Up-13/93

19.11.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe D. T. iz L., sedaj stanujočega v B., ki ga zastopa M. D. S., odvetnik v B., ZRJ na seji senata dne 19. novembra 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba D. T. zoper odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije št. I Sp 333/92 z dne 11.2.1993 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije št. SI 416/92 z dne 13.10.1992 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo po 82. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - nadaljevanju: ZUstS) izpodbija v izreku navedeno odločbo sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo prvostopnega sodišča, ki je zavrnilo njegov zahtevek, da se pri njem ugotovi I. kategorija invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Pritožnik tudi v kasnejših vlogah ni navedel, katera človekova pravica oziroma temeljna svoboščina naj bi mu bila z izpodbijano odločbo kršena. Iz njegovih navedb je razvidno, da se ne strinja z oceno strokovne komisije tedanje Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je ocenila, da pri njem niso podane okoliščine za priznanje invalidnosti I. stopnje, in da meni, da sta sodišči združenega dela na obeh stopnjah njegov primer reševali pristransko, ker nista omogočili, da se v zadevi postavi nevtralen izvedenec. Sodišči naj bi bili tudi napačno uporabili predpise, ker sta izhajali s stališča, da je potrebno ugotavljati le stanje do dokončanega postopka pri Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, to je do 29. 7. 1992, in da naknadno poslabšanje zdravja ne more spremeniti odločitve sodišča v tej zadevi.

2.Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena določba se nanaša tudi na odločanje sodišč, ki odločajo oziroma so odločala o socialnih sporih in je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Iz te določbe izhaja, da sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno (s tem, da bi v njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih) in da mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. V pravdnem postopku , ki se po 14. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) uporablja tudi v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, mora vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77, 36/80, 58/84, 20/90, 27/90 - v nadaljevanju: ZPP) v 5. členu določa, da mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke. Stranki in vsakemu, ki ima stranki enak položaj, mora zato biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki mu mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja kot tudi pravica, da je prisoten ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

3.Iz pribavljenega spisa Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja je razvidno, da je bila obravnavana tako dokumentacija, na podlagi katere je odločal organ pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot tudi dokumentacija, ki jo je sodišču na ustni obravnavi predložil in pojasnil pritožnik. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča po 220. členu ZPP sodišče. Sodišče izvede dokaz z izvedenci, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (250. člen ZPP). Okoliščina, da se v obravnavanem primeru sodišči nista odločili za izvedbo dokaza z izvedencem, ne pomeni, da sta ravnali pristransko. Ocenili sta le, da že dotlej zbrano gradivo zadostuje za sprejem odločbe.

Tudi s stališčem, da se v tekočem postopku pred sodiščem združenega dela upošteva le zdravstveno stanje do dokončanega postopka pri skupnosti, predpisi niso bili napačno uporabljeni.

Pritožniku je že znano, da zaradi sprememb, ki nastanejo v zdravstvenem stanju po končanem postopku pri skupnosti, lahko vloži nov zahtevek za priznanje pravice, saj je bila odločba, ki jo izpodbija, izdana v postopku, ki ni bil njegov prvi poizkus invalidske upokojitve.

4.Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu. Zato v ustavni pritožbi lahko posamične akte preizkuša le glede tega, ali je bila z njimi pritožniku kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina, kadar to ustavni pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje. Pritožnik tega ne zatrjuje, pa tudi Ustavno sodišče samo takšnih kršitev ni našlo. Glede na to ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišče je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in člana mag. Matevž Krivic in dr. Lovro Šturm.

Predsednik senata dr. Tone Jerovšek