Jedro

Oškodovanec ima pravico zahtevati denarno odškodnino za pretrpele duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti tudi če ni predhodno zahteval objave popravka po 199. členu ZOR.

Izrek

Pritožbama prvo in tretje tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod tč. 1 in 4 tako spremeni, da se znesek prisojene odškodnine zniža na 400.000,00 SIT, v izreku pod tč.

7 pa spremeni tako, da se R. T. priznani znesek pravdnih stroškov zniža na 87.715,00 SIT, v tč. 8 pa tako, da se priznani znesek pravdnih stroškov T. K. zniža na 131.302,00 SIT.

V ostalem se pritožbi prvo in tretje tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika sta dolžna prvotoženi stranki povrniti na 12.432,00 SIT odmerjene stroške pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.2.1994 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvo in tretje tožena stranka solidarno dolžni plačati vsakemu od tožnikov po 600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek obeh tožnikov pa je zavrnilo in zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnikov proti drugotožencu. Prvo in tretje toženi stranki je naložilo, da povrneta pravdne stroške obema tožnikoma, obema tožnikoma pa, da povrneta pravdne stroške drugotožencu.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka ter prvo in tretje tožena stranka. Tožnika izpodbijata prvostopno sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugotoženca in v izreku o stroških. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz 353. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tudi drugotoženca zaveže nerazdelno z ostalima tožencema k plačilu odškodnine ter v zvezi s tem spremeni tudi izrek o stroških postopka, oziroma, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožeča stranka zavzema stališče, da je drugotoženec kot odgovorni urednik sprejel zavestno odločitev o tem, da se tretjetožencev članek objavi. Zato je v odnosu na posledice ravnal z najmanj eventuelnim naklepom. Drugotoženec kot odgovorni urednik odloča o vsaki objavi. Objavo je dolžan zavrniti tudi, če oceni, da je ta žaljiva ali pa v nasprotju z načeli novinarske etike. V kazenskem postopku je bilo ugotovljeno, da sta oba sporna članka žaljiva, kar pomeni, da bi drugotoženec moral objavo teh člankov zavrniti. Če pa je ocenil, da članka nista žaljiva, je takšna njegova ocena napačna. Za takšno napačno oceno in dovoljeno objavo pa drugi toženec sam neposredno odškodninsko odgovarja po II. odst. 170. člena ZOR. Zagotovilo pisca članka, da je informacija preverjena, glavnega in odgovornega urednika ne more razbremeniti njegove odgovornosti.

Odločitev o stroških postopka je po mnenju pritožbe napačna zato, ker je napačna odločitev o glavni stvari glede drugotoženca.

Prvotožena stranka pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod tč. 1, 4, 7 in 8, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oz.

jo razveljavi v izpodbijanem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvotožena stranka se ne strinja s prvostopnim stališčem, da je njena odgovornost objektivna. Odgovornost po I. odst. 170. člena ZOR ni objektivna, temveč poostrena krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. To pomeni, da je prvotožena stranka kot izdajatelj časopisa razbremenjena svoje odgovornosti, če dokaže, da je njen delavec - novinar ravnal tako kot je treba, t.j. v skladu s pravili stroke. V nadaljevanju pritožba podrobneje obrazlaga, zakaj po njenem mnenju tretji toženec ni ravnal v nasprotju s pravili stroke, ravnal je torej tako kot je bilo treba, s tem pa je izključena odgovornost prvotožene stranke. Po mnenju pritožbe je prvostopno sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in kršilo določbe materialnega prava, ko je tožnikoma priznalo denarno odškodnino. Tožnika bi bila dolžna dokazati, da sta zaradi protipravnega posega trpela duševne bolečine takšne stopnje in v takem trajanju, da to opravičuje denarno odškodnino. Sodišče pa v tej smeri, namreč v smeri obstoja duševnih bolečin pri obeh tožnikih le nekritično povzema njune izpovedbe, nato pa neobrazloženo zaključi, da sta oba trpela intenzivne duševne bolečine. V nadaljevanju pritožba podrobneje analizira izpovedbe obeh tožnikov, iz analize teh izpovedb pa naj bi izhajalo, da tožnika nista trpela pravno upoštevnih duševnih bolečin, zlasti pa da tudi ni prišlo zaradi člankov do nikakršne konkretne škode za oba tožnika. Obema tožnikoma je mogoče verjeti le to, da so ju navedbe v člankih prizadele, vendar takšna posledica ne predstavlja pravne podlage za prisojo denarne odškodnine. Tožnika bi lahko zahtevala opravičilo ali preklic škodljivih izjav v skladu z določbami 199. člena ZOR, s takšnim ravnanjem pa bi dosegla namen, ki se sicer doseže z odškodnino, t.j. zadoščenje. Denarna odškodnina je šele sekundarna oblika odškodnine, ki se lahko prizna le tedaj, ko poškodovanec dokaže intenzivnost duševnih bolečin določene stopnje in trajanja. Le podrejeno pritožba napada tudi odmero odškodnine, ki je po mnenju pritožbe previsoka in bistveno odstopa od odškodnin, kot se prisojajo za druge hujše oblike škode.

Tudi tretje toženec se pritožuje proti obsodilnemu delu in to iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je prvostopno sodišče pomanjkljivo in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obsega škode, ki sta jo utrpela oba tožnika.

Članka nista objektivno škodovala obema tožnikoma in je v tej smeri dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi tega pa tudi neprimerno odmerjena višina odškodnine.

Tožnika sta vložila odgovor na pritožbo prvotožene stranke, v katerem predlagata njeno zavrnitev.

Pritožbi prvo in tretje tožene stranke sta delno utemeljeni, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

V II. odst. 170. člen ZOR je določeno, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma. V danem primeru je prvostopno sodišče glede drugotoženca kot odgovornega urednika prvotožene stranke ugotovilo, da ni dokazano, da bi ta škodo povzročil namenoma. S takšnim stališčem prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče strinja. Dejstvo je, da je bil drugotožencu pisec članka - tretjetoženec znan in je bil novinar časopisa, drugotožencu pa je zagotovil, da so informacije vsebovane v člankih preverjene. Nedvomno se je drugotoženec zavestno odločil za dovolitev objave članov, vendar v prepričanju, da gre za preverjene in resnične informacije. Njegovo zadevno ravnanje, ko se je brez posebnega preverjanja zanesel na trditve tretjetoženca, je sicer lahko nedopustno in krivdno, ni pa mogoče zaključiti, da gre za najtežjo stopnjo krivde, za namen. Dokazno breme, da je drugotoženec povzročil škodo namenoma, je na strani tožnikov, naklepa oz. namena pa tožnika tudi po presoji pritožbenega sodišča drugotožencu nista uspela dokazati. Zato je prvostopna odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov proti drugotožencu v dejanskem in pravnem pogledu pravilna in zakonita. V zvezi s tem, v povezavi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka proti drugotožencu, je tudi odločitev o stroških postopka pravilna. Tako ni podan noben uveljavljani pritožbeni razlog in je zato treba pritožbo obeh tožnikov kot neutemeljeno zavrniti (368. člen ZPP).

Tudi pritožba prvotožene stranke neutemeljeno izpodbija prvostopno odločitev o vprašanju, da je podana njena odgovornost po določbah I. odst. 170. člena ZOR. Za škodo, ki jo povzroči njen delavec pri delu, odgovarja pravna oseba objektivno, seveda s tem, da odgovarja le v primeru, če je ravnanje delavca krivdno. V danem primeru je prvostopno sodišče jasno in prepričljivo ugotovilo, da je ravnanje tretjetoženca, kot delavca prvotožene stranke krivdno ravnanje, v zvezi s tem pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje na razloge prvostopnega sodišča, ki so jasni in prepričljivi in v katerih je v bistvu vsebovan tudi odgovor na zadevne pritožbene navedbe. Nenazadnje je bil tretjetoženec s pravnomočno kazensko sodbo temeljnega sodišča spoznan za krivega treh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve, deloma na škodo enega in deloma na škodo drugega tožnika.

Sodišče je na podlagi III. odst. 12. člena ZPP v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Tako ni mogoče govoriti o tem, da je tretjetoženec kot delavec prvotožene stranke ravnal v danih okoliščinah tako, kot je treba, torej da ni podana njegova krivda v odnosu do škode, ki sta jo utrpela tožnika. Zato pa je seveda na podlagi I. odst. 170. člena ZOR podana tudi odgovornost prvotožene stranke za škodo, ki jo je tretjetoženec povzročil tožnikoma. Člen 200 ZOR določa, da ima oškodovanec za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pravico do pravične denarne odškodnine. To pravico ima neodvisno od povračila gmotne škode in tudi če gmotne škode ni. Pravica do denarne odškodnine za te duševne bolečine ni odvisna od tega, ali je oškodovanec zahteval tudi objavo sodbe ali popravka po 199. členu ZOR. V zvezi s tem tudi ni sprejemljivo stališče prvotožene stranke, da bi oba tožnika z objavo popravka oz. pojasnila lahko v celoti preprečila negativne posledice člankov. Polemike po časopisih gotovo ne bi razbremenile obeh tožnikov neugodnega duševnega stanja v posledici objave obravnavanih člankov. Odškodnine za kakšno materialno škodo, ki naj bi jo tožnika utrpela zaradi člankov, pa ta niti ne uveljavljata. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče tudi utemeljeno sledilo izpovedbam obeh tožnikov o njunih duševnih bolečinah zaradi objave obravnavanih člankov. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je logična, jasna in prepričljiva in jo pritožbene navedbe prvo in tretjetožene stranke ne morejo omajati. Ko obe toženi stranki analizirata izpovedbi obeh tožnikov, operirata z iztrganimi deli njune izpovedbe, prvostopno sodišče pa je izpovedbi ocenjevalo v njuni celoti. Tudi samo dejstvo, da se je izkazalo, da sporna članka nista povzročila v poklicni sferi obeh tožnikov nobenih škodljivih posledic, ne pomeni, da tožnika nista bila določeno obdobje v utemeljeni duševni stiski zaradi možnosti eventuelnega nastopa takšnih posledic. Oba tožnika sta tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča trpela duševne bolečine v takšni intenziteti in v takšnem trajanju, da predstavljajo pravno priznano škodo, za katero jima je prvostopno sodišče tudi utemeljeno prisodilo denarno odškodnino. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se v zvezi z zadevnimi pritožbenimi navedbami prvo in tretje tožene stranke zato pritožbeno sodišče v nadaljnjem v celoti sklicuje na razloge prvostopne sodbe.

Pritožbeno sodišče, kot že rečeno, sprejema prvostopno spoznanje o tem, da sta oba tožnika trpela pravno upoštevne duševne bolečine zaradi objave spornih člankov in to v obsegu, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje. Pri tem pa se pritožbeno sodišče tudi strinja s stališčem prvo in tretje tožene stranke, da je odškodnina, kot jo je prisodilo prvostopno sodišče obema tožnikoma, le previsoka glede na ugotovljen obseg škode. Človekova čast in dobro ime je nedvomno pomembna dobrina, vendar pa upoštevajoč vse kriterije, kot jih za odmero odškodnine za negmotno škodo določa II. odst. 200. člena ZOR, po mnenju pritožbenega sodišča pravično denarno odškodnino za izkazano škodo predstavlja znesek 400.000,00 SIT. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 373. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodnino za oba tožnika znižalo na 400.000,00 SIT, v ostalem pa je tudi pritožbi obeh toženih strank zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe sodbe v glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi izrek o stroških prvostopnega postopka. Glede na končni uspeh v pravdi, sta oba tožnika uspela z 2/3 svojega zahtevka, v takšnem obsegu pa sta jima prvo in tretje tožena stranka tudi dolžna povrniti pravdne stroške.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. in 154. člena ZPP. Pravdne stroške je v pritožbi priglasila le prvotožena stranka, ki je uspela s pritožbo do 1/3. Zato je odločiti, da sta ji oba tožnika dolžna povrniti 1/3 pritožbenih stroškov. Ti so odmerjeni na podlagi priglašenih stroškov v skladu z odvetniško in taksno tarifo.