Jedro

Za utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za solastno nepremičnino mora tožnik zatrjevati in dokazati, da mu je solastnik souporabo na jasen način preprečil in da je na jasen in nedvoumen način zahteval souporabo nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo P 292/2013 z dne 28. 10. 2014 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 10.579,00 EUR, kot uporabnino za nezmožnost uporabe večih nepremičnin v solasti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker meni, da tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, da se je iz hiše odselil zaradi tega, ker ga je toženec zaklenil (torej zamenjal ključavnico). Povsem neprizadeta priča je namreč povedala, da tožnik takrat ni živel v hiši. Tožnik pa v tem postopku tudi ni zadovoljivo pojasnil, kdaj in na kakšen način naj bi on zahteval od toženca, da mu dopusti souporabo solastnih nepremičnin (takšen zahtevek je namreč nujno potreben za uveljavljanje obogatitvenega zahtevka), tega ni vedel povedati niti tožnikova partnerka K. R., zaslišana kot priča. Če bi tožnik res želel po letu 2006 še uporabljati hišo, oziroma del hiše, bi moral to na nek jasen in miren način sporočiti oziroma povedati tožencu. Tako pa so njuni kontakti potekali dejansko le v smislu medsebojnih očitkov, žalitev in groženj ter v stanju alkoholiziranosti enega ali drugega ali pa obeh. Na takšen način izraziti neko jasno in nedvoumno zahtevo po souporabi nepremičnine ter načinu te souporabe pa je po trdnem prepričanju sodišča dejansko nemogoče. Že zaradi tega razloga je obogatitveni razlog neutemeljen. Tožnik pa je na drugi strani zatrjeval zgolj hipotetično prikrajšanje, saj za obogatitveni zahtevek ni dovolj izračunati vrednost fiktivne oddaje nepremičnine v najem in za tem zahtevati sorazmeren delež najemnine kot uporabnine. Oddaja le dela nepremičnin po mnenju izvedenca ni realna. Zato takšne izgubljene koristi tožnik v zvezi z uveljavljanjem svojega zahtevka v tem postopku ni uspel dokazati. Sodišče zaključuje, da niso izpolnjeni pogoji iz člena 198 OZ v zvezi s členom 190 OZ, zato je zahtevek v celoti zavrnilo, o stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člen 338 ZPP. Po mnenju pritožbe bi v primeru, če bi sodišče prve stopnje v sodbo povzelo vse izpovedbe prič in jih tudi dokazno ocenilo, moralo zaključiti, da je tožena stranka tožniku preprečila uporabo stanovanjske hiše, katere večinski lastnik je ravno tožnik in je zato bila predmetna tožba oziroma postavljeni tožbeni zahtevek tožnika v celoti utemeljen. Tožnik je že v tožbi navedel, da mu toženec že vse od leta 2006 preprečuje uporabo solastnih nepremičnin in je toženčev odnos do tožnika nevzdržen. V pritožbi nato navaja, kaj vse je izpovedal tožnik v svojem zaslišanju, prav tako, kaj je izpovedal toženec. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo vse izpovedbe zaslišanih prič, to je K. R., M. K., A. L. in B. L. ter izpovedbe tožnika in toženca, bi moralo priti do popolnoma drugačnega, nasprotnega zaključka. V pritožbi nato navaja, kaj vse so izpovedale te priče. Na podlagi tega bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je toženec leta 2006 zamenjal ključavnico vhodnih vrat ter tožniku ni izročil ključe nove ključavnice in je tako dokazni postopek nesporno pokazal, da toženec preprečuje in onemogoča souporabo hiše v kraju K. V sodbi je po mnenju pritožbe popolnoma napačen zaključek, da tožniku naj ne bi uspelo dokazati, da se je iz hiše izselil zato, ker ga je toženec zaklenil, torej zamenjal ključavnico. Sodišče ni napravilo dokazne ocene izpovedi teh prič. Nadalje ni res, da tožnik naj ne bi zadovoljivo pojasnil, kdaj in na kakšen način naj bi on zahteval od toženca, da mu dopusti souporabo solastnih nepremičnin, to jasno izhaja iz izpovedi, kot stranke zaslišanega tožnika. Toženec ni storil ničesar, da bi tožniku omogočil souporabo nepremičnine. Pritožnik se ne strinja z zaključki v 10. točki izpodbijane sodbe, saj govorimo dejansko o odmeni za onemogočeno souporabo, ne o najemu de facto. Dejansko ni pomembno, ali bo šlo za najem, kot želi prikazati sodišče, ki govori celo o fiktivnem najemu. Pritožnik graja sodbo tudi v 11. točki obrazložitve, kjer je neutemeljeno navedeno, da naj bi bil tožnik zgolj hipotetično prikrajšan, ker za obogatitveni zahtevek ni dovolj izračun vrednosti fiktivne oddaje nepremičnine v najem in za tem zatrjevati sorazmeren delež najemnine kot uporabnine. Matematični izračun obogatitve in prikrajšanja pri uporabi solastne nepremičnine v razmerju do višine solastnih deležev je namreč stvar materialnega prava in pri tem je upoštevati ugotovljeno tržno najemnino za celotno hišo, kot jo je ugotovil izvedenec gradbene stroke. Tožnik je prepričan, da je povsem zadostno in celovito izkazal utemeljenost svojega tožbenega zahtevka oziroma dejstva, da mu tožena stranka že vse od leta 2006 preprečuje uporabo oziroma souporabo stanovanjske hiše in ostalih nepremičnin, katerih solastnik je. Tožena stranka tožniku preprečuje uporabo stanovanjske hiše v solastnini, o tem ne more dvomiti noben izkušen človek. Sodišče prve stopnje je v posledici tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Tožniku pripada uporabnina glede na njegov solastni delež na nepremičninah po 149,00 EUR mesečno, kar pomeni za obdobje 71 mesecev 10.579,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik pa zahteva plačilo uporabnine tudi v bodoče za vsak posamezni mesec od vsakega 15 dne v mesecu, za tekoči mesec. Tožnik posledično izpodbija tudi odločitev o stroških, saj bo sodišče o njih moralo odločiti, ker je tožnikov zahtevek po oceni tožnika v celoti utemeljen, zato mu je toženec dolžan povrniti vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa, od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Že iz samih tožbenih navedb tožeče stranke je razvidno, da je tožnik opustil souporabo stanovanjske hiše v letu 2006 in sicer po tem, ko sta mu umrla oba starša in je toženec šele nato zamenjal ključavnico na vhodnih vratih in tožnik nikoli ni zahteval izročitve ključev od stanovanjske hiše. 198. člen Obligacijskega zakonika določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi, če te pravice nima, zahteval od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. To zakonsko določbo je potrebno razumeti le v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve (to je z določbo 190. člena OZ). Ta določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožnik je sam v tožbi navedel, da se je leta 2006 odselil, vendar je še vedno dnevno prihajal domov, kjer sta s prijateljico v celoti skrbela za starše. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati svoje trditev, da se je iz hiše odselil zaradi tega, ker ga je toženec zaklenil, torej zamenjal ključavnico. Res je, da sodišče prve stopnje v sodbo ni povzemalo celotne izpovedbe posameznih prič, vendar tudi tožnik ni pojasnil ali bi te priče ovrgle zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik iz hiše odselil še predno je toženec zamenjal ključavnico, da je torej posest nepremičnin zapustil prostovoljno. Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča je, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Določbe 198. člena OZ je namreč treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ. Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitev uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.(1) Tako se v konkretni zadevi izkaže za odločilno, da tožnik nikoli ni zahteval dopustitve uporabe spornih nepremičnin, hkrati pa ni bilo ugotovljeno, da mu toženec tega ne bi dovoljeval ali da bi mu to preprečeval oziroma omejeval. Četudi je tožnik izrazil svoje nasprotovanje dejanski situaciji uporabe nepremičnin, pa prikrajšanje kljub temu ni dokazano, saj mu toženec ni onemogočal uporabo nepremičnin. Da bi že dejstvo uporabe solastne stvari v obsegu, ki presega solastniški delež, impliciralo onemogočanje uporabe, je že pojmovno izključeno, takšno stališče pa tudi nima opore v sodni praksi.(2) Ker toženec ni postavil trditev o tem, da je zahteval souporabo solastne nepremičnine po tistem, ko se je odselil, s pritožbenimi navedbami, da je tožnik to izpovedal na glavni obravnavi, ne more nadomestiti manjkajoče trditve podlage (prvi odstavek 268. člena ZPP). Ker te trditvene podlage tožnik ni podal, je pa to naslednji pomembni element za uspešno uveljavljanje obogatitvenega zahtevka (tožnik ni zatrjeval, da je od toženca zahteval souporabo solastne nepremičnine), je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik v tem postopku ni zadovoljivo pojasnil kdaj in na kakšen način naj bi on zahteval od toženca, da mu dopusti souporabo solastnih nepremičnin, tega ni vedela povedati niti tožnikova partnerka K. R., zaslišana kot priča. Sodišče je še pojasnilo, da izražanje medsebojnih očitkov ne pomeni, da je tožnik na jasen in nedvoumen način podal zahtevo po souporabi nepremičnine ter načinom te souporabe in, da tega na jasen način, po tistem, ko je nepremičnino samovoljno zapustil, ni izrazil. Tudi pritožbene navedbe o tem, kar naj bi v tej zvezi izpovedal tožnik, ne morejo nadomestiti te pomanjkljive trditvene podlage in je zato sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in tožbenemu zahtevku ni ugodilo iz tega razloga, ker je tožnik prostovoljno zapustil solastni del nepremičnin in ni na jasen in nedvoumen način izrazil pri tožencu zahteve po souporabi nepremičnine ter tudi ni navedel in pojasnil načina te souporabe, zato je že iz tega razloga zahtevek neutemeljen.(3) Utemeljeno sicer pritožba na koncu opozarja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo v točki 11 opredeljevati do nemožnosti oddaje solastnega deleža nepremičnine drugim osebam v najem. Izhodišče za določitev uporabnine je pričakovana oziroma povprečna najemna vrednost celotne sporne nepremičnine, ne le njenega nazasedenega dela.(4) Sodna praksa Vrhovnega sodišča v zadevah, kot je predmetna tako za osnovni kriterij praviloma jemlje tisto korist, ki bi jo nepošteni solastni lahko imel od stvari, pri čemer kot pojasnjuje vrsta odločb tega sodišča, pravica od uporabe izključenega solastnika do uporabnine ni odvisna od tega, kako toženi izkorišča sporne prostore v korist, ki pomenijo uporabnino, in je povsem hipotetične narave, najbolj objektivno merilo za njeno ugotavljanje pa predstavlja povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju. Ker pa, kot že obrazloženo, tožnik ni uspel dokazati dejstva, da je bil od souporabe nepremičnine izključen proti svoji volji in, ker ni na zadosti jasen in nedvoumen način zahteval nazaj souporabo predmetnih nepremičnin, tako njegov zahtevek že iz teh razlogov, ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe člena 198 in 190 OZ, ni utemeljen in takšni zaključki v točki 10 in 11 obrazložitve sodišča prve stopnje niso pripeljali do nezakonite sodne odločbe.

6. Tožnik je sicer v tožbi zatrjeval, da zahteva nadomestitev uporabljene koristi zaradi nezmožnosti souporabe tudi za čas po vložitvi tožbe, sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka. To bi dejansko pomenilo, da je tožnik z vložitvijo tožbe zahteval vrnitev nepremičnine v souporabo, vendar pa pritožba v tem delu odločitve sodišča prve stopnje ne izpodbija iz tega razloga (navaja le to, da je zahteval uporabnino tudi od novembra 2014 dalje) in zato sodišče druge stopnje v ta del odločitve ni smelo poseči pri odločanju o pritožbi tožeče stranke.

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob porabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katero mora sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo elemente za uspešno ugoditev tožbenemu zahtevku za povrnitev koristi za uporabo stvari v tujo korist in kar tožnik ni zatrjeval in dokazal. 8. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških, nastalih na prvi stopnji.

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

Op. št. (1): Tako sodba VS RS II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014. Op. št. (2): Tako sodba VS RS II Ips 535/2008 z dne 29. 9. 2011, II Ips 687/2007, II Ips 743/2007, II Ips 147/2010, II Ips 118/2010, II Ips 852/2007, II Ips 998/2007 itd. Op. št. (3): Tožnik je zgolj na sodnikovo vprašanje, ali je od toženca kdaj zahteval, da bi mu omogočil vselitev v hišo, odgovoril “jaz se mu rekel.” Takšna izpoved ne more nadomestiti prej omenjene trditvene podlage za utemeljenost tožbenega zahtevka.

Op. št. (4): Tako sodba VS RS II Ips 687/2007 z dne 26. 8. 2010.