Jedro

Sodna izvedenka se je pri podaji izvedenskega mnenja lahko oprla na strokovno mnenje Centra za kriminalističnotehnične preiskave, v katerega pravilnost upoštevajoč načelo proste presoje dokazov tudi sodišče prve stopnje ni podvomilo.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. N.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. N.D. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 60.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 19.4.2002 je bil obs. N.D. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in obsojen na kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 17.1.2002 od 11.15 ure dalje. Po 1. odstavku 69. člena KZ je sodišče obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema štirih mobilnih telefonov, dveh SIM kartic, ročne tehtnice, strojčka za varjenje folije in šestih PVC vrečk, po 4. odstavku 196. člena KZ pa tudi 904,68 gramov zasežene marihuane. Po 1. in 2. odstavku 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu odvzelo tudi tableto sivo bele barve z odtisom "ribice" in 76.68 gramov marihuane. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 6.8.2002 pritožbo zagovornika obs. N.D. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca obsodili tudi na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zagovornik obs. N.D. je dne 25.10.2002 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Celju. V uvodu zahteve navaja, da jo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP (očitno iz razlogov, navedenih v 1. odstavku tega člena, saj navedeni člen vsebuje štiri odstavke), predlaga pa, da Vrhovno sodišče sodbo Višjega sodišča v Celju razveljavi in mu zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena, ker v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, da obsojenec pri prvem zaslišanju pred preiskovalnem sodnikom ni imel ustrezne strokovne pomoči zagovornika, kakor tudi smiselno uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, niso podane. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti tudi navaja, da zagovornik obsojenca v zahtevi poleg tega uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega v okviru zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zahteva zagovornika obs. N.D. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevanje zagovornika obs. N.D., da zagovornik po uradni dolžnosti, in sicer odvetnik J.G. iz Š. pri C., obsojencu pri zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom ni nudil take strokovne pomoči, ki se od zagovornika pričakuje, zaradi česar je bila obsojencu kršena pravica do poštenega sojenja po 1. in 3. točki 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin, je povsem neutemeljeno. Tako zatrjevanje zagovornika obsojenca nima nikakršne podlage v podatkih spisa, upoštevaje dejavnost obsojencu po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pri zaslišanju obsojenca, kakor tudi njegov obširen odgovor na predlog državnega tožilca za odreditev pripora zoper obsojenca, v katerem je navajal argumente zoper odreditev pripora, in ki je tudi vložil pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora s podrejenim predlogom za odreditev hišnega pripora zoper obsojenca. Sicer pa je zatrjevanje zagovornika obs. N.D. o neustrezni strokovni pomoči po uradni dolžnosti postavljenem zagovorniku neobrazloženo. Take njegove posplošene navedbe so vprašljive tudi z vidika Kodeksa poklicne odvetniške etike, po katerem se naj odvetnikova pravniška in splošna kultura pokaže v vsem njegovem poklicnem delu, v njegovih nastopih, vlogah in govorih ter v stikih s strankami in kolegi in s sodnimi in drugimi organi, pri čemer je nedopustno omalovaževanje drugih odvetnikov.

Podana tudi ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornik obsojenca smiselno uveljavlja s tem, ko navaja, da stalna sodna izvedenka ni opravila analize snovi, zasežene obsojencu, sodišče pa ne bi smelo opreti svoje odločitve na strokovno mnenje, ki ga je podal Center za kriminalističnotehnične preiskave v Ljubljani. Povsem enako je zagovornik obsojenca navajal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, pritožbeno sodišče pa je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da se je sodna izvedenka pri podaji izvedenskega mnenja lahko oprla na strokovno mnenje Centra za kriminalističnotehnične preiskave v Ljubljani z dne 31.1.2002, v katerega pravilnost tudi sodišče prve stopnje, ob upoštevanju načela proste presoje dokazov, ni podvomilo.

Z navedbami, da obramba še vedno vztraja pri trditvi, da se v dokaznem postopku, razen nespornega obstoja in najdbe mamila, ni dokazalo ničesar, ter da je navajanje lastnega priznanja kot ključnega momenta za presojo po mnenju obrambe premalo ter da priznanje obsojenca, naj si bo še tako popolno, ne odvezuje sodišča za izvedbo dokazov, pa zagovornik obsojenca smiselno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obs. N.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilih 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.