Jedro

Ne gre za prekoračitev zahtevka, kadar sodišče sámo obveznost tožene stranke kot poroka omeji z obveznostjo glavnega dolžnika, če je ta upniku že prisojena s pravnomočno sodbo. Enak učinek ima tudi upniku priznana terjatev v stečajnem postopku glavnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 14954/2014 z dne 11. 2. 2014 ostane v prvem in tretjem odstavku v veljavi tako, da je tožena stranka A. A., dolžna v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe plačati tožeči stranki 48.868,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 39.898,00 EUR od 20. 12.2013 dalje in - od zneska 8.970,06 EUR od 7. 2. 2014 dalje, ter povrniti tožeči stranki 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2014 dalje, s tem, da je obveznost tožene stranke A. A. solidarna z obveznostjo dolžnika K., d. o. o. – v stečaju, do tožeče stranke, po sklepu o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. St 767/2013 z dne 18. 3. 2014 (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Uveljavljala je napačno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka ter predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede očitka zmotne ugotovitve dejanskega stanja

5. Pritožnica neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da so za zavrnitev tožbenega zahtevka bile prepavšalne njene trditve, da je del spornega kredita poravnala K. d. o. o. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe podala trditve o tem, da je z družbo K. d. o. o. kot kreditojemalko sklenila kreditno pogodbo št. 1320734 z dne 29. 10. 2010, na podlagi katere ji je bil odobren kredit in v kateri je bil določen rok vračila. Navedla je tudi, da sta za zavarovanje izpolnitve obveznosti po omenjeni kreditni pogodbi jamčili toženi stranki kot solidarna poroka. V IV. točki je navedla višino terjatve iz naslova navedene kreditne pogodbe po stanju na dan 19. 12. 2014. K tem trditvam je tudi predložila dokaze. Zato ne drži pritožbena trditev, da bi morala tožeča stranka na ugovor tožene stranke, da je del spornega zneska poravnala K. d. o. o., ponovno dokazovati stanje terjatev in plačil tožeča stranka. Tožena stranka je tista, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, za kar bi lahko, če bi želela uspeti z obrambo proti plačilu, pridobila podatke pri dolžniku o plačilih po sporni kreditni pogodbi. Na podlagi teh podatkov bi imela možnost navesti konkretno višino plačil. 6. Pritožnica ne nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka (tako potrošnica, kot samostojna podjetnica) zavezala kot porok, izpodbija pa zaključek sodišča prve stopnje, da se je zavezala kot solidarni porok. Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno (1013. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Ker zapis o solidarnem poroštvu izhaja iz podpisanih pisnih poroštvenih izjav (A6 in A10), na kateri je sodišče prve stopnje oprlo ugotovitev o solidarnem poroštvu (tretji odstavek 1019. člena OZ), so posledično tudi neutemeljene njene trditve o nejasnosti izjave v delu, v katerem se porok nepreklicno in brezpogojno obvezuje, da bo kot porok in plačnik (solidarno poroštvo), na prvi poziv banke plačal veljavno in zapadlo obveznost dolžnika po pogodbi. Sicer pa je nesporno, da je bil nad glavno dolžnico K., d. o. o., ki jamči subsidiarno, zahteva izpolnitev obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 1019. člena OZ.

Glede očitka zmotne uporabe materialnega prava

7. V dejanskih ugotovitvah, ki jih tožena stranka ni uspela izpodbiti, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za uporabo pravil OZ o zmoti. Zato se nanjo v pritožbi tožena stranka neutemeljeno sklicuje. Brez utemeljene podlage je tudi stališče tožene stranke, da bi se tožeča stranka lahko situaciji v zvezi z zmoto lahko izognila tako, da bi v smislu 312. člena ZPP toženi stranki do konca glavne obravnave izjavila, da je namesto plačila po poroštvu, toženi stranki pripravljena za isto ceno cedirati terjatev do K. d. o. o. – v stečaju. Izpolnitev obveznosti lahko upnik zahteva bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od poroka (tretji odstavek 1019. člena ZFPPIPP). V primeru stečaja glavnega dolžnika je upnik dolžan priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka (prvi odstavek 1022. člena OZ). V skladu z določbo 1018. člena OZ na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev že po samem zakonu (zakonita subrogacija). Zato je zmotno stališče tožene stranke, da s plačilom celotne terjatve tožeči stranki, ne bi vstopila v položaj, ki ga ima tožeča stranka kot upnik v stečajnem postopku glavnega dolžnika na podlagi prijave iste terjatve do stečajnega dolžnika. O zakoniti subrugaciji bi morala le obvestiti stečajnega upravitelja.

Glede očitka bistvenih kršitev določb postopka

8. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo v I. točki izreka prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je sámo zapisalo tekst o solidarni obveznosti glavnega dolžnika, ki je v stečaju. O priznanju terjatve upnika v stečaju je bilo že odločeno s sklepom o preizkusu terjatev. Če sodišče prve stopnje ne bi omejilo s sodbo naložene obveznosti tožene stranke s solidarno ugotovljeno terjatvijo tožeče stranke do glavnega dolžnika, bi bila taka odločitev v delu, v katerem ne upošteva učinkov priznane solidarne terjatve v stečajnem postopku, materialnopravno zmotna. Ne gre za prekoračitev zahtevka, kadar sodišče sámo obveznost tožene stranke kot poroka omeji z obveznostjo glavnega dolžnika, če je ta upniku že prisojena s pravnomočno sodbo. Enak učinek ima tudi upniku priznana terjatev v stečajnem postopku glavnega dolžnika.

9. Glede na navedeno se izkaže, da tožena stranka s pritožbo ni uspela uveljaviti nobenega pritožbenega razloga. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).