Jedro

Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom začasno nezmožnost za delo uveljavljal do pravnomočnosti odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je odločilo mimo tožbenega zahtevka s tem, ko je presodilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo do zaključka glavne obravnavne.

Ker se pravnomočnost odločbe v upravnem postopku upošteva le v primeru, da je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da na tožnikovo začasno nezmožnost za delo ne vpliva pravnomočna odločba imenovanega zdravnika, s katero je bil tožniku bolniški stalež zaključen z dnem 16. 2. 2008, v tej zadevi pa se je presojalo stanje od 17. 2. 2008 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo toženke z dne 14. 3. 2008 in prvostopenjsko odločbo z dne 18. 2. 2008 ter ugotovilo, da je bil tožnik zmožen za delo, v skrajšanem delovnem času, po 4 ure dnevno, zaradi poškodbe pri delu, od dne 17. 2. 2008 do 11. 11. 2009. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da je sodišče napačno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj sploh ni ugotavljalo ključnega in sicer ali se je zdravstveno stanje tožnika, kot je bilo presojano ob izdaji odločbe 25. 1. 2009, kaj spremenilo do ponovne presoje, ko je imenovana zdravnica, pred izdajo sklepa z dne 18. 2. 2008, ponovno presojala zdravstveno stanje tožnika in ugotovila, da se njegovo zdravstveno stanje ni nenadno oz. nepričakovano spremenilo, glede na izdano odločbo z dne 25. 1. 2008, ko mu je bolniški stalež z dnem 16. 2. 2008 zaključila. Izbrana osebna zdravnica tožnika je na naroku izpovedala, da s tožnikom nista razpravljala glede spremembe njegovega zdravstvenega stanja, niti v zdravstvenem kartonu tožnika po izpovedi izbrane zdravnice, ni zabeležk, da bi se tožniku zdravstveno stanje poslabšalo. Tožnik tudi ni navajal novih težav z desno ramo. Sodišče bi glede na pravnomočnost odločbe z dne 25. 1. 2008 v skladu z 244. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami) moralo zgoraj navedeno tudi ugotavljati. Tudi obdobje 1 leto in 9 mesecev je napačno, saj POZZ določajo v 245. členu, da v primeru, če je zavarovanec začasno nezmožen za delo dalj časa, mora imenovani zdravnik odločiti o njegovi delazmožnosti, praviloma dva meseca. Zahtevek tožnika je bil neustrezno postavljen, kar je toženka ugovarjala že v odgovoru na tožbo, vendar tožnik zahtevka ni ustrezno popravil, saj je še vedno zahteval, da se mu prizna začasna nezmožnost za delo do pravnomočne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 14. 1. 2008. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Sodišče je neutemeljeno in nepotrebno izvedlo dokaz z izvedencem, kateri sploh ni ugotavljal ali je prišlo do nepričakovanega oz. nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika. Sodišče pa ni upoštevalo utemeljenih pripomb toženke, ki jih je dala na njegovo mnenje in sicer, da gibljivost v ramenskih sklepih povsem ustreza delu z omejitvami, ki je bilo tožniku z odločbo ZPIZ-a priznano in na katerega bi ga moral delodajalec tudi razvrstiti. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb tožnika v tožbi, da delodajalec zanj nima dela za poln delovni čas in, da izvedenec na zadnji strani izvedenskega mnenja ni navedel, zakaj tožnik za delo z omejitvami ni zmožen v polnem delovnem času. Izvedenec je naredil oceno za tožnikovo zdravstveno stanje tudi za čas preden sta tožnikovo zdravstveno stanje presojali invalidska komisija I. in II. stopnje in bili izdani odločbi ZPIZ-a z dne 24. 7. 2007 in 14. 1. 2008. Izvedensko mnenje je tudi v nasprotju z ugotovitvami imenovane zdravnice K.B., ki je specialistka medicine dela, prometa in športa, in je tožnika ves čas zdravljenja spremljala kot tudi z oceno dveh zdravnic zdravstvene komisije toženke kot tudi trem specialistom ortopedom, ki so bili v sestavi invalidskih komisij.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki se navajajo v pritožbi in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje, v ponovnem postopku, presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke - zdravstvene komisije z dne 14. 3. 2008 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe imenovanega zdravnika tožene stranke z dne 18. 12. 2008, s katerim je bil zavržen predlog osebnega zdravnika tožnika z dne 14. 2. 2008. Toženka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trdi, da je bil zahtevek neustrezno postavljen, ker je tožnik zahteval, da se mu prizna začasna nezmožnost za delo do pravnomočne odločbe ZPIZ-a z dne 14. 1. 2008 in je sodišče tožbeni zahtevek kar samo opredelilo, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. V kolikor bi bila ta kršitev dejansko podana bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 180. členom ZPP v povezavi s 73. členom ZDSS-1. Iz sodnega spisa je razvidno, da je tožnik tožbeni zahtevek opredelil na prvi glavni obravnavi dne 1. 10. 2008 in sicer tako, da je izpodbijal odločbo toženke z dne 14. 3. 2008 in z dne 18. 2. 2008 in zahteval priznanje začasne nezmožnosti za delo od 17. 2. 2008 pa vse do pravnomočne odločbe ZPIZ-a z dne 14. 1. 2008. Iz navedenega izhaja, da je imela tožba tožnika vse sestavine, kakor jih mora imeti po 180. členu ZPP ter tudi vsebino, kakor jo določa 73. člen ZDSS-1. Glede zaključka začasne nezmožnosti za delo je tožnik zadevo opredelil z dnem pravnomočnosti odločbe ZPIZ-a z dne 14. 1. 2008. Sodišče prve stopnje je v izreku pravilno presodilo, da je tožnik zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno do 11. 11. 2009, to je do dneva zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Sodišču tako ni mogoče očitati, da bi bil tožbeni zahtevek tožnika premalo opredeljen, ne da ga je sodišče samo opredelilo in tako mu tudi ni moč očitati kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 73. členom ZDSS-1. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, tudi s pomočjo sodnega izvedenca medicinske stroke specialista ortopeda doc. dr. J.B., ali je tožnik v obdobju od 17. 2. 2008 dalje bil zmožen za opravljanje del v skladu z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno razlogovalo, da je v pristojnosti zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ugotovitev, ali je pri tožniku podana trajna nezmožnost za delo, v predmetnem sporu pa je potrebno ugotavljati tožnikovo začasno nezmožnost za delo, v skladu z omejitvami, ki so bile tožniku priznane v okviru III. kategorije invalidnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da na upravičenost tožnika ne vpliva pravnomočna odločba imenovanega zdravnika tožene stranke z dne 25. 1. 2008, saj se je v predmetni zadevi presojalo stanje tožnika od 17. 2. 2008 dalje. Pritožbeno sodišče še poudarja, da se v upravnem postopku pravnomočnost odločbe upošteval le v primeru, da je stranka z njo pridobila določene pravice oz. so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, ne pa tudi v drugih primerih (225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu v tej zadevi opr. št. Psp 732/2008 z dne 22. 1. 2009 navedlo, da POZZ v 235. členu določa, da mora osebni zdravnik zavarovanca vsaj tri dni pred pretekom zadržanosti od dela, katere ugotavljanje sodi v njegovo pristojnost oz. v primeru recediva iz 4. odstavka 229. člena napotiti k imenovanemu zdravniku zavoda, če oceni, da še vedno ni sposoben za svoje delo oz., da so še podani razlogi za zadržanost od dela zaradi nege ožjega družinskega člana. V danem primeru je osebni zdravnik zavarovanca tri dni pred pretekom zadržanosti od dela napotil k imenovanemu zdravniku zaradi recediva iz 4. odstavka 229. člena.

Pritožbeno sodišče ne more sprejeti graje pritožbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik je bil 9. 3. 2006 operiran zaradi ropture rotatorne manšete desne rame po padcu 13. 1. 2006 in ker se stanje ni umirilo ponovno operiran 17. 11. 2006. V operacijskem zapisniku s tega dne je zabeleženo, da normalnega tkiva rotatorne manšete ni bilo moč najti, supraspinatus je izginil, kakršnakoli rekonstrukcija zato ni bila možna. Kirurg ni mogel v posledici tega opraviti nobene rekonstrukcije, ki bi lahko povrnila ali vsaj izboljšala funkcijo ramen. Gre torej za izrazito hudo okvaro, pri kateri se ramenski sklep pregiba le s pomožno mišico. To povzroča patološke premike v sklepu in bolečine, ker so stabilizatorji povsem okvarjeni oz. jih ni več. Stabilizatorji ramenskega sklepa so mišice t.i. rotatorne manšete, katere glavni del je supraspinatus mišica, ki pa je pri tožniku izginila. Zaradi takšnega stanja je pri njemu prišlo do vnetja tetive dvoglave mišice nadlahti, ki je bila ob operaciji hipetrofirana, torej vneta in je to povzročalo dodatne bolečine. Opravljena je bila delna resekcija te tetive znotraj sklepa in preostali del všit v glavici nadlahtnice, tako da se je ohranila funkcija mišice, ki sicer upogiba komolec. Predel ramenskega obroča pa vključuje tudi mišice, ki pregibajo druge sklepe, kot je npr. komolčni sklep. Pri tako masivnih okvarah, kot je bila ugotovljena pri tožniku, je funkcija celotnega zgornjega uda na prizadeti strani okrnjena. Težave nastanejo pri obremenitvah, ki presegajo tiste, ki jih vključuje vsakdanja človekova aktivnost in pri tožniku tudi pri delu s predpisanimi omejitvami po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po določenem času pride do takšnih bolečin v ramenskem sklepu, da to onemogoča kakršnokoli delo z desnico. Navedeno izvedensko mnenje in pojasnilo, dano na glavni obravnavi dne 11. 11. 2009 je zelo natančno in v celoti odgovori na zastavljeno vprašanje, zakaj tožnik ni sposoben, upoštevajoč tudi omejitve iz dokončne odločbe ZPIZ-a z dne 14. 1. 2008, delati več kakor 4 ure dnevno. V posledici tega pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbene navedbe, da izvedenec ni podal mnenja, zakaj ni tožnik zmožen za delo v polnem delovnem času.

Sodišče prve stopnje je navedlo tudi pravilno pravno podlago za odločitev v predmetnem socialnem sporu, to je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 72/2006) in POZZ ter ZDSS-1. Pritožbeno sodišče na koncu tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da so izpovedi priče A.R.P. in K.B. v nasprotju z izvedeniškim mnenjem in, da jih sodišče ni upoštevalo. Iz izpovedi priče A.R.P. izhaja le, da pri tožniku ni prišlo do nenadnega oz. nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja, enako iz izpovedi K.B., izvedensko mnenje pa tudi ne govori o tem, da bi se pri tožniku v času od 25. 1. 2008 do 18. 2. 2008 zdravstveno stanje poslabšalo, temveč govori o tem, da zaradi omejene gibljivosti v desnem ramenskem sklepu, hude stopnje, tožnik v obdobju od 17. 2. 2008 dalje, ni bil zmožen za opravljanje del v skladu z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v polnem delovnem času temveč le v skrajšanem delovnem času, 4 ure dnevno. Kot vzrok navedene delazmožnosti je popolno pretrganje rotarotne manšete desne rame in okvara tetive dvoglave mišice desne nadlahti kot posledica poškodbe pri padcu 13. 1. 2006. Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo toženke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.