Jedro

Stroškov postopka v zvezi z ugotovitvijo državljanstva Zakon o državljanstvu ne ureja, zato se glede povrnitve stroškov postopka uporabljajo določbe 113. člena in naslednjih členov ZUP. V obravnavanem primeru se je postopek ugotovitve državljanstva začel na zahtevo tožnice, zato grdo stroški, ki so ji nastali med postopkom oziroma zaradi postopka, v njeno breme.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Maribor na podlagi 1. odstavka 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, v nadaljevanju ZUP) zavrnila vlogo tožničinega pooblaščenca, odvetnika A.A. iz ..., za povrnitev stroškov postopka za vlogo, pritožbo, izjavo v postopku in izvedensko mnenje. V svoji obrazložitvi navaja, da je dne 29. 1. 2008 prejela vlogo navedenega odvetnika za povrnitev stroškov postopka v postopku ugotovitve državljanstva tožnice. Odvetnik je predlagal, da se mu prizna povračilo stroškov postopka in sicer za vlogo z dne 25. 1. 2007 200 točk, za pritožbo z dne 29. 5. 2007 250 točk, za izjavo v postopku 200 točk, za vlogo v ponovljenem postopku z dne 28. 1. 2008 200 točk in za izvedensko mnenje 2.340,00 EUR. Dalje upravni organ navaja, da je dne 6. 1. 2007 prejel vlogo tožnice za ugotovitev slovenskega državljanstva. Dne 9. 5. 2007 je izdal odločbo št. 213-13/2007-6 (9302), s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije in s katero je bila zavrnjena tudi njena zahteva za izdajo potrdila o državljanstvu Republike Slovenije. Po pritožbi tožnice zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo št. 213-1162/2007/2 (1323-04) z dne 6. 7. 2007 ugodilo pritožbi, odpravilo odločbo upravne enote in zadevo vrnilo upravni enoti v ponovni postopek. Upravni organ je v ponovnem postopku z odločbo št. 213-13/2007-26 (9300) z dne 13. 3. 2009 (ponovno) ugotovil, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije in hkrati ugotovil, da se je tožnica od 21. 6. 1962 do 29. 6. 1981 štela za državljanko Socialistične federativne republike Jugoslavije in Socialistične republike Slovenije. V pritožbenem postopku je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije z odločbo št. 213-754/2009/2 (1323-02) z dne 11. 8. 2009 ugodilo pritožbi tožnice v delu, ki se nanaša na zadevo vpisa državljanstva (ugotovitev državljanstva) in v tem delu odpravilo odločbo Upravne enote Maribor št. 213-13/2007-26 (9302) z dne 13 3. 2009 in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje ter hkrati zavrnilo pritožbo tožnice v delu, ki se nanaša na zahtevo za izdajo potrdila o državljanstvu. V ponovljenem postopku je upravni organ z odločbo št. 213-13/2007-39 (9300) z dne 27. 11. 2010 ugotovil, da je tožnica državljanka Republike Slovenije. Pooblaščenec tožnice je dne 31. 1. 2008 upravnemu organu predložil pravno mnenje o državljanskem statusu tožnice, ki ga je izdelal Inštitut za javno upravo, za katerega je izstavil račun v znesku 2.269,80 EUR. Ker upravni organ izdelave pravnega mnenja ni zahteval, ga v postopku ugotovitve državljanstva tudi ni mogel upoštevati. Državljanski status je urejen s predpisi in samo na podlagi predpisov je mogoče ugotoviti ali se posameznik šteje za državljana Republike Slovenije. Upravni organ je v postopku ugotovitve tožničinega državljanstva upošteval predpise o državljanstvu, ki so veljali od rojstva tožnice do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije dne 25. 6. 1991 ter sedaj veljavni zakon in njegova odločitev ni temeljila na predloženem pravnem mnenju. Upravni organ se nato sklicuje na 113. člena ZUP, po katerem gredo stroški, ki nastanejo zaradi postopka ali med postopkom v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Upravni organ v postopku od tožnice ni zahteval, da predloži izvedeniško mnenje, ampak je zahteval le predložitev listinskih dokazov o njenem državljanskem statusu. Stroški postopka, ki jih navaja tožničin pooblaščenec, pa so stroški, ki so nastali na podlagi pooblastilnega razmerja stranke z odvetniško družbo in zato stroški, ki jih uveljavlja odvetnik, ne gredo v breme organa. Zaradi navedenega je bilo odločeno, kot je navedeno v izreku odločbe.

Tožnica v pritožbi navaja, da je odločitev prvostopenjskega organa nepravilna. Pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb postopka. Navaja, da je po svojih zastopnikih upravnemu organu prve stopnje predložila javne listine, iz katerih je izhajalo, da je bila rojena v Sloveniji, da sta bila ob njenem rojstvu njena starša Slovenca (kar sta še vedno), zaradi česar je pridobila državljanstvo Slovenije po rodu, v skladu z določilom 4. člena Zakona o državljanstvu Ljudske Republike Slovenije iz leta 1950 in bi zato po 23. členu istega zakona morala biti vpisana v knjigo državljanov Ljudske republike Slovenije. Vendar pa je pristojni državni organ, ki je vodil to knjigo, naredil napako, saj je ni vpisal v knjigo državljanov Ljudske republike Slovenije. Kasneje se je preselila v Beograd in je že po svoji polnoletnosti potrebovala osebno izkaznico ob vpisu na visoko šolo in šele takrat je izvedela, da ni nikjer vpisana v državljansko knjigo. Iz tega izhaja, da je šlo v konkretnem postopku za napako upravnega organa in da je bila zato njena vloga za ugotovitev državljanstva Republike Slovenije nujna in se ne more smatrati kot vloga, ki se je začela na predlog stranke, kar bi v stroškovnem pomenu posledično pomenilo, da gredo stroški v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. 2. odstavek 113. člena ZUP določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, pa gredo stroški v breme organa, razen osebni stroški stranke. Nadalje 3. odstavek 113. člena ZUP določa, da kadar povzroči kakšen udeleženec stroške v postopku po svoji krivdi, jih krije sam ne glede na določbe 1. in 2. odstavka tega člena. V konkretnem primeru je prišlo do izpada vpisa državljanstva tožnice v državljansko knjigo na podlagi krivde organa in je bila zato tožnica prisiljena vložiti vlogo za ugotovitev slovenskega državljanstva. Glede na to, da je šlo za krivdo organa, se njena vloga za sprejem v državljanstvo ne more obravnavati kot vloga, ki se je začela na zahtevo stranke, ampak kot vloga oz. postopek, ki se je vodil po uradni dolžnosti oz. po krivdi organa in je posledično tožnica upravičena do povračila vseh priglašenih stroškov v postopku. Ker upravna enota navaja, da izdelave pravnega mnenja ni zahtevala in da ga v postopku tudi ni upoštevala, tožnica poudarja, da so takšne ugotovitve napačne, saj iz obrazložitve odločbe, s katero ji je bilo priznano slovensko državljanstvo, nedvomno izhajajo povzetki tega pravnega mnenja, ki govorijo v korist pridobitve državljanstva tožnice. Omenjeno mnenje pa je nedvomno prispevalo k hitrejši rešitvi upravnega postopka pridobitve tožničinega slovenskega državljanstva. 1. odstavek 113. člena ZUP določa, da med stroške upravnega postopka sodijo tudi stroški izvedenca in pravnega svetovanja. Ker je izpodbijana odločba iz navedenih razlogov nezakonita, jo je potrebno ustrezno spremeniti in pritožnici povrniti vse priglašene stroške.

Pritožbo tožnice zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve s svojo odločbo zavrnilo. V svoji obrazložitvi navaja, da je izpodbijana odločba prvostopenjskega upravnega organa pravilna in se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je pravno mnenje inštituta prispevalo k hitrejši rešitvi upravnega postopka ugotavljanja državljanstva tožnice, saj prvostopenjski upravni organ izdelave mnenja ni zahteval in ga zato tudi ni mogel upoštevati, ker je državljanski status urejen s predpisi in je samo na podlagi predpisov mogoče ugotavljati, ali se posameznik šteje za državljana Republike Slovenije. Prvostopenjski upravni organ je v postopku upošteval predpise, ki so veljali od rojstva tožnice pa do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS dne 25. 6. 1991 in sedaj veljavni zakon. Nato se drugostopenjski organ sklicuje na določbe 113. člena ZUP, ki urejajo stroške postopka in navaja, da prvostopenjski organ od stranke ni zahteval, da predloži navedeno pravno mnenje in da so ostali stroški, ki se navajajo v zahtevku za povrnitev stroškov, stroški, ki so nastali na podlagi pooblastilnega razmerja stranke z odvetniško družbo in zato ne gredo v breme upravnega organa.

Tožnica v tožbi ponavlja vse ugovore, ki jih je uveljavljala že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi in samo reši zadevo ter ji prizna priglašene stroške za izvedenca za zastopanje v postopku in pritožbo ter upravni spor, vse z zamudnimi obrestmi od priglasitve dalje ali zadevo vrne v ponovljen postopek pred organ prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdanih zavrnilnih odločbah in ocenjuje, da sta le-ti pravilni in zakoniti glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi so sporni stroški tožnice v zvezi s pravnim zastopanjem in stroški izdelave pravnega mnenja v postopku ugotovitve njenega slovenskega državljanstva. Navedeno pravno mnenje je v postopku ugotovitve državljanstva neobvezno, saj ga v postopku ni treba priložiti.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je akcesorni zahtevek in to v tem smislu, da se lahko zahteva do izdaje odločbe le v tistem postopku, v katerem so nastali (116. člen ZUP). Stroškov postopka v zvezi z ugotovitvijo državljanstva Zakon o državljanstvu ne ureja, zato se glede povrnitve stroškov postopka uporabljajo določbe 113. člena in naslednjih členov ZUP, ki vsebujejo določbe o stroških postopka. To pomeni, da se tudi v obravnavani zadevi stroški presojajo po določbah ZUP.

Vprašanja, kdo na koncu postopka nosi stroške postopka, ureja ZUP v svojem 113. členu, glede na to ali se je postopek začel po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke ter glede na to, kako ugodno se je za stranko končal, upoštevajoč načelo, da gredo stroški postopka v breme tistega, na zahtevo katerega se je postopek končal. Kateri stroški so stroški postopka, ki nastanejo organu ali stranki, primeroma določa 1. odstavek 113. člena ZUP (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu, itd). To so torej stroški, ki so nastali organu ali stranki med postopkom zaradi rešitve zadeve.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da se je v obravnavanem primeru postopek ugotovitve državljanstva začel na zahtevo tožnice. Ker se je torej postopek začel na zahtevo tožnice, gredo stroški, ki so ji nastali med postopkom oziroma zaradi postopka, v njeno breme. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je šlo v konkretnem primeru za krivdo organa, po določilu 3. odstavka 113. člena ZUP. Navedeno zakonsko določilo se namreč nanaša na udeležence postopka in ne na organ, ki vodi postopek, zato tožnica s sklicevanjem na navedeno določilo ne more uspeti.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju : ZUS-1), tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).