačala vso kupnino, garažna hiša je bila s strani investitorja zgrajena 2009 in vpisana v zemljiško knjigo 16. 12. 2009. Investitor je nepremičnino izročil v uporabo. Pred tem, tj. 11. 6. 2008, je investitor tožnici zagotovil, da ji bo po pridobitvi uporabnega dovoljenja in po prejemu odločbe Geodetske uprave izročil zemljiškoknjižno dovolilo za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo. Tega ni nikoli izročil.

3Vrenčur, R. (2019). V Lastninska pravica in etažna lastnina, Komentar Stvarnopravnega zakonika, 1. knjiga, urednika Nina Plavšak, Renato Vrenčur, Planet GV: ABC nepremičnine, str. 261.

4Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 622/2008 z dne 19. 1. 2008.

5Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 45/2023 z dne 18. 10. 2023.

6Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/2017 z dne 21. 12. 2017.

7Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-44/18 z dne 7. 11. 2019.

8Odločba Ustavnega sodišča RS Up-676/15-24 z dne 23. 11. 2017, 13. točka obrazložitve; sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 33/2023 z dne 16. 7. 2024.