Jedro

Izpodbijana sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, izpostavljenih v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega M. S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 144,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in pod posebnim pogojem, da v roku šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe oškodovancu K. H. plača 800,00 EUR, sicer bo določena kazen zapora izrečena. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Prav tako je odločilo, da je obdolženec v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP dolžan oškodovancu K. H. plačati znesek 800,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo, vključno s premoženjskopravnim zahtevkom, razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. 3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki v pritožbi uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri tem pa ne navedejo, za katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP naj bi šlo. Glede na to, da navajajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vrednostne ocene izvedenih dokazov, očitnih razhajanj v izpovedbah oškodovanca in priče V. B. ter do obstoja asignacijskega razmerja, smiselno uveljavljajo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Pritožba nima prav. Izpodbijana sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, izpostavljenih v pritožbi. Prvostopno sodišče je namreč v točki 5 izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, zakaj ne sledi zagovoru obdolženca in zakaj verjame oškodovancu, da je šlo v konkretnem primeru za posojilo, saj je njegova izpovedba podprta z izvedenimi dokazi. Pritožba pri tem selektivno izpostavlja razhajanja v izpovedbah oškodovanca in priče B. glede roka vračila dolga, vendar se je prvostopno sodišče do navedenega ustrezno opredelilo, ko je pojasnilo, da so izpovedbe zaslišanih prič v bistvenih delih skladne. Sicer pa pritožbeno sodišče izpostavljenih neskladij, ki po vsebini tudi niso bistvena, niti ni ugotovilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Iz nadaljnje obrazložitve pritožbe v tej smeri pa sicer izhaja, da zagovorniki prvostopnemu sodišču očitajo napačno oceno izpovedb zaslišanih prič, zato takšne pritožbene navedbe ne predstavljajo v pritožbi uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak grajo dejanskega stanja, kot ga je sprejelo prvostopno sodišče. 6. Pritožniki v uvodu pritožbe tudi navajajo, da se pritožujejo zaradi kršitve kazenskega zakona, pri tem pa ne obrazložijo, v kateri smeri naj bi prvostopno sodišče kršilo določbe 372. člena ZKP, saj ne navedejo, za katero konkretno kršitev naj bi šlo. S tem, ko navajajo, da iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, da naj bi bil goljufiv namen podan ob sklenitvi posla, pa po oceni pritožbenega sodišča smiselno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

7. S takimi pritožbenimi izvajanji pa ni mogoče soglašati, saj iz opisa kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije, tudi očitek goljufivega namena ob sklenitvi posla. Obdolžencu se namreč očita, da je oškodovanca z lažnivim prikazovanjem, da bo izposojeni denar vrnil v roku enega meseca, prepričal, da mu je izročil 950,00 EUR, čeprav mu denarja ni imel namena vrniti in mu ga tudi ni vrnil. Že z jezikovno analizo opisa kaznivega dejanja je torej mogoče ugotoviti, da je zakonski znak goljufivega namena ob sklenitvi posla ustrezno konkretiziran.

8. Neutemeljena je pritožba obdolženčevih zagovornikov tudi v delu, ko grajajo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

9. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora v smeri zanikanja storitve kaznivega dejanja, saj naj bi v konkretnem primeru šlo za asignacijsko razmerje med njim, oškodovancem in pričo B., ne pa za posojilno pogodbo. Tak obdolženčev zagovor je tehtno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Zaključke o obstoju posojilnega razmerja, do katerega se je prvostopno sodišče v razlogih svoje sodbe tudi ustrezno opredelilo, je namreč oprlo na izpoved oškodovanca, kateremu je utemeljeno verjelo. Kot je pojasnilo prvostopno sodišče, je ta ves čas postopka vztrajal, da je denar v višini 950,00 EUR posodil obdolžencu, ki mu denarja ni vrnil v celoti, ampak mu je vrnil zgolj 150,00 EUR, pa še to po večletnih pozivih, naj mu denar vrne. Pri tem je večkrat poudaril, da v konkretnem primeru ni šlo za kompenzacijo, saj B. ni bil ničesar dolžan. To je potrdil tudi priča B., ki je bil ob izročitvi denarja prisoten. Dodatno sta njuni izpovedbi utrjeni še z izpovedbo priče Š. V., zasebnega detektiva, ki ga je angažiral oškodovanec z namenom izterjave posojenega zneska. Ta je namreč pojasnil, da mu je obdolženec ob njegovem obisku povedal, da je sam ostal nekaj dolžan nekemu B., prav tako pa je dolžan 800,00 EUR tudi oškodovancu, kar mu je zapisal na poseben list (priloga C1).

10. Pritožniki sicer skušajo omajati verodostojnost izpovedbe oškodovanca in priče B. tudi s tem, ko izpostavijo, da se njuni izpovedbi ne ujemata glede roka vračila denarja. B. je namreč izpovedal, da je obdolženec rekel, da bo denar vrnil v roku dveh dni, oškodovanec pa v roku enega meseca. Pritožniki to neskladje izpostavijo izven konteksta obeh izpovedb, danih v postopku glavne obravnave. Izpovedbi je potrebno presojati celovito, tudi ob upoštevanju izjav, danih ob soočenju. Pritožniki namreč spregledajo, da je oškodovanec ob soočenju s pričo B. izrecno pojasnil, da mu je obdolženec rekel, da mu denar vrne mogoče čez dva dni, skrajno pa v enem mesecu. Tako niti ni mogoče govoriti o kakršnikoli (bistveni) neskladnosti med izpovedbama, kot to skuša prikazati pritožba. Prav tako pritožbeno sodišče ni zasledilo, da bi si oškodovanec v svoji izpovedbi prišel sam s sabo v nasprotje, kot to zatrjujejo pritožniki. Oškodovanec je namreč v zvezi s prisotnostjo B. ob izročitvi denarja ves čas postopka zatrjeval, da je bil le-ta prisoten ob izročitvi denarja, ob zaslišanju in ob soočenju s pričo B. pa je zgolj dodatno pojasnil, kako se je B. znašel tam, saj je bil ta še pred prihodom obdolženca v hotelu H. na bazenih, kjer je oškodovanec delal. S tem v zvezi je potrebno upoštevati, da je od storitve kaznivega dejanja do zaslišanja oškodovanca v postopku glavne obravnave poteklo več let, zaradi česar je povsem logično, da bo oškodovanec svojo izpovedbo glede posameznih okoliščin ustrezno dopolnjeval s podrobnostmi, kar pa ne pomeni, da si s tem prihaja sam s sabo v nasprotje.

11. Glede na obrazloženo je torej prvostopno sodišče utemeljeno sledilo izpovedbam oškodovanca ter pričama B. in V., saj tudi po oceni pritožbenega sodišča na njihovi strani ni videti razlogov, da bi skušali obdolženca po nepotrebnem obremeniti, njihove izpovedbe pa so utrjene tudi z listinsko dokumentacijo v spisu. Pri tem pritožniki neutemeljeno izpostavljajo, da naj bi prvostopno sodišče zgolj enostransko upoštevalo dokaze, predložene s strani oškodovanca, saj je prvostopno sodišče obdolženčev zagovor temeljito preverilo ter ga utemeljeno zavrnilo, kot je že bilo pojasnjeno. Sicer pa pritožniki pavšalno zatrjevanega obstoja asigancijskega razmerja z ničemer ne izkažejo, zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje priče župnika iz L. pa tudi ne bi dodatno prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, oziroma k potrditvi obstoja asignacijskega razmerja med obdolžencem, oškodovancem in B., kot je to pojasnilo prvostopno sodišče, saj iz obrazložitve dokaznega predloga ni jasno, kako bi lahko navedena priča bila seznanjena z obstojem asignacijskega ali posojilnega razmerja.

12. Sodišče prve stopnje je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pravilno ocenilo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, kar je v točki 6 izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo. Pritožba sicer skuša te zaključke omajati s ponovnim izpostavljanjem obstoja asignacijskega razmerja, za katerega pa je bilo že zgoraj obrazloženo, zakaj temu ni slediti. Prav tako ni mogoče soglašati s pritožniki, da direktni naklep ovrže tudi delno plačilo dolga. Poleg ostalih okoliščin, ki jih je navedlo prvostopno sodišče, je namreč potrebno upoštevati, da je oškodovanec do delnega plačila dolga prišel po skoraj dveh letih lastnih prizadevanj, ne pa zato, ker bi se obdolženec po lastni vesti odločil, da dolg povrne.

13. Ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

14. Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, zato je izpodbijano sodbo v tem delu pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da ni razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije v njegovo korist. Pri odmeri kazni je prvostopno sodišče namreč v zadostni meri upoštevalo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro vrste in višine kazenske sankcije in je obdolžencu izreklo primerno in pravično kazen, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist. 15. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornikov obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, taksa pa je bila odmerjena v skladu s tarifno številko 7111, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah.