Jedro

Ko gre za kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po prvem odstavku 339. člena KZ, bo storilec tuje zemljišče zavzel tako, da ga bo imel za svojega, ga uporabljal, nadzoroval, lastniku onemogočal izvrševanje lastninske pravice, pri čemer je popolnoma jasno, da zavzetja tujega zemljišča, ne da bi se spremenila dejanska oblast nad stvarjo, ne more biti.

Izrek

Pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Lendavi je obsojenega L.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja protipravnega zavzetja nepremičnine po 2. odstavku 339. člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka, nagrade in potrebnih stroškov pooblaščenca oškodovanke ter povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenemu naložilo plačilo povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zagovornik je v zahtevi navedel, da je obsojenec dejanje storil v dejanski zmoti ter da so podane okoliščine, ki kažejo na to, da gre za dejanje majhnega pomena po določbi 14. člena KZ. Predlagal je, da Vrhovno sodišče obsojenega oprosti obtožbe oziroma da v celoti razveljavi obe napadeni odločbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki meni, da je zahteva utemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

B.

5. S pravnomočno sodbo je bil L.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja protipravnega zavzetja nepremičnine po 2. odstavku 339. člena KZ. Ugotovljeno je bilo, da je 14.5.2005 s pomočjo prijateljev zasedel tuje zemljišče, in sicer parcelo št. 3721, k.o. D., ki med solastniki ni fizično razdeljena, poleg tega obsojeni ni solastnik tega zemljišča, ter na njem zgradil nepropustno betonsko ploščad za deponiranje organskih odpadkov, ne da bi za tako gradnjo imel dovoljenje solastnice P.L. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da sta obsojenčeva žena L.P. ter njegov nečak A.M., ki sta tudi dala privolitev za gradnjo, solastnika omenjenega zemljišča vsak do ene četrtine, P.L. pa do ene polovice.

6. Vložnik kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zahtevi uveljavlja z navedbami, da v zadevnem primeru ni šlo za zavzetje tujega zemljišča z namenom, da se ga uporabi za gradnjo, ampak za sanacijo že obstoječega gnojišča (4mx5m), brez spreminjanja tlorisne velikosti, na fizično nerazdeljeni parceli, katero ima že vrsto let v izključni posesti in upravljanju obdolženčeva družina.

7. Pri obravnavanem kaznivem dejanju (2. odstavek 339. člena KZ) je bistveno, da storilec protipravno zavzame tuje zemljišče - v celoti ali deloma - zaradi nameravane gradnje. Ravnanje storilca bo protipravno takrat, ko storilec do nepremičnine ne bo imel pravice na podlagi predpisov oziroma ne bo imel ustreznega dovoljenja (Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV založba, Ljubljana, 2002, str. 876). V pomenu izrazov pojem zavzetja (tujega) zemljišča ni posebej opredeljen. Zakonski jezik je pomensko nadrejen pogovornemu jeziku, tako da si pravo (zakon) samo določa kakšen naj bo njegov pomen. Vsebina navedene pojmovne opredelitve se v pravnem jeziku ne razlikuje od tiste, ki jo ima v pogovornem jeziku. Storilec bo tuje zemljišče zavzel tako, da ga bo imel za svojega, ga uporabljal, nadzoroval, lastniku onemogočal izvrševanje lastninske pravice, pri čemer je popolnoma jasno, da zavzetja tujega zemljišča, ne da bi se spremenila dejanska oblast nad stvarjo, ne more biti. Storilčevo zavzetje tujega zemljišča, ko gre za dejanje iz prvega odstavka 339. člena KZ, se bo kazalo na primer v obdelovanju zemlje za lastne koristi, paše na travnikih, krčenju neobdelanega zemljišča, uporabi skladiščnih prostorov, garaž (Deisinger M., ibidem). Vprašanje gradnje, na podlagi katere je mogoče zanesljivo sklepati o storilčevem namenu iz drugega odstavka iste zakonske določbe, je treba presojati z vidika predpisov o graditvi objektov, torej po določbi 2. člena Zakona o graditvi objektov (Ur.l. RS, št. 102/2004 in 126/2007) in ne po določbi 650. člena Obligacijskega zakonika. Storilec se mora tudi zavedati protipravnosti svojega ravnanja.

8. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je obdolženi zavzel tuje zemljišče ter da dejstvo, da je solastnica navedenega zemljišča tudi žena obdolženca in da je obdolženčeva družina (torej tudi obdolženec) vrsto let navedeno zemljišče uporabljala, ne more pripeljati do drugačnega sklepa. Za presojo v obravnavanem primeru je odločilnega pomena, ali je moč ravnanje P. oceniti kot zavzetje tujega zemljišča z namenom, da ga uporabi za gradnjo. Do zavzetja tujega zemljišča bi prišlo, če bi P. posegel v obstoječo dejansko oblast nad zemljiščem in solastnikom zemljišča odvzel posest kot eno temeljnih komponent lastninske pravice (1. odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur.l. RS, št. 87/2002 z dne 17.10.2002, v nadaljevanju: SPZ) na celotnem ali delu zemljišča. Iz ugotovitev nižjih sodišč ni razvidno, da bi P. posegel v obstoječe posestno stanje solastnikov parcele št. 3721, k.o. D., saj so ti parcelo, kljub opravljeni gradnji na že obstoječem gnojišču, v enakem obsegu kot dotlej lahko še naprej uporabljali, jo uživali in z njo razpolagali. Sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni navedlo, katero je tisto ravnanje, ki po vsebini pomeni zavzetje zemljišča, ampak je na obstoj tega zakonskega znaka sklepalo le na podlagi dejstva, da je obdolženec s soglasjem solastnikov zemljišča njegove žene L.P. in nečaka A.M., in brez soglasja solastnice P.L., deloval kot poslovodja oziroma njun pooblaščenec za omenjeno gradnjo. Če zavzetje zemljišča kot zakonski znak kaznivega dejanja, ni podano, se vprašanje morebitne dovoljenosti gradnje sploh ne postavlja. Zato v konkretni zadevi s kazenskopravnega vidika ničesar ne spremeni dejstvo, da je obdolženec opravil posel v nasprotju z določbami 67. člena SPZ, saj ni imel potrebnega soglasja za tako upravljanje s stvarjo.

9. Če bi nižji sodišči izvedene dokaze pretehtali tudi ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč, bi utegnili priti do drugačnih dejanskih in pravnih sklepov glede obstoja kaznivega dejanja protipravnega zavzetja nepremičnine po 2. odstavku 339. člena KZ. Ker je pri odločanju o zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (zavzetja nepremičnine), ki so bila ugotovljena v izpodbijanih sodbah, je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.