Jedro

Zavod RS za zaposlovanje je dejavnosti v zvezi z iskanjem ustreznega dela oziroma zaposlitvenih možnosti tožnika izvajal po običajni in ustaljeni metodi dela, ki ni bila drugačna kot za druge brezposelne osebe. Zato mu ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti in je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se v 2. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbama prvotožene in drugotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožniku imaterialno škodo v višini 50.075,12 EUR (prej 12.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2004 dalje do plačila, in da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe, s e z a v r n e. Tožnik je dolžan toženima strankama povrniti stroške postopka in sicer prvotoženi stranki v višini 10.298,13 EUR ter drugotoženi stranki v višini 5.243,15 EUR, v roku 8 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“ Tožnik je dolžan toženima strankama povrniti pritožbene stroške in sicer prvotoženi stranki v višini 1.253,98 EUR ter drugotoženi stranki v višini 1.200,19 EUR, v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku imaterialno škodo v višini 50.075,12 EUR (prej 12.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe od 25. 5. 2004 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (1. točka izreka), kar je tožnik zahteval več, pa je sodišče zavrnilo (2. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper sodbo so se pritožile vse stranke in sicer tožnik v delu zavrnitve zahtevkov iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, prva in drugotožena stranka pa iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, vse po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve zahtevkov zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V spornem obdobju mu je nastala tako materialna kot nematerialna škoda, saj je ostal brez ustreznega drugega dela, to dejstvo pa mu je preprečevalo pridobivati dohodek. Škoda je v celoti dokazljiva. Kot invalida bi se ga moralo zaposliti. Dejansko stanje zadeve in uporabo materialnih predpisov je obrazložil v pripravljalnih vlogah. Sklicuje se na ekonomista dr. Kračuna, pravno naravo dela in dohodka ter na obveznosti delodajalca iz naslova plače. Podlaga za škodno odgovornost je opredeljena v določbi 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in spremembe, ki je veljal kot predpis RS do 31. 12. 2001) in v določbi 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, ki je veljal od 1. 1. 2002 dalje), za toženi stranki pa je škodna odgovornost opredeljena v 26. členu Ustave RS. Opozarja na pravico do dela kot osebnostno pravico, ki ustrezna njegovim preostalim delovnim zmožnostim iz tretjega odstavka 143. člena (na glavni obravnavi je pravilno navedel 116. člen) Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in spremembe) ter na temeljno pravico vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja iz določbe 4.b člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZBP, Ur. l. RS, št. 5/91 in spremembe) ter na uporabo ostalih določb navedenega zakona. Sodišče ni dovolj upoštevalo posledic okrnitve pravic, kar je bil deležen v spornem obdobju, saj bo trpel vse do smrti. Nematerialno škodo mu je prisodilo v prenizkem znesku. Več let je moral vsak delovni dan tri ure čakati doma, da bi ga zavod lahko poklical na delo. Sodišče bi moralo pri odločanju o višini denarne odškodnine upoštevati dejstvo, da so bile opustitve dolžnih ravnanj in kršitve pravic storjene zavestno. Svetovalka A.S. je izpovedala, da ni upoštevala organizacijskega predpisa, da bi k delodajalcem poslala dolgotrajno brezposelne in bolne osebe. Pri prvotoženi stranki mu niso bile dane enake možnosti obravnavanja. Izpovedba priče P.P. ni verodostojna, saj od prvotožene stranke ni dobil nobenih sredstev iz naslova dokapitalizacije. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik v sporu ni izkazal nobenega od elementov za priznanje odškodninske odgovornosti. Popolnoma zgrešena je ugotovitev, da v vseh letih brezposelnosti ni storila nobenih aktivnosti, s katerimi bi tožniku pomagala. Navedba o težki zaposljivosti tožnika je bila utemeljena in skladna s predpisi. Če ga ni mogla vključiti v program aktivne politike zaposlovanja, to ne pomeni, da ga ni hotela. V letu 2002 ga je pravilno uvrstila v evidenco oseb, prijavljenih po drugih zakonih. Tožnik si napačno razlaga določbe ZZZPB in ZPIZ/92. Sodišče mu je zmotno prisodilo nematerialno škodo iz razloga, ker so pri njemu nastale posledice brezposelnosti, da je bil izključen iz dela, da je trpel in živel nevredno življenje. Sklicuje se na zastaranje terjatev. Sodišče je kršilo postopek, ko je ocenilo zapise svetovalke v osebnem kartonu za neresnične. Sodišče mu je nepravilno priznalo nematerialno škodo za obdobje 120 mesecev in ne za čas od 18. 11. 1994 do 1. 12. 2002, to je za 96 mesecev, kot je to opredelil v zahtevku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v sporu ni pasivno legitimirana stranka. Nad prvotoženo stranko je pristojna, da izvaja le strokovni in upravni nadzor ter nadzor nad namembnostjo rabe sredstev. Sodišče je pri svoji presoji dalo prevelik pomen izpovedbi tožnika, ne pa tudi izvedenim listinskim dokazom in izpovedbam prič. Poleg tega v zadevi ni izkazanih predpostavk za obstoj škodne odgovornosti, posebej ne postavke protipravnega ravnanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je odgovoril na pritožbi prvotožene in drugotožene stranke in predlagal, da jih pritožbeno sodišče ne upošteva ter kot neutemeljeni v celoti zavrne.

Prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika in predlaga, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne.

Pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbi prvotožene in drugotožene stranke sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v zadevi v skladu z določbo 30. člena ZDSS-1 opravilo glavno obravnavo, na kateri je v dokazne namene vpogledalo v celotno listinsko gradivo v spisu in ponovilo dokaze, ki so bili izvedeni pred prvostopenjskim sodiščem, nakar je o tožnikovih zahtevkih ponovno razsodilo, sprejeto odločitev pa utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

V sporu gre za presojo odgovornosti toženih strank za škodo, ki je nastala tožniku v času od 18. 6. 1993, ko je prvotožena stranka začela voditi tožnika v evidenci brezposelnih, do 1. 12. 2002, ko se je invalidsko upokojil. Tožnik je v tožbi uveljavil zahtevek in sicer 28.247.553,06 SIT za materialno škodo ter 30.000.000,00 SIT za nematerialno škodo, to je skupaj 58.247.553,06 SIT (sedaj 243.062,73 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe od 25. 5. 2004 dalje do plačila. Tožnik je v nadaljevanju s pripravljalno vlogo z dne 31. 8. 2006 znižal takšen zahtevek za 15 %. Zahtevano škodo je uveljavljal za čas od 18. 11. 1994, ko je postal invalid III. kategorije, do 1. 12. 2002, ko se je, kot je že navedeno, invalidsko upokojil. Tožnik je v tožbi in v številnih pripravljalnih vlogah navajal, da mu prvotožena stranka ni nudila nobene pomoči, kot brezposelni je bil neenakopravno obravnavan, v celoti ignoniran, pristojni delavci ga namerno niso hoteli zaposliti, zaradi česar je zbolel, najbolj pa ga je prizadela navedba, da je težko zaposljiva oseba in dejstvo, da je bil v letu 2002 uvrščen v evidenco brezposelnih oseb, prijavljenih po drugih zakonih. Nadomestilo, ki ga je dobival iz naslova invalidnosti, mu ni zagotavljalo dostojnega življenja. V celoti je bilo prizadeto njegovo človeško dostojanstvo, ves čas je trpel in bil užaljen. V njegovem primeru so bile kršene ustavne določbe, zakoni, podzakonski predpisi in določbe mednarodnih konvencij.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih listinskih dokazov, tožnikove izpovedbe in izpovedbe prič A.S., M.K., I.G. in P.P. delno ugodilo zahtevku iz naslova nematerialne škode, zahtevek za plačilo materialne škode pa je zavrnilo iz razloga, ker ne gre za pravno priznano škodo. V zvezi z ugodenim delom zahtevka je ugotovilo, da prvotožena stranka v vseh spornih letih ni storila nobene aktivnosti, s katero bi tožniku kot brezposelni osebi pomagala v smislu nalog in dolžnosti. Ob tehtanju izpovedb zaslišanih prič ni našlo nikakršnih olajševalnih elementov, ki bi lahko razbremenili odgovornost toženih strank. Tožnik je ves čas izpolnjeval zahteve o javljanju in iskanju zaposlitve, pri čemer na drugi strani prvotožena stranka ni ponudila takšnih dokazov, ki bi izkazovali dejstvo, da mu je nudila zaposlitev, ga povabila k javnim delom oziroma mu nudila psihosocialno pomoč, s čimer je zlorabila tako osebnostne kot človeške pravice. Prvotožena stranka je ravnala protipravno, saj je v primeru tožnika kršila določbe ZZZPB glede njegove vključitve med aktivne delavce, pri čemer je zaposlitveni načrt obstajal le v formalnem smislu. Prvotožena stranka je protipravno ravnala tudi zato, ker ga je mimo vseh predpisov štela za nezaposljivo osebo in ga izbrisala iz evidence brezposelnih s 26. 11. 2002. Sodišče prve stopnje je v celoti verjelo tožniku, ne pa tudi zaslišanim pričam prvotožene stranke in z njene strani predloženim dokazom. Vendar je pritožbeno sodišče na podlagi ponovne ocene izvedenih dokazov ter ob pravilni uporabi materialnopravnih predpisov, prišlo do drugačnih ugotovitev oziroma zaključkov, kar utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Pravica do povračila škode, ki jo utrpi posameznik v zvezi z dejavnostjo državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, je opredeljena v določbi 26. člena Ustave RS. Po navedeni ustavni določbi morajo biti za takšno pravico izpolnjene predpisane predpostavke iz določbe 154. člena ZOR oziroma 131. člena OZ. Gre za izkazanost opravljanja dejavnosti državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, vzročne zveze med kršitvijo dolžnosti in škodo, protipravnega ravnanja in krivde. V tej zvezi lahko stori protipravno ravnanje kdorkoli, ki mu je zaupano izvrševanje oblasti ali javnih pooblastil, pri čemer je odločilno, da mora priti do nastanka škode ob izvrševanju takšne službe ali dejavnosti. Vendar je potrebno pri presoji protipravnosti odgovoriti na vprašanje ali gre za protipravnost v ožjem pomenu (to je za takšno ravnanje, ki nima podlage v zakonu) ali v širšem pomenu (to je za ravnanje oziroma opustitev, ki nasprotuje običajni metodi dela oziroma službeni dolžnosti), pri čemer je potrebno še posebej upoštevati naravo dela državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil (tako Dunja Jadek – Pensa, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti, Podjetje in delo 6/1999, stran 1292). Vsekakor predstavlja protipravno ravnanje pomembno vprašanje pri ugotavljanju pravice do povračila škode, pri čemer gre pri njegovi presoji za pravni standard, ki se oblikuje za vsak konkreten primer posebej, vendar samo ob izkazanosti namerne opustitve določenega ravnanja ali očitno hude oziroma celo naklepne kršitve materialnega prava.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik zmotno očita prvotoženi stranki naklepno ravnanje v zvezi z opustitvijo vseh aktivnosti pri reševanju njegovega primera, poleg tega se neutemeljeno sklicuje na očitne in namerne kršitve postopkovnih in materialnih predpisov. Z izpovedbo svetovalke Strniševe, ki je bila pri prvotoženi stranki zaposlena do leta 2000, je dokazano, da sta s tožnikom ob priliki obiska skupaj pregledovala listinsko gradivo. Na zavodu se je za njega vedno našel čas in je imel do svetovalca vedno dostop. Na dan je imela svetovalka tudi po 40 strank. Kadarkoli jo je obiskal, sta se o zadevi pogovorila. Imela sta lep odnos. Nikoli ji ni povedal, da ima v sebi občutek, da je neenako obravnavan. Imela sta odnos zaupanja v širokem pomenu besede. Zanika očitek, da so ene zaposlovali, druge pa ne. Če so njegovi sodelavci za koga našli zaposlitev, je bila to posledica tudi njihove prizadevnosti, volje in znanj posameznika. Ves čas se je trudila, da je bilo delo opravljeno v redu in storjeno v okviru poštenosti, zmogljivosti in zmožnosti zavoda. Takrat je bilo vsega skupaj šest svetovalk ter letno okrog 25.000 evidentiranih brezposelnih oseb. S tožnikom je sodelovala tudi glede aktivnosti O. in vključitve v računalniški tečaj. Ugotovila je, da tožnik duševno trpi, vendar je to velika stiska, ki ni prisotna samo pri njemu, temveč pri vseh brezposelnih osebah.

Nadalje je z izpovedbo M.K., ki je bila svetovalka od leta 2000 dalje, dokazano, da je osebni zdravnik že v začetku leta 2002 podal predlog za tožnikovo I. kategorijo invalidnosti. Zato ni bil v nadaljevanju toliko aktualen pogovor o zaposlitvah, če teče takšen postopek. V mesecu novembru 2002 je bil vpisan v evidenco brezposelnih oseb po drugih zakonih na podlagi organizacijskega predpisa, ki je imel podlago v spremembi ZZZPB (Ur. l. RS, št. 67/2002). Glede na dejstvo, da je bil tožnik v postopku invalidske upokojitve, je bil začasno nezaposljiv, v tej zvezi je bil povabljen na podpis izjave o uvrstitvi v novo evidenco, katero izjavo je 5. 12. 2002 podpisal kot ostali brezposelni, zato zaradi invalidskega postopka takšna evidenca za njega niti ni bila toliko pomembna. Sicer pa je že s 1. 12. 2002 pridobil pravico do invalidske upokojitve, res šele z odločbo v letu 2003, vendar s priznano pravico za nazaj.

Nadalje je z izpovedbo vodje oddelka za zaposlovanje pri prvotoženi stranki P.P. dokazano, da je brezposelnost v letu 1994 in 1995 strmo naraščala, nato pa v letih 1996 in naprej zelo počasi upadala. Imeli so velike probleme z vključevanjem ljudi v nove zaposlitve, ki so imeli zdravstvene težave oziroma so bili invalidni. Iz podatkov tožnikovega osebnega kartona je ugotovila, da ga je svetovalka opozarjala na njegove aktivnosti, da ima omejitve zaradi psihičnih težav, zaradi česar je bilo v takšnem primeru zelo težko zagotoviti delo. Takrat so delodajalci iskali predvsem mlajšo in zdravo delovno silo. Prvotožena stranka je glede tega tudi smiselno odgovorila tožniku (priloga A/30). Ne glede na to so brezposelne osebe spodbujali k zaposlitvi, tudi tožnika. V zaposlitveno evidenco so ga v letu 1996 uvrstili iz razloga, ker je šele takrat začel veljati Pravilnik o načinu in vsebini vodenja evidence iskalcev zaposlitve in evidence o brezposelnih osebah (Ur. l. RS, št. 44/95).

Pritožbeno sodišče na podlagi tako podanih izpovedb s strani zaslišanih prič ne more sprejeti tožnikovih zatrjevanj v pripravljalnih vlogah in v izpovedbi o namernem protipravnem postopanju prvotožene stranke oziroma storjenih hujših malomarnih opustitev pri iskanju ustreznega dela oziroma zaposlitvenih možnostih tožnika. Ugotovitev, da je bil kot invalid težko zaposljiva oseba, ne more pomeniti neenakopravnega obravnavanja, posebno ob izkazanem dejstvu števila brezposelnih invalidov pri prvotoženi stranki in sicer 1162 v letu 1993, ki se je ves čas stalno povečevalo, do leta 2001, ko je znašalo že 4.139 invalidnih oseb. Tožnik je bil udeležen svetovalnih razgovorov s strani svetovalk, ki so bili namenjeni predvsem v motiviranju brezposelnih, da si tudi sami iščejo zaposlitev, drugo pa so dejanske možnosti dela na trgu in interesi delodajalcev. Poleg tega je iz izpovedb zaslišanih prič razvidno, da je bil odnos delavcev prvotožene stranke do tožnika vseskozi korekten, spoštljiv in pozitivno naravnan, kar dokazuje tudi evidenca o aktivnostih zavoda in razgovorih tožnika s svetovalkami v tožnikovem osebnem kartonu. Iz zapisov ne izhajajo nobene pritožbe ali negativne pripombe tožnika na delo svetovalk ali zavod. Nasprotno, v prošnji za sofinanciranje nakupa pokojninske dobe z dne 22. 2. 2001 (priloga B/3) je med ostalim celo navedel...kljub aktivnemu iskanju dela z vaše strani..., torej je s takšno navedbo priznal delavcem prvotožene stranke, da so bili pri reševanju njegove zaposlitvene problematike aktivni.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako ugotovljena dejstva na strani prvotožene stranke ne izkazujejo nobenega protipravnega ravnanja kot enega od elementov za obstoj (ne samo v ožjem, temveč tudi v širšem smislu) odškodninske odgovornosti državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil. Vsa dejavnost prvotožene stranke se je v spornem obdobju izvajala po običajni in ustaljeni metodi dela, ki ni bila do tožnika v ničemer drugačna. Enaka ugotovitev glede neizkazane odgovornosti velja tudi za drugotoženo stranko, ki jo je tožnik v zahtevku zavezal kot solidarno odgovorno za nastalo škodo. Zato tudi tožnikovo preostalo opozarjanje na pomanjkljivo ureditev sistemizacije delovnih mest pri prvotoženi stranki ne more spremeniti ugotovljenih dejstev o nedokaznosti protipravnega ravnanja toženih strank. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so lahko bile takrat prisotne tako kadrovske kot organizacijske težave pri prvotoženi stranki, vendar lahko samo zaradi stanja in posledic tranzicije, stečajev podjetij, velikega števila brezposelnih in ostalih objektivnih razlogov, kar je bilo v Mariboru in okolici, v primerjavi z ostalimi regijami, še bolj aktualno. Tudi tako izkazana dejstva ne morejo biti odraz protipravnega delovanja prvotožene stranke, kot to skuša prikazati tožnik.

Zato pritožbeno sodišče v skladu s tako sprejeto presojo ni sledilo tožnikovi pritožbi za ugoditev zahtevkom v zavrnilnem delu (v 2. točki izreka sodbe), zaradi česar je njegovo pritožbo zavrnilo. V nasprotju s takšno odločitvijo pa je ugodilo pritožbam obeh toženih strank in odločitev o naloženi obveznosti za plačilo imaterialne škode v višini 50.075,12 EUR (v 1. točki izreka sodbe) spremenilo tako, da je navedeni zahtevek zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V skladu s tako spremenjeno odločitvijo o glavni stvari je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških postopka v 3. točki izreka sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik s svojimi zahtevki v sporu ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam trpi nastale stroške postopka na prvi stopnji oziroma je zavrnilo njegov stroškovni zahtevek.

Vendar pa je tožnik v skladu z ugotovljenim neuspehom dolžan povrniti toženima strankama nastale stroške, ki sta jih imeli z zastopanjem in udeležbo pooblaščencev v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče jih je priznalo po predloženem stroškovniku (priloga B49 in B50) ter jih odmerilo v skladu z dejansko potrebnimi stroški in veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in spremembe). Pritožbeno sodišče je pri vrednosti spora izhajalo iz višine 2000 točk glede na postavljeni zahtevek v tožbi in ugotovilo, da je takšna vrednost enaka tudi ob upoštevanju skrčenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2006. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je drugotožena stranka v stroškovniku pravilno opredelila stroške v skladu z vrednostjo spora 2000 točk, dočim je prvotožena stranka opredelila vrednost spora v nižji višini 1900 točk, kar je bilo potrebno glede te stranke upoštevati.

Pritožbeno sodišče je tako priznalo prvotoženi stranki za pripravljalne spise 8 krat 1425 točk, za dva dokazna predloga 2 krat 50 točk, za zastopanje na obravnavi dne 7. 3. 2006 1900 točk, za trajanje naroka 100 točk, za odsotnost pooblaščenke iz pisarne 120 točk, za zastopanje na obravnavi 23. 5. 2006 950 točk, za trajanje naroka 450 točk, za odsotnost pooblaščenke iz pisarne 120 točk, za zastopanje na obravnavi 26. 9. 2006 950 točk, za trajanje naroka 200 točk, za odsotnost pooblaščenke iz pisarne 120 točk, za zastopanje na obravnavi 17. 4. 2007 950 točk, za trajanje naroka 550 točk in za odsotnost pooblaščenke iz pisarne 120 točk, to je skupaj 18.030 točk, kar ob upoštevanju 20 % DDV in 0,459 EUR za odvetniško točko znaša 9.930,92 EUR, k temu znesku je prvotoženi stranki priznalo še materialne stroške v višini 190 točk, kar znaša 87,21 EUR in 4 krat 70,00 EUR za prevozne stroške pooblaščenke na relaciji Ljubljana – Maribor – Ljubljana, to je skupaj 10.298,13 EUR, ki jih je naložilo v plačilo tožniku.

Pritožbeno sodišče je priznalo drugotoženi stranki za odgovor na tožbo 2000 točk, za pripravljalni vlogi 2 krat 1500 točk (za pripravljalno vlogo z dne 26. 7. 2004 ji ni priznalo nagrade, ker gre pri tej vlogi v bistveni vsebini za ponavljanje navedbe iz odgovora na tožbo), za zastopanje na obravnavi dne 7. 3. 2006 2000 točk, za trajanje naroka 100 točk, za zastopanje na obravnavi 23. 5. 2006 1000 točk, za trajanje naroka 450 točk, za zastopanje na obravnavi dne 26. 9. 2006 1000 točk, za trajanje naroka 200 točk, za zastopanje na obravnavi dne 17. 4. 2007 1000 točk in za trajanje naroka 550 točk, to je skupaj 11.300 točk, k temu znesku je drugotoženi stranki priznalo še materialne stroške v višini 123 točk, to je skupaj 11.423 točk, kar ob vrednosti 0,459 EUR za odvetniško točko znaša 5.243,15 EUR, ki jih je naložilo v plačilo tožniku.

Ker sta toženi stranki s pritožbama uspeli, jima je tožnik dolžan povrniti nastale pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je priznalo prvotoženi stranki za pritožbo 1250 točk, za udeležbo pooblaščenke na naroku pritožbene obravnave dne 1000 točk, to je skupaj 2250 točk, kar ob upoštevanju 20 % DDV in 0,459 za odvetniško točko znaša 1.239,30 EUR, k temu znesku ji je priznalo še 14,68 EUR za materialne stroške, to je skupaj 1.253,98 EUR, ki jih je naložilo v plačilo tožniku.

Pritožbeno sodišče je priznalo drugotoženi stranki za pritožbo 1250 točk, za udeležbo pooblaščenke na naroku pritožbene obravnavne 1000 točk, za odsotnost pooblaščenke iz pisarne 160 točk, za materialne stroške 34 točk, to je skupaj 2444 točk, kar ob vrednosti 0,459 EUR za točko znaša 1.121,79 EUR, k temu znesku je priznalo še prevozne stroške pooblaščenke na relaciji ... v znesku 78,40 EUR, to je skupaj 1.200,19 EUR pritožbenih stroškov, ki jih je tudi naložilo v plačilo tožniku, kot je to vse razvidno iz izreka te sodbe.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške.