Jedro

Sodišče lahko (praviloma) opre svojo odločbo samo na dejstva, ki so jih navedle stranke. Če ravna drugače in odločitev opre na dejstvo, ki ga nobena stranka ni zatrjevala in o katerem se zato nobena od njiju tudi ni mogla izjaviti, stori kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v drugem odstavku točke I in točki III izreka, razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnikov delno ugodilo in toženki naložilo, da tožnikoma vrne vsakemu po 300,00 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek, to je zahtevek za vračilo dodatnih 200,00 EUR s pripadki, je zavrnilo (točka I izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti 30,90 EUR s pripadki (točka III izreka). Zahtevo za izločitev sodnice z dne 28. 1. 2014 je zavrglo (točka II izreka).

2. Pritožbo vlagata tožnika. Izpodbijata zavrnilni in stroškovni del odločitve (drugi odstavek I. točke in III. točko izreka). Uveljavljata kršitev 338. člena in 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da se izpodbijani del odločitve razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da bo ugodeno tudi temu delu zahtevka. Navajata, da iz navedb toženke izhaja, da ne oporeka plačilu zneska 1.000,00 EUR, ampak celo trdi, da je bil znesek plačila višji. Toženka vračila tega zneska ni izpodbijala in ga je pripoznala. Sodišče je v nasprotju z zakonskimi določili samoinciativno, predvsem pa zmotno in nepravilno zmanjšalo pripoznani znesek na 600,00 EUR. Opozarjata, da se sodišče pri odločanju ni držalo načela hitrosti in ekonomičnosti, saj je za odločitev potrebovalo več kot dve leti. Z razpisom obravnave, ki je ni zahtevala nobena stranka, je povzročilo stroške. Zmotna je ugotovitev sodišča, da so pravdne stranke v novembru 2010 sklenile prodajno pogodbo. V nadaljevanju pritožnika pojasnjujeta svoje stališče o nakupu dveh certifikatov in pogodbenem razmerju med njima in avkcijsko hišo Ž. Ugotovitev, da so bila predmet pogodbe lesena notranja vrata z montažo, je pravilna, sklicevanje na številko izdelka 1589 pa je nepravilno, saj je bila to številka izdelka avkcijske hiše. Ni šlo le za izročitev izdelka, ampak za certifikata za nakup notranjih vrat z montažo v vrednosti 500,00 EUR. Tem navedbam toženka ni nasprotovala. Sodišče je ustvarilo povsem novo trditveno podlago, ki nima nobene zveze s tožbo. Znesek, ki sta ga tožnika plačala avkcijski hiši je nerelevanten, saj je pomemben zgolj za pogodbeno razmerje med tožnikoma in avkcijsko hišo Ž. Pravdne stranke niso sklenile dveh prodajnih pogodb, ampak v začetku meseca decembra eno prodajno pogodbo, za katero sta tožnika prodajalki izročila dva certifikata v skupni vrednosti 1.000,00 EUR. Ker pri predaji certifikatov nista izbrala nobenih notranjih vrat, prodajalka pa jima jih prav tako ni izročila, sta z izročitvijo certifikatov plačala avans za nakup. Do izbire vrat nikoli ni prišlo, saj toženka tožnikoma tega ni nikoli omogočila. Nepravilna je ugotovitev, da sta tožnika na toženko 14. 7. 2011 naslovila pritožbo, kljub temu, da sta bila seznanjena, da so vrata izdelana. Na dražbi toženka ni ponujala izdelkov, ampak le nakup certifikatov v vrednosti 500,00 EUR za lesena notranja vrata z montažo. Če bi toženka dejansko ponujala svoje izdelke, bi bila sama ponudba vezana na točno določen izdelek z izklicno ceno. Sodišče ves čas zmotno zatrjuje, da je bilo z nakupom certifikatov sklenjena pogodba o prodaji med pravdnima strankama. Med strankama je bila pogodba sklenjena v začetku meseca decembra 2010, ko je prodajalka odvzela certifikate tožnikoma in ni bila sklenjena na daljavo. Nepravilno je navajanje sodišča, da je certifikat, ki ga je sodišče samovoljno preimenovalo v certifikat o izročitvi, vseboval podatke, na podlagi katerih je mogoče zanesljivo določiti predmet obveznosti. Samo vsebino teh navedb si je sodišče izmislilo, saj iz ravnanja obeh pravdnih strank izhaja, da izdelek ni bil določen. Toženka tudi ni nasprotovala navedbam tožnikov o tem. Sodišče ni odločalo v mejah tožbenega zahtevka in ni upoštevalo pripoznanih dejstev s strani strank. Odstop od pogodbe je bil možen v štirinajstih dneh, vendar v pogodbenem razmerju med avkcijsko hišo in tožnikoma, kar pa ni predmet te pravde. Od pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, pa je možno odstopiti z odstopno izjavo, ki sta jo tožnika podala skladno z zakonskimi določili. Tožnika sta toženki plačala kupnino v skupnem znesku 1.000,00 EUR, plačilo 600,00 EUR, ki sta ga tožnika plačala za certifikate avkcijski hiši, pa je za ta postopek brezpredmetno, saj se nanaša na drugo pogodbeno razmerje. Utemeljeno zahtevata vračilo zneska 1.000,00 EUR. Opozarjata tudi na ponarejene blagajniške prejemke, ki jih je v spis vložila toženka. Sodišče prve stopnje je nepravilno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, v sami obrazložitvi pa nasprotovalo samo sebi, ko je trdilo, da je bila pogodba sklenjena na daljavo, nato pa, da v tem primeru ne gre za tako situacijo. Zaradi zmotne in nepravilne odločitve je sodišče tudi uspeh v pravdi narobe določilo. Uspeh tožnikov je 100%. Toženka je znesek 1.000,00 EUR pripoznala, poleg tega je tudi sama potrdila navedbe tožnikov, da je bila pogodba sklenjena v trgovini v začetku meseca decembra 2010. Toženka je s svojim konkludentnim ravnanjem izkazala, da ni šlo za izročitev izdelka, saj je bil najprej opravljen ogled, nato pa poslana ponudba za izdelavo in montažo vrat. Tudi ugotovitve sodišča, da je bila zahteva za izločitev prepozna, je nepravilna. Tožnika bi morala prejeti sklep, ki pa ga nista nikoli prejela. Zakaj sta menila, da je zahteva za izločitev pravočasna, sta utemeljila že v sami zahtevi.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti. Sodbo je zato mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožnika sta v tem postopku tožbo vložila zoper J. d. o. o. Ne glede na to, da sta na naroku tožnika pojasnila, da gre za napako in da je pravilna oznaka tožene stranke J.x d. o. o., ki je v postopku tudi ves čas sodelovala, se na (napačno) označeno toženo stranko glasi tudi sodba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri tako označeni toženi stranki za neobstoječo pravno osebo, ki ne more biti pravdna stranka (76. člen ZPP). Že iz tega razloga je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti, saj je podana kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in se upošteva tudi v sporih majhne vrednosti. Ker pa sme pritožbeno sodišče preizkusiti sodbo le v tistem delu, ki se s pritožbo izpodbija (prvi odstavek 350. člena ZPP), kljub ugotovljeni kršitvi ni imelo podlage, da bi poseglo v tisti del sodbe, ki ga pritožnika ne izpodbijata (to je njen ugodilni del) in je zato postal formalno pravnomočen.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da sta tožnika s toženko v novembru 2010 preko spletne avkcije, ki se je vodila na Ž. spletni strani, sklenila dve prodajni pogodbi za nakup dveh lesenih notranjih vrat, katerih maloprodajna cena je znašala skupno 1.000,00 EUR (500,00 EUR za vsaka). Ker toženka svoje obveznosti po tako sklenjenih kupnih pogodbah ni pravilno izpolnila, sta tožnika uveljavila pravico do odstopa od pogodbe, zaradi česar je pogodbeno razmerje prenehalo. Ker imata tožnika pravico do vračila tega, kar sta dala, ob sklenitvi pogodbe pa sta plačala le vsak po 300,00 EUR, jima je tak znesek tudi prisodilo, višjega pa zavrnilo.

8. Glede dejstev ZPP uveljavlja razpravno načelo. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Povedano drugače: sodišče lahko (praviloma) opre svojo odločbo samo na dejstva, ki so jih navedle stranke. Če ravna drugače in odločitev opre na dejstvo, ki ga nobena stranka ni zatrjevala in o katerem se zato nobena od njiju tudi ni mogla izjaviti, stori kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, torej kršitev, ki jo je mogoče uveljavljati tudi v sporu majhne vrednosti.

9. V konkretnem primeru pritožnika opozarjata ravno na to. Trdita namreč, da je sodišče odločitev oprlo tudi na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala. Pritožbeno sodišče s tem soglaša in istočasno ugotavlja, da je kršitev uveljavljena tudi pravočasno, saj sta pritožnika zanjo lahko izvedela šele ob prejemu sodbe (286.b člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo že v samem izhodišču, to je v delu, ki se nanaša na ugotovitev, kaj sta tožnika na spletni avkciji sploh kupila. Gre torej za dejstvo, na katerem nato sodišče gradi svojo celotno odločitev.

11. Tožnika sta trdila (toženka pa temu ni ugovarjala), da sta kupila dva vrednostna bona podjetja J. (v vrednosti po 500,00 EUR) za nakup notranjih vrat. Da sta na spletni avkciji kupila lesena notranja vrata z montažo (št. izdelka 1589), ni navedla nobena od strank. Res je sicer, da imajo ugotovitve sodišče (vsaj do določene mere) podlago v izvedenem dokaznem postopku,(1) pa to ne more biti opravičljiv razlog, da bi smelo sodišče takšna dejstva tudi upoštevati. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana (in ki so sporna), ne pa temu, da se širi in dopolnjuje trditvena podlaga tožbe.

12. Zaradi obeh storjenih kršitev je bilo potrebno pritožbi ugoditi in na podlagi 354. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti. Ker kršitev, glede na njuno naravo, pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. O ostalih pritožbenih očitkih se ne izjavlja, ker to ni potrebno.

13. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje, preden bo v zadevi ponovno odločalo, moralo, glede na konkretne okoliščine primera presoditi, ali gre v pogledu imena toženke le za njeno napačno oznako (kar bi narekovalo upoštevanje popravka imena in izdajo sodbe zoper pravilno označeno toženo stranko), ali pa za pomanjkanje procesne predpostavke sposobnosti biti stranka, ki ni odpravljiva (kar bi terjalo zavrženje tožbe). V primeru, da bo v zadevi po takšni presoji nato tudi vsebinsko odločalo, pa bo moralo izhajati iz ponujene trditvene podlage, upoštevajoč že predhodno obrazložitev.

14. Ker pritožnika pritožbenih stroškov nista specificirano navedla, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

(1) Sodišče prve stopnje se sklicuje predvsem na ime certifikata in njegovo vsebino napotke za prevzem izdelka in obvestilo, kdo v spletni avkciji nastopa kot prodajalec.