Jedro

Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka za uspešno izkazovanje nastanka svoje terjatve morala izkazati, da je terjatev iz naslova pogodbene kazni specificirano uveljavljala z obračunom kazni. Takšna obveznost namreč ne izhaja iz 5. odst. 273. člena ZOR. Za nastanek terjatve iz naslova pogodbene kazni zadošča že izrecna konkretizirana izjava upnika dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Kako in na kakšen način pa bo upnik to svojo pravico uveljavil (npr. z direktnim zahtevkom do dolžnika, s pobotnim ugovorom ali z ugovorom znižanja plačila dolžnikove terjatve in podobno), pa je stvar odločitve samega upnika. Kljub navedenemu napačnemu izhodišču pa je na osnovi dokaznega postopka, ki ga je izvedlo prvostopno sodišče, njegova odločitev pravilna. Da bi tožena stranka uspela s svojim ugovorom, bi morala dokazati, da je tožeči stranki pravočasno podala ustrezno izjavo v smislu 5. odst. 273. člena ZOR.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. Ig 2001/00072 z dne 24.4.2001 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka sodbe). Hkrati je toženi stranki naložila plačilo zneska 4.301.413,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2000 do plačila (2. točka izreka) in povrnitev izvršilnih stroškov postopka tožeče stranke v znesku 107.948,26 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2001 do plačila in nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 336.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (3. točka izreka). Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da ju razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožeča stranka je v odgovoru na tožbo predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožba v delu, s katerim izpodbija izrek sodbe, ki predstavlja sklep razveljavitvi sklepa o izvršbi (1. točka izreka sodbe), ni obrazložena, zato je sodišče v navedenem obsegu pritožbo preizkusilo samo v okviru pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Tožeča stranka je predlog za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine vložila zoper prvotno toženo stranko Veterinarski zavod Slovenije, ki je pravočasno vložil ugovor zoper sklep o izvršbi. Tožena stranka Univerza v Ljubljani, Veterinarska fakulteta, Ljubljana je v pravdo vstopila z vlogo z dne 16.4.2002, sklicujoč se na 102. člen Zakona o veterinarstvu (Ur. list RS, št. 33/2001), ki pa ureja zgolj singularni prenos obveznosti prvotno tožene stranke na toženo stranko. Navedena določba sama po sebi še ni podlaga za prenehanje prvotno tožene stranke in je le-ta tudi še vedno vpisana v sodnem registru. Ker tožeča stranka vstopu tožene stranke v pravdo ni nasprotovala, je iz odločitve prvostopnega sodišča, ko je razsojalo o pravnem razmerju med tožečo stranko in novo toženo stranko razvidno, da je dovolilo predlagani vstop v pravdo tožene stranke v smislu 2. odst. 190. člena ZPP. Iz tega razloga je tako pravilna odločitev prvostopnega sodišča o razveljavitvi sklepa o izvršbi tudi v preostalem delu, ker se nanaša na prvotno toženo stranko. Ker terjatev tožeče stranke, ki je podlaga tožbenemu zahtevku med pravdnima strankama ni sporna, je prvostopno sodišče odločalo predvsem o utemeljenosti ugovora prenehanja terjatve zaradi učinka pobotanja po 117. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) s terjatvijo tožene stranke iz naslova pogodbene kazni. V zvezi z dokazno oceno prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo, da tožena stranka ni izkazala, da je pravočasno in pravilno uveljavljala pogodbeno kazen. Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka za uspešno izkazovanje nastanka svoje terjatve morala izkazati, da je terjatev iz naslova pogodbene kazni specificirano uveljavljala z obračunom kazni. Takšna obveznost namreč ne izhaja iz 5. odst. 273. člena ZOR. Za nastanek terjatve iz naslova pogodbene kazni namreč zadošča že izrecna konkretizirana izjava upnika dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Kako in na kakšen način pa bo upnik to svojo pravico uveljavil (npr. z direktnim zahtevkom do dolžnika, s pobotnim ugovorom ali z ugovorom znižanja plačila dolžnikove terjatve in podobno), pa je stvar odločitve samega upnika. Kljub navedenemu napačnemu izhodišču pa je na osnovi dokaznega postopka, ki ga je izvedlo prvostopno sodišče, njegova odločitev kljub vsemu pravilna. Da bi tožena stranka uspela s svojim ugovorom, bi morala dokazati, da je tožeči stranki pravočasno podala ustrezno izjavo v smislu 5. odst. 273. člena ZOR. Tožena stranka se je s tem v zvezi v svoji trditveni podlagi sklicevala na ustne izjave oziroma na pisno izjavo, pripisano na 6. začasno situacijo (B6). Tožeča stranka je s tem v zvezi zanikala obstoj tovrstne izjave (točka IV. pripravljalne vloge z dne 28.5.2002) in s tem očitno zanikala, da bi od tožene stranke tovrstno izjavo prejela. Tožena stranka se je s tem v zvezi na naroku za glavno obravnavo 9.10.2002 zavezala v dokaz predložiti original dokazne listine, na katero se sklicuje, ki naj bi dokazovala izročitev tožeči stranki. Tožena stranka tovrstnega dokaza ni predložila. Priča M.L., ki je opravljala funkcijo nadzornega organa za toženo stranko, pa se je v zvezi s pridržkom pravice tožene stranke do pogodbene kazni v svoji izpovedi najprej sklicevala na večkratno opozorilo na možnost uveljavljanja penalov, kar pa predstavlja pavšalno trditev, ki je ni mogoče preizkusiti niti z vidika, kdaj bi bila taka izjava podana, niti komu. Glede izjave na šesti začasni situaciji pa je priča zgolj zatrdila, da je izjavo lastnoročno pripisala. Iz njene izpovedi pa ne izhaja, da je bila in če je bila, kdaj je bila posredovana tožeči stranki. Na osnovi takšne dokazne ocene je tako pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala nastanka terjatve iz pogodbene kazni. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti(2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zahtevi tožene stranke na povrnitev pritožbenih stroškov temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. členom ZPP. Pritožbeno sodišče pa kot potrebnih pravdnih stroškov ni priznalo niti tožeči stranki v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj le-ta z navedeno vlogo v ničemer ni sprispevala k razjasnitvi spornega razmerja.