Jedro

Ker tožnica ni izpolnila pogoja pridobitve naslova doktorja znanosti, je sodišče prve stopnje pri razsoji pravilno uporabilo 3. tč. 1. odst. 100. člena ZDR. Izguba naziva oz. neobnovitev habilitacijskega naziva, ki je pogoj za opravljanje del delovnega mesta, na katerega je delavec razporejen, pomeni, da delavec nima zmožnosti za opravljanje dela. Navedbe o tem, da je bila tožnica ovirana oziroma, da ni imela pogojev za delo na doktoratu in da je bila zaradi bolezni dolgo v bolniškem staležu, v sporu o prenehanju delovnega razmerja niso odločilne in bi jih tožnica lahko uveljavljala le v postopku za ponovno izvolitev v naziv.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavita ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici M. M. z dne 25.5.1999, št. 10-311-2/99, ki ga je izdal rektor tožene stranke in sklep Komisije za delovna razmerja z dne 30.9.1999 št. A-1-12-ABŠ/mm in se ugotovi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 27.11.1999. Tožena stranka je dolžna tožnico v 3 dneh po pravnomočnosti sodbe pozvati nazaj na delo, ki bo ustrezalo njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim ter ji od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela obračunati in izplačati plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov ter odvesti ustrezne davke in prispevke in ji delovno dobo vpisati v delovno knjižico, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, le delno zmotno ga je obrazložilo, sicer ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je izvolitev v naziv asistenta vezana na predmet. Tožnica je bila doslej trikrat izvoljena v naziv asistenta za predmet socialna medicina. Naslednja izvolitev za predmet socialna medicina bi bila res njena četrta izvolitev. Izvolitev v naziv asistenta sploh pa bi bila že njena šesta, saj je bila poleg tega že doslej dvakrat izvoljena tudi v naziv asistenta za predmet higiena. Predmeti, ki se poučujejo kjerkoli na inštitutih, katedrah, fakultetah ali univerzi, so popolnoma samostojni; nikakor se ne kumulirajo vse izvolitve v naziv asistenta pri vseh predmetih. Izvolitev v naziv asistenta je torej možna več kot štirikrat, le da pri različnih predmetih. Predmeti so samostojni in celo od katedre neodvisni. Katedra pri izvolitvah v naziv asistenta za posamezni predmet, ki se pri njej poučuje, sodeluje zgolj z mnenjem, za katerega jo zaprosi habilitacijska komisija Univerze. Nepravilen je zaključek sodišča, da tožnica ne more biti četrtič asistenka. Z Merili ni mogoča četrta izvolitev pri istem predmetu, ne da bi bil opravljen doktorat. Tožnici pa se je a priori odrekla možnost ponovne izvolitve v naziv asistent, ker je štela, da je tožnica izkoristila vse možnosti reelekcije brez doktorata. Izvolitev v naziv je vezana na predmet in ne na organizacijsko enoto. Torej ni bilo ovir za imenovanje v naziv asistenta na Inštitutu za higieno, ki je bilo objavljeno 23.10.1998. Navedena izvolitev bi pomenila tožničino tretjo izvolitev v naziv asistenta za predmet higiena. Tožnica bi lahko uspešno delala kot asistentka za predmet higiena in bi torej lahko do te razporeditve prišlo sporazumno s tožnico.

Pritožba nadalje uveljavlja, da je napačno stališče sodišča, da tožnica ni sprožila ustreznih postopkov v zvezi z enakimi možnostmi izobraževanja. Tožnica je toženo stranko opozorila že v letu 1994, da nima enakih možnosti za izobraževanje, predvsem pri raziskovalnih nalogah, kot drugi sodelavci. Zato je bila prisiljena tako specializacijo, kot magisterij opravljati tudi zunaj matične organizacije, kar sicer ni običaj. Morala bi imeti možnost sodelovanja v raziskovalnih nalogah. Tožnica ni mogla brez težav delati doktorata zunaj inštitucije. Gre za povsem specifično situacijo. Sodišče ni upoštevalo, da tožnica zaradi svoje bolezni ni uspela narediti doktorata. Tožena stranka je tožnici sicer podaljšala rok za doktorat do oktobra 1999, kar kaže na to, da se je zavedala, da tožnica iz objektivnih razlogov ne more opraviti doktorata do določenega roka, vendar pa je ji prenehalo delovno razmerje pred tem rokom in se je njeno delo na doktorski disertaciji povsem ustavilo.

Nadalje pritožba uveljavlja, da je napačno tudi stališče sodišča, da za razpisano delovno mesto visokošolskega učitelja za predmet "socialna medicina in statistika v zdravstvu" z dne 3.6.1999 ne ustreza tožničini izobrazbi, saj je tožničina izobrazba višja od tiste, ki se je zahtevala za visokošolskega sodelavca, vendar pa se je tožnica na prosto delovno mesto prijavila in bi sprejela to delovno mesto, ne glede na svojo višjo izobrazbo. Torej je bilo delovno mesto prazno, pa nanj ni bil izbran nihče, čeprav je bilo dobro znano, da je navedeni predmet nato učil zdravnik v pokoju. Torej sta bili v spornem obdobju dve možnosti za njeno redno nadaljnjo zaposlitev, vendar tožena stranka nobene od teh možnosti ni realizirala, s čimer je kršila ZDR.

Razen pravne pooblaščenke je pritožbo vložila tudi osebno tožnica. V njej navaja v bistvu iste razloge, razen tega pa še izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo listin, na katere se je sklicevala. Pričanje doc. M. P. je sporno in netočno. Zaslišan je bil na kratko zaradi časovne stiske sodišča. Sodišče ni upoštevalo, da je na drugi obravnavi tožnica dopolnila svoja vprašanja nanj, da je napačno razumljena razlaga Meril za izvolitve v nazive, kar je imelo za posledico odločitev sodišča, da ni izpolnjevala pogojev za zasedbo prostega delovnega mesta pri toženi stranki.

V pritožbi se sklicuje tudi na 25. čl. 10. odstavek Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 18/91, 34/93, 3/98) in sicer, da ne more biti izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja delavcu, ki mu ni bil omogočen enak obseg izobraževanja. Delovne zmožnosti se ne meri le z doktoratom, pač pa z delom, ki ga je tožnica opravljala tudi po ugasnitvi naziva do zaključka semestra in ne tako, kot je napisano v sodbi, temveč do zaključka poletnega semestra leta 1999. Očitno je bil osnovni namen inštituta in vodje, da se jo izključi iz dela. Na to kažejo vsi postopki in njegovo perfidno pričevanje. Uveljavlja, da je izvolitev v naziv vezana na predmet in ne na organizacijsko enoto, kot je tolmačeno v razsodbi. V njenem primeru gre za specifično zadevo, ker gre za tri različne samostojne predmete s skupno katedro. Ni točno, da ni izpolnjevala pogojev za imenovanje v naziv asistenta na Inštitutu za higieno. Za njeno tretjo izvolitev ni bil potreben tudi doktorat. Pritožnica tudi navaja, da je prvovrstno šikaniranje glede njenega kandidiranja na visoki šoli, ker je po mnenju sodišča imela previsoko izobrazbo. Ni točno, da ni sprožala ustreznih postopkov, saj je že v letu 1994 glede njene pravice do izobraževanja napisala pismo takratnemu dekanu, vendar ni prejela odgovora. Izključenosti iz raziskovalnega dela in pogojem dela na Inštitutu sodišče ni namenilo niti besede. Inštitucija je namerno ni vključila in je prijavila njeno sodelovanje, ne da bi za to ona vedela. Sicer je bila absolutno preobremenjena s pedagoškim delom, z organizacijo in vodenjem vaj.

V pritožbi tudi poudarja, da nikoli in nikdar v vseh več kot 20 letih službovanja pri toženi stranki ni bilo pripomb na njeno delo, zato je izjemno prizadeta, da je pri teh letih ostala brez zaposlitve. Sklep kadrovske komisije Univerze temelji na ugotovitvi, da ni dosegla pričakovnih razultatov. Gre za ustavno kršitev njene pravice do poštenega sojenja.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in dejstva ter zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno pravilno uporabilo 3. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR, saj se izguba naziva oz. neobnovitev habilitacijskega naziva, ki je pogoj za opravljanje del delovnega mesta, na katerega je delavec razporejen, šteje, da delavec nima zmožnosti za opravljanje dela. Že zaradi tega je nepomembno, ali je tožnica dosegala pričakovane rezultate ali ne. Med strankama je nesporno, da je do izgube pedagoškega naziva prišlo, ker tožnica ni izpolnila pogoja pridobitve naslova doktorja znanosti. V tem sporu o prenehanju delovnega razmerja ni odločilno, zakaj tožnica še ni pridobila naslova doktorja znanosti. Zato niso odločilne pritožbene navedbe o tem, da je bila tožnica ovirana oziroma, da ni imela pogojev za delo na doktoratu in da je bila zaradi bolezni dolgo v bolniškem staležu. To bi mogla tožnica uveljavljati le v postopku za ponovno izvolitev v naziv.

Odločilne tudi niso pritožbene navedbe glede možnosti prehoda z enega predmeta na drug, saj v kolikor bi to bilo možno pri istem nazivu asistenta, potem je treba ugotoviti, da je neobnova habilitacijskega naziva pomembna tako za en kot za drugi predmet, čeprav sta si sorodna. V kolikor se nazivi oz. predmeti razlikujejo, potem bi morala tožnica pridobiti nov habilitacijski naziv za drug predmet, vendar tega niti ne zatrjuje. Zato razporejanje na delovno mesto za drug predmet, ni zakonito, ker tožnica ne izkazuje zmožnosti za to, to je glede morebitnega prehoda tožnice kot asistentke s predmeta socialna medicina na predmet higiena. Glede možnosti razporeditve na delovno mesto visokošolskega učitelja za predmet "socialna medicina in statistika" ni odločilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da razporeditev ni možna, ker tožnica nima ustrezne izobrazbe, ker ima celo višjo od tiste, ki se zahteva za visokošolskega sodelavca. Tožnica za to delovno mesto nima pogojev, saj nima pridobljenega ustreznega habilitacijskega naziva. Zato tožena stranka ne samo ni bila dolžna, ampak tudi tožnice ni mogla razporediti. Skratka, tožnico bi tožena stranka mogla oziroma morala razporediti le na delovno mesto, za katerega zasedbo se ne zahteva habilitacijski naziv. Tožnica ne navaja, da ni točna ugotovitev tožene stranke, da takega prostega delovnega mesta ni imela. Tožena stranka ni bila dolžna iskati oziroma ponuditi tožnici razporeditve na delovno mesto pri drugem delodajalcu oziroma pri drugi organizaciji, kar je sicer poskušala glede delovnega mesta na inšpekcijskem organu.

Upoštevne tudi niso pritožbene navedbe iz osebne pritožbe tožnice glede uporabe 10. odstavka 25. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, saj določbe kolektivne pogodbe v tem sporu ne pridejo v poštev glede delovnih mest, za katere se zahteva pedagoški habilitacijski naziv, ki je pogoj oziroma daje zmožnost delavcu oziroma učitelju in strokovnemu sodelavcu za opravljanje pedagoškega dela. Niso upoštevne niti pritožbene navedbe, ki očitajo sodišču prve stopnje, da sodba nima razlogov o nekaterih dejstvih za uporabo 3. točke 1. odstavka 100. čl. ZDR. Ti niso relevantni iz prej navedenih razlogov.

Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi zavrnitve pritožbe je bilo treba tudi odločiti, da tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.