Jedro

Zaseg vozila je namreč ukrep, s katerim se obdolžencu preprečuje nadaljnja uporaba tega vozila v primeru, ko je izkazano, da bi z udeležbo v cestnem prometu hudo ogrožal varnost cestnega prometa. Te nevarnosti ni mogoče odpraviti tako, da se avtomobil zaupa drugi osebi oziroma se ji dovoli, da vozilo odpelje, saj to v ničemer ne preprečuje obdolžencu, da ne bi vozilo tudi v nadalje uporabljal. Obdolženec bi ob zavedanju, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, v vsakem primeru moral odkloniti prošnjo Š., da jo pelje na policijsko postajo, ne glede na to, ali se je zavedal oziroma sumil, da bo ovaden zaradi domnevnega kaznivega dejanja tatvine ali ne. Upravičen razlog za odklon preizkusa z elektronskim alkotestom je lahko le zdravstveno stanje ali drug s tem povezan objektivni vzrok, zaradi katerega udeleženec cestnega prometa ne more opraviti preizkusa in v takem primeru policist odredi strokovni pregled. Občutek, da se mu dogaja krivica zaradi neutemeljenih očitkov o storitvi kaznivega dejanja, tako ne predstavlja upravičenega razloga za odklon preizkusa z elektronskim alkotestom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 273,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega V. H. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 ter četrtem odstavku 42. člena in dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, mu za vsakega izmed prekrškov določilo predpisano globo in mu ob uporabi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo globo v višini 1.820,00 EUR, v katero je vštelo čas pridržanja, zaradi česar je obdolžencu naložilo, da mora plačati preostali znesek globe v višini 1.800,00 EUR. Predlog predlagatelja za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila je sodišče prve stopnje zavrnilo in obdolžencu vrnilo zaseženi osebni avtomobil. Obdolžencu je tudi naložilo plačilo stroškov postopka in sicer sodne takse v višini 182,00 EUR ter stroške prevoza in hrambe zaseženega vozila in pričnin v skupnem znesku 346,20 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 3. točka 154. člena ZP-1) ter kršitev 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da zaradi ugotovljenih kršitev prekrškovni postopek zoper njega ustavi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po vloženem pisnem zagovoru obdolženca in njegovem zaslišanju, izvedlo dokazni postopek v okviru katerega je kot priče zaslišalo F. P. P., A. K., Š. J. in K. Š. ter policista G. Z. in A. L., prebralo listine, ki jih je naštelo v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in pogledalo fotografije pod prilogo A 10 spisa. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je nato ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj v medsebojni povezavi kot tudi obdolženčev zagovor ter z gotovostjo ugotovilo, da je obdolžencu dokazano, da je 23. 3. 2019 ob 23.55 uri vozil osebni avtomobil znamke Citroen tip Berlingo po označenem parkirnem prostoru Bencinskega servisa ... nato pa v smeri proti ..., čeprav ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja B kategorije, da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah na označenem parkirnem prostoru Bencinskega servisa ... najprej zapeljal vzvratno, ne da bi se pred tem prepričal, da lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje, kar je imelo za posledico, da je z zadnjim levim delom vozila trčil v zadnji desni del pravilno parkiranega osebnega avtomobila last Š. J. ter da je kot voznik osebnega avtomobila v postopku s policisti odklonil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki mu je bil odrejen kot vozniku motornega vozila zaradi ugotovitve, ali je imel kot udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola kot je to dovoljeno.

5. Pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka obdolženec uveljavlja z navedbami, da mu policisti niso vročili sklepa o pridržanju, da je bil zaseg motornega vozila nezakonit oz. nepotreben, da je sodišče potrebovalo preveč časa, da mu je vozilo vrnilo in da je v nasprotju s trditvami sodnice v postopku o prekršku možno podati tudi pisni zagovor.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede pridržanja pritožbeno sodišče poudarja, da tudi v primeru, če bi bila taka kršitev izkazana, ne gre za kršitev, ki bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje in da taka kršitev sama po sebi tudi ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz priloge A 3 razvidno, da je sklep o pridržanju obdolžencu bil vročen 24. 3. 2019 ob 1.15 uri, vendar je podpis odločno odklonil brez navedbe razloga, zaradi česar so take pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o nezakonitem zasegu osebnega avtomobila. V skladu s četrtim odstavkom 23. člena ZPrCP oziroma prvim odstavkom 23. člena ZPrCP policist zaseže vozniku motorno vozilo, s katerim je bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška in je izpolnjen eden izmed pogojev naštetih v točkah 1. do 5. prvega odstavka 23. člena ZPrCP, za hujši prekršek pa se med drugim šteje tudi vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja z vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupino vozil, ki ga vozi voznik v času prekrška. Ker je v obravnavani zadevi bilo jasno izkazano, da obdolženec nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil B kategorije, ki ga je vozil, o zakonitosti zasega motornega vozila ne more biti nobenega dvoma. Sicer pa je sodišče prve stopnje obdolžencu vozilo (kljub izkazani predhodni kaznovanosti za istovrstni prekršek) vendarle vrnilo. Ker pri tem sodišče ni vezano na noben rok, v katerem bi moralo obdolžencu vrniti vozilo in bi ga celo lahko vrnilo šele po pravnomočnosti izpodbijane sodbe, so neutemeljeni pritožbeni očitki sodišču, da je ravnalo nezakonito, ko je odredbo o vrniti osebnega vozila izdalo po dveh mesecih od zasega. Neutemeljeni pa so tudi očitki, da zaseg vozila ni bil potreben, ker je bil z njim navzoč tudi F. P. P., ki bi lahko poskrbel za odvoz avtomobila, saj ga je tudi sicer vedno vozil na delo ter ob drugih priložnostih. Zaseg vozila je namreč ukrep, s katerim se obdolžencu preprečuje nadaljnja uporaba tega vozila v primeru, ko je izkazano, da bi z udeležbo v cestnem prometu hudo ogrožal varnost cestnega prometa. Te nevarnosti ni mogoče odpraviti tako, da se avtomobil zaupa drugi osebi oziroma se ji dovoli, da vozilo odpelje, saj to v ničemer ne preprečuje obdolžencu, da ne bi vozilo tudi v nadalje uporabljal. V ravnanju policistov in sodišča prve stopnje tako v zvezi z zasegom obdolženčevega osebnega vozila ni mogoče zaznati nobenih nepravilnosti, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost predmetnega postopka ali izdane sodbe o prekršku.

8. Odvečne in nerelevantne pa so tudi pritožbene navedbe, da se je zaradi krivične sodbe oglasil pri sodnici S. G. in njenemu partnerju R. V., ki naj bi mu pojasnila, da je v skladu z veljavno zakonodajo tudi v prekrškovnih postopkih mogoče podati pisni zagovor. V skladu s šestim odstavkom 114. člena ZP-1 lahko sodnik zahteva od obdolženca, naj poda svoj zagovor pisno, če spozna, da glede na pomen prekrška in podatke, ki so navedeni v predlogu, ni potrebno neposredno ustno zaslišanje, pri čemer lahko obdolženec odkloni pisni zagovor in zahteva ustno zaslišanje. Pisni zagovor je torej v postopku o prekršku mogoč, če ga zahteva sodnik, sicer pa je pravilo neposredno ustno zaslišanje. Z obema vrstama zagovora se obdolžencu omogoča, da navaja dejstva in predlaga dokaze v svojo korist in bistveno je, da se do njegovih navedb, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva za odločitev o odgovornosti za prekršek, sodišče opredeli. Ne glede na to, da v predmetni zadevi sodišče ni zahtevalo pisnega zagovora, je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do navedb, ki jih je podal obdolženec v svojem pisnem zagovoru, zaradi česar so očitki o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku neutemeljeni.

9. Sicer pa je iz pritožbenih navedb razvidno, da se obdolženec ne strinja z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pri čemer uvodoma zmotno meni, da sodišče njegovemu zagovoru ni verjelo zgolj zaradi dejstva, da je po poklicu oblikovalec kovin, policistom pa naj bi poklonilo vso vero, ker naj bi pod krinko pooblaščenih oseb govorili resnico. Takim trditvam ni mogoče slediti, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da sodišče ni upoštevalo zgolj izpovedbe zaslišanih policistov, temveč še vrsto drugih dokazov tj. listinske dokaze in izpovedbe ostalih zaslišanih prič, nikakor pa ni obdolženčevega zagovora ocenjevalo kot neprepričljivega zgolj na podlagi njegovega poklica, kot to neutemeljeno sodišču očita obdolženec.

10. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodnica očitno namerno spregledala, da je zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče z dne 25. 3. 2019 ponarejen, ker naj bi na prvi strani zapisnika bil izbrisan prijavitelj domnevne nesreče. Obdolženec kot problematičen označuje zapis v zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče, ki se glasi: "Policijska postaja ... je dne 24. 3. 2019 ob 24.00 uri o nesreči (ustno/po telefonu) obvestil OKC PU ...", in sicer zato, ker je med besedami ″...″ in ″je″ daljši presledek. Iz strukture zapisanega stavka ni mogoče sklepati, da je v prostoru, kjer je narejen presledek, bilo zapisano ime prijavitelja prometne nesreče, kot skuša prikazati obdolženec v pritožbi, hkrati pa samo dejstvo, kdo je prijavil prometno nesrečo, sploh ni bistveno za odločitev o obdolženčevi odgovornosti za storjene prekrške. Ker po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče trditi, da bi bil zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče ponarejen, ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje soočilo zaslišana policista z domnevno pomanjkljivostjo v zapisniku, ki jo je obdolženec sicer izpostavil tekom postopka. Poleg tega je potrebno poudariti, da je sodišče prve stopnje sicer zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče prebralo, vendar kot izhaja iz obrazložitev izpodbijane sodbe svoje odločitve ni oprlo na ta zapisnik in je tudi pravilno ugotovilo, da obdolženec pri ogledu kraja prometne nesreče dejansko ni bil navzoč, čeprav to izhaja iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, prav tako pa je ugotovilo, da ne držijo navedbe v obdolžilnem predlogu, da je oškodovanka Š. J. pristopila do obdolženca po povzročitvi prometne nesreče. Izpostavljene napake v zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče in v obdolžilnem predlogu namreč ne vplivajo na pravilnost ugotovitve, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja in pri tem s premikom vozila povzročil prometno nesrečo I. Kategorije ter da je odklonil kasneje odrejeni preizkus z elektronskim alkotestom. V zvezi s samim vprašanjem, kdo je bil prijavitelj prometne nesreče, pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da iz zapisnika o zaslišanju priče Š. J. jasno izhaja, da je ona bila tista, ki je policijo obvestila o prometni nesreči. 11. Tudi obdolženčeva prepričanja, da je bilo druženje s K. Š. na bencinskem servisu ... v sodelovanju s "špicljem" inscenirano z namenom, da se obdolženca spravi tako v kazenski kot prekrškovni postopek, nimajo bistvenega vpliva na pravilnost ugotovitve, da je obdolženec kljub temu, da se je zavedal, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja in da zaradi tega ne sme voziti vozilo v cestnem prometu, kot tudi da mora ravnati po odredbi policista, če mu je odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom ter da je pri premiku z vozilom povzročil prometno nesrečo I. kategorije. Pritožbeno sklicevanje na to, da če bi vedel, kaj pravzaprav nameravata domnevni neidentificirani „špicelj“ in K. Š., slednji ne bi dovolil niti da prisede k njemu in njegovemu prijatelju F. P. P., kaj šele, da bi jo prostovoljno peljal na Policijsko postajo ... prijavit kaznivo dejanje, ki se sedaj očita njemu, je neupoštevno, saj bi obdolženec ob zavedanju, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, v vsakem primeru moral odkloniti prošnjo Š., da jo pelje na policijsko postajo, ne glede na to, ali se je zavedal oziroma sumil, da bo ovaden zaradi domnevnega kaznivega dejanja tatvine ali ne. Obdolženec s temi navedbami v prekrškovno zadevo neutemeljeno vpleta kazenski postopek, ki naj bi tekel zoper njega, in tudi zmotno meni, da v kolikor ne bi šlo za domnevno insceniran dogodek, kritičnega dne sploh ne bi imel opravka s policisti. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da je dejansko do kontrole obdolženca prišlo zaradi povzročitve prometne nesreče na parkirišču bencinskega servisa ... in ne zaradi prijave kaznivega dejanja, ki jo je podala K. Š.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje pri tem, da kritičnega dne ni povzročil nobene prometne nesreče in da ni trčil v osebni avtomobil Š. J. Res je sicer, da je obdolženčev zagovor, da je pri speljevanju iz parkirišča vozil samo naravnost in ne vzvratno ter da ni trčil v katerokoli parkirano vozilo, potrdil njegov prijatelj F. P. P., ter da tudi priča K. Š. ni zaznala trčenja. Vendar je sodišče prve stopnje glede na to, da je K. Š. mesto, kjer naj bi prisedla v avto označila z oznako X, pravilno štelo, da je K. Š. prisedla šele, ko je obdolženec že zapeljal vzvratno in trčil v parkirano vozilo in nato nekoliko zapeljal naprej. To se namreč sklada tudi z izpovedbo priče A. K., ki je videla, da je moški, ki je sedel v avto, najprej zapeljal vzvratno, trčil v Š. avto, nato zapeljal malo naprej, se ustavil in nadaljeval z vožnjo, trčenje pa je opazila tudi oškodovanka Š. J., ki je videla, da se je njen avto zamajal po obdolženčevi vzvratni vožnji.

13. Obdolženec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno dokazno oceno, ker naj bi po njegovem mnenju izpovedbi Š. J. in A. K. bili "za lase privlečeni", ker je neverjetno, da sta ravno v tistem trenutku gledali skozi okno. Navedeno namreč ni neverjetno, če upoštevamo, da je obdolženec skupaj s svojim prijateljem in K. Š. očitno pritegnil pozornost teh prič, ker naj bi bili po oceni Š. J. vsi vinjeni in je trajalo kakšnih 20 minut, da so se spravili v avto. Sodišče prve stopnje je tako povsem utemeljeno verjelo izpovedbam zaslišanih prič, saj ni nič nenavadnega v tem, da sta priči zaznali trčenje oziroma gledali skozi okno ravno v trenutku, ko je prišlo do trčenja. Nenazadnje pa se ocena sodišča prve stopnje, da je obdolžencu storitev tega prekrška dokazana, opira tudi na fotografije kraja prometne nesreče ter izpovedbe policistov G. Z. in A. L., ki sta obravnavala prometno nesrečo in sta izpovedala, da so se vse poškodbe obdolženčevega in oškodovankinega vozila ujemale po višini in dolžini, poškodbe na obeh vozilih pa so bile vidne iz fotografij, ki so bile narejene ob ogledu kraja prometne nesreče. Te fotografije res niso bile priložene obdolžilnemu predlogu, vendar jih je sodišče prve stopnje naknadno pridobilo in se nahajajo v spisu pod prilogo A 10, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da predlagatelj ni predložil fotografij, na katere se je skliceval v obdolžilnem predlogu. Tako ne glede na obdolženčevo nestrinjanje z dokazno oceno ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec vozil motorno vozilo po parkirišču bencinskega servisa ... in se pred premikom z vozilom ni prepričal, če lahko to stori varno za druge udeležence cestnega prometa ali njihovo premoženje, saj je z gotovostjo izkazano, da je trčil v osebni avtomobil, last Š. J., kar jasno izhaja tako iz izpovedb zaslišanih prič kot tudi iz fotografij o ogledu kraja prometne nesreče, kakor tudi iz fotografij, ki jih je sodišču predložil tudi sam obdolženec (list. št. 38d in 38e spisa).

14. V zvezi s prekrškom odklona preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom obdolženec tekom postopka ni zanikal, da bi odklonil preizkus, ki mu ga je odredil policist in tega ne zanika niti v pritožbi, temveč trdi, da ne drži, da ob priliki odklonitve preizkusa ni navedel, zakaj ni pripravljen opraviti preizkusa. Kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb naj bi obdolženec preizkus odklonil zato, ker se mu je dogajalo to, kar se mu je dogajalo in sicer, da so mu policisti neutemeljeno očitali storitev kaznivega dejanja tatvine. Kot je mogoče razbrati iz tretjega odstavka 107. člena ZPrCP je lahko upravičen razlog za odklon preizkusa z elektronskim alkotestom le zdravstveno stanje ali drug s tem povezan objektivni vzrok, zaradi katerega udeleženec cestnega prometa ne more opraviti preizkusa in v takem primeru policist odredi strokovni pregled. Občutek, da se mu dogaja krivica zaradi neutemeljenih očitkov o storitvi kaznivega dejanja, tako ne predstavlja upravičenega razloga za odklon preizkusa z elektronskim alkotestom, kot očitno zmotno meni obdolženec. Ker se obdolžencu ne očita vožnja pod vplivom alkohola, temveč odklon preizkusa z elektronskim alkotestom, pa so tudi nerelevantne pritožbene navedbe o tem, ali sta bila kritičnega večera s F. P. P. vinjena ali ne, in da bi policisti morali odrediti strokovni pregled oziroma obdolženca odpeljati na odvzem krvi, da bi se lahko ugotovila stopnja alkohola v krvi. Do tega bi lahko prišlo v primeru, če bi obdolženec opravil predhodni preizkus z elektronskim alkotestom in bi nasprotoval rezultatu ali če bi zatrjeval zdravstvene ali druge s tem povezane objektivne razloge zaradi katerih ne more opraviti preizkusa z elektronskim alkotestom, kar pa v obravnavani zadevi ni izkazano. Tako tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP.

15. Ob nedvomno ugotovljenih objektivnih znakih storjenih prekrškov je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo, da je vse prekrške storil z eventualnim naklepom ter tako ugotovitev tudi zadovoljivo obrazložilo, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v zvezi z izkazanostjo subjektivnih elementov očitanih prekrškov.

16. V okviru preizkusa obdolžencu določenih in izrečene sankcije, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu določilo sankciji za prekrška vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja in prekrška premika z motornim vozilom v zakonsko predpisani višini, pri določitvi globe za prekršek odklona preizkusa z elektronskim alkotestom, pa je ob primernem upoštevanju okoliščin, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija višja ali nižja, določilo globo v višini predpisanega minimuma za tovrstni prekršek tj. 1.200,00 EUR in nato pravilno v skladu s 27. členom ZP-1 izreklo enotno sankcijo globo v znesku 1.820,00 EUR ter tudi pravilno vštelo čas pridržanja, ki je trajalo od 24. 3. 2019 od 00.27 ure do 24. 3. 2019 do 09.00 ure, torej v višini 20,00 EUR, kar pomeni, da je obdolženec dolžan plačati še 1.800,00 EUR globe.

17. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

18. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tarifne številke 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 273,00 EUR (1,5-kratnik sodne takse, odmerjene za postopek pred sodiščem prve stopnje), ki jih je dolžan plačati v 15. dneh od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.