Jedro

Za delo na črno se šteje tudi, če posameznik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglašen, kot to določa zakon. Če se opravlja delo na črno, izda davčna inšpekcija kot prekrškovni organ odločbo, s katero prepove opravljanje takšnega dela. Z odločbo se torej prepove delo, za katerega se ugotovi, da ga je posameznik dejansko opravljal, ne da bi bil za opravljanje takšnega dela oziroma dejavnosti ustrezno priglašen ali vpisan v register.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Murska Sobota št. DT 0610-403/2010-PP3 (1004-09) z dne 31. 5. 2011 se odpravi in zadeva vrne davčnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedal opravljanje dejavnosti preprodaje motornih vozil do dneva vpisa opravljanja dejavnosti v ustrezen register, ker gre za delo na črno (I. točka izreka), ter kot rok izvršitve določil naslednji dan po vročitvi odločbe (II. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da gre v zadevi za ponovljen postopek inšpekcijskega nadzora 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC), na podlagi odločbe organa druge stopnje št. DT 499-04-21/2009-2 z dne 29. 11. 2010, ki je ugodil pritožbi tožnika, odločbo prve stopnje odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek.

V ponovljenem postopku davčni organ ugotavlja, da so bili računi podjetja A., B.B. s.p., izdani za komisijsko prodajo rabljenih vozil in navedeni v preglednici na 2. strani odločbe, izstavljeni v dveh izvodih. Ne enih, ki so izpisani računalniško, je kot kupec vozil naveden tožnik, na drugih pa sta ime in naslov dejanskega kupca vozila izpisana ročno. Na računih, kjer je kot kupec naveden tožnik, je podpisano A., brez žiga in podpisa, na računih, kjer je naslov dejanskega kupca, pa je odtisnjen žig podjetja in podpis. Na poziv davčnega organa so nekateri prodajalci in kupci rabljenih vozil iz preglednice dali pisne izjave ter predložili dodatno dokumentacijo. Na podlagi računov ter zbranih podatkov od kupcev in prodajalcev je davčni organ ugotovil, da je tožnik sodeloval pri prodaji rabljenih vozil oseb, ki so pri Avtohiši C. kupile nova vozila. Odkupno ceno je določil tožnik, ki je višino kupnine priznal kot polog za nakup novega vozila. Sam je tudi določal prodajno ceno vozila, prodanega končnemu kupcu. Glede na navedeno je davčni organ ugotovil, da se je tožnik ukvarjal s preprodajo motornih vozil, čeprav ni imel registrirane dejavnosti, kar je v nasprotju s 5. alineo prvega odstavka 3. člena ZPDZC, po kateri se šteje za delo na črno, če posameznik – fizična oseba opravlja dejavnost oziroma delo in ni priglašen v ustrezni register, kot to določa ZPDZC ali drug zakon. ZPDZC poleg tega v 13. členu določa, da kršitve določb 3. člena ugotavlja davčna inšpekcija ter da se v primeru, ko se ugotovi, da se opravlja delo na črno, izda odločbo, s katero se prepove opravljanje tega dela.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je prvostopni organ v ponovljenem postopku ravnal skladno z napotki druge stopnje ter da je izpodbijana odločba tokrat pravilna in zakonita. Pritožbene očitke zavrača kot neutemeljene. Dejansko stanje je opisano v obrazložitvi izpodbijane odločbe, iz dejanskih ugotovitev pa sledi, da je tožnik sodeloval pri prodaji rabljenih vozil kupcev, ki so pri Avtohiši C. kupili nova vozila. Tožnik je vsaj pri treh vozilih nesporno dosegel pozitivno razliko v ceni. Kolikor gre za prodajo vozila, katerega lastnik je bil Č.Č., se je o tem izrekel že prvostopni organ v odločbi, izdani v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora DDV in davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2008, odločitev pa potrdil tudi drugostopni organ v svoji odločbi. Tožnik je bil v primerih vozil iz preglednice dejansko prvi kupec rabljenih vozil, ki so bila potem preprodana kupcem, razvidnim iz iste preglednice. Tožnikov ugovor, da preprodaje vozil ni opravljal, ker je sicer redno zaposlen pri Avtohiši C. kot prodajalec vozil, zato ni upošteven. Vozila iz preglednice namreč niso bila komisijsko prodana preko te hiše, temveč jih je prodal tožnik na podlagi dokumentacije, na kateri je kot komisionar navedeno podjetje A., B.B. s.p. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz vseh razlogov po drugem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je zaposlen kot prodajalec avtomobilov v Avtohiši C. in prodaja tako nova kot rabljena vozila. Tožnik sam ni nikoli prodajal ali kupoval vozil na svoje ime in za svoj račun zaradi nadaljnje prodaje in s tem zaradi doseganja dobička. Dobička od prodaje vozil iz preglednice tudi ni ugotovila tožena stranka. Razlike v vrednosti vozil pri prodaji niso bile ustvarjene, razen v primeru Č.Č., za katerega pa je tožnik predlagal izvedbo dodatnih dokazov, s katerimi bi dokazal, da je le-ta prejel celotno kupnino za rabljeni avto. Prodajalci rabljenih vozil iz preglednice so bili dejansko kupci novih vozil pri delodajalcu tožnika. Tožnik jim je kot strankam pomagal urediti dokumentacijo za prepis rabljenega vozila, in sicer tako, da je na podlagi dokumentacije pri komisionarju A., B.B. s. p. uredil izdajo komisijske pogodbe, obračuna prodaje in računa za kupca vozila. Tožnik ni bil kupec vozil niti niso prodajalci rabljenih vozil nanj prenesli razpolaganja z vozilom, ampak so od tožnika prejeli zgolj dokumentacijo komisionarja, ki dokazuje prodajo vozila. Izjave prodajalcev, da s komisionarjem niso sodelovali, so deloma netočne, saj so dobro vedeli, da se bo rabljeni avto prodajal po tretji osebi in ne preko tožnika, ki je nastopal samo v vlogi prodajalca vozil pri Avtohiši C. Zato tožnik predlaga zaslišanje prodajalcev in kupcev vozil iz tabele, pri čemer poudarja, da jih davčni organ ni zaslišal, temveč samo pridobil njihove pisne izjave. Tožniku izjave niso bile predočene in zato ni imel možnosti seznaniti se z njihovo vsebino. Tožnik je predlagal tudi pridobitev originalnih listin pri registrskih organih, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih listin se je opravil prepis lastništva na vozilih. Iz teh listin namreč jasno sledi, da so bili dejanski prodajalci lastniki rabljenih vozil, ki so vozila prodali tretji osebi in ne tožniku. Tožnik ni imel nobenega (premoženjskega) interesa v zvezi s prodajo, njegov namen je bil le v tem, da ustvari večji promet za delodajalca in le s tem namenom je nudil kupcem vozil pomoč pri prodaji rabljenega vozila. V tej zvezi tožnik še pojasni, da Avtohiša C., ki je dejansko prodajala tudi rabljena vozila, ni bila pripravljena odkupiti vsakega takšnega vozila, je pa strankam obljubila pomoč pri prodaji. Prodajalci in kupci pa so potem dejansko kontaktirali s tožnikom, vendar kot prodajalcem pri omenjeni hiši. V zvezi z izdanimi računi se tožnik sklicuje na kazenski postopek, ki ga je sprožil zoper komisionarja v zvezi s ponarejanjem računov. V zvezi s prodajalcem rabljenega vozila Č.Č. pa navaja, da je le-ta prejel celo kupnino (8 800,00 EUR) in da ne drži njegova trditev, da mu tožnik dolguje 1 800,00 EUR. Tožnik je v tej zvezi predlagal zaslišanje tajnice delodajalca D.D., ki ga tožena stranka ni izvedla, zato ponovno predlaga izvedbo tega dokaza, kakor tudi soočenje med tožnikom in Č.Č. Pozitivno razliko pri prodaji avtomobilov je tožnik ustvaril samo pri tistih, ki jih je sam kupil, nekaj časa uporabljal in nato prodal. V obeh primerih je bil tožnik tako kupec kot prodajalec. Res je tudi, da je pri prodaji nekaj zaslužil, vendar zato še ni preprodajalec rabljenih avtomobilov. Zoper tožnika se vodi tudi postopek zaradi odmere DVV in akontacije dohodnine, ki se že nahaja pri naslovnem sodišču pod opr. št. I U 1825/2011. Gre za isto stranko in isti postopek, zato se tožnik sklicuje na ugotovitve oziroma na tožbo v tem postopku ter predlaga, da sodišče vpogleda v zadevni sodni spis. V zvezi z vodenjem ponovljenega postopka pa tožnik navaja, da mu je tožena stranka sicer omogočila, da poda pripombe na zapisnik, vendar pa pripomb ni upoštevala niti se ni o njih izrekla. Tožnik je tudi predlagal zaslišanje prodajalcev in kupcev pa tudi drugih oseb, ki so povezane s posli in ki bi lahko izpovedale, da tožnik ni organiziral preprodaje vozil in pri tem zasledoval pridobitni namen, ampak je le pomagal lastnikom vozil, ki so dejansko sami prodajali vozila in tudi sami odločali o ceni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbah 3. člena ZPDZC se za delo na črno šteje med drugim tudi, če posameznik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglašen kot to določa ta ali drug zakon. Opravljanje dela na črno je prepovedano. Če se opravlja delo na črno, izda davčna inšpekcija kot prekrškovni organ iz prvega odstavka 13. člena ZPDZC odločbo, s katero prepove opravljanje takšnega dela. Z odločbo se torej prepove delo, za katerega se ugotovi, da ga je posameznik dejansko opravljal, ne da bi bil za opravljanje takšnega dela oziroma dejavnosti ustrezno priglašen ali vpisan v register.

V konkretnem primeru se tožniku z izpodbijano odločbo kot delo na črno prepoveduje opravljanje dejavnosti preprodaje motornih vozil. Prepoveduje se mu torej opravljanje dejavnosti njihovega nakupa in prodaje (v nespremenjenem stanju). Pri tem ni sporno, da tožnik za opravljanje takšne dejavnosti ni vpisan v ustrezni register. Sporno je, ali je tožnik tudi dejansko preprodajal vozila in s tem opravljal dejavnost, ki se mu prepoveduje. V tem pogledu pa iz izpodbijane odločbe kot nesporno sledi samo, da je tožnik v kontroliranem obdobju kupil in prodal dve osebni vozili. Glede preprodaje ostalih, skupno 21 vozil iz preglednice, ki se nahaja na 2. in 3. strani izpodbijane odločbe, pa ugotovitve davčnega organa niso niti nesporne niti po presoji sodišča ne izkazujejo njihove dejanske preprodaje, to je nakupa in prodaje s strani tožnika. Za vozila iz preglednice namreč niso bili izdani le računi na tožnikovo ime, kot se poudarja v izpodbijani odločbi, temveč tudi računi, ki so glasili na ime drugih (dejanskih1/2) kupcev vozil. Nakupa in prodaje omenjenih vozil s strani tožnika pa nenazadnje nedvoumno ne ugotavlja niti davčni organ v izpodbijani odločbi, ko po pregledu pisnih izjav posameznih prodajalcev in kupcev rabljenih osebnih vozil in na njihovi podlagi sprva ugotovi samo, da je tožnik pri prodaji rabljenih vozil zgolj sodeloval oziroma „posredoval pri njihovi preprodaji“, nato pa, brez razlogov, ki bi bili utemeljeni v konkretnih podatkih spisov, zaključi, da se je tožnik ukvarjal z njihovo preprodajo. Posameznih prodajalcev in kupcev vozil namreč davčni organ ni zaslišal, pridobil je, pa še to ne v vseh primerih, zgolj njihove pisne izjave, ki pa konkretnih podatkov, ki bi bili lahko podlaga za zaključke o nakupu in prodaji vozil s strani tožnika in ki jih je sicer naredil davčni organ, po presoji sodišča ne vsebujejo. Odgovorjeno tudi ni na obširne tožnikove pripombe na zapisnik, v katerih le-ta enako kot v pritožbi in tožbi trdi in dokazuje, da ni bil ne kupec ne prodajalec rabljenih vozil ter pri tem pravilno poudari, da navajanje, da je (kot prodajalec pri Avtohiši C.) sodeloval pri prodaji omenjenih vozil, še ne opravičuje izdaje izpodbijane odločbe. Ustreznih razlogov pa tudi ne vsebuje drugostopna odločba, ki v dejanskem pogledu zgolj ponavlja pomanjkljive in mestoma nelogične ugotovitve in zaključke organa prve stopnje, tako tiste, ki se nanašajo na izdane račune za rabljena vozila iz preglednice kot tudi tiste, ki se nanašajo na pisne izjave prodajalcev oziroma kupcev omenjenih vozil. Obenem pa brez ustrezne utemeljitve zavrača vse dokazne predloge, ki jih je tožnik dal že v pripombah na zapisnik in ki jih sicer tudi prvostopni organ (povsem brez razlogov) ni upošteval. Zato tožnik po presoji sodišča utemeljeno ugovarja tako dejanskim kot pravnim zaključkom, ki jih glede opravljene preprodaje vozil s strani tožnika vsebuje izpodbijana odločba in vztraja pri predlaganih dokazih pri tem utemeljeno opozarja tudi na kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I K 28919/2010 z dne 28. 6. 2010, ki se nahaja v spisu tuk. sodišča opr. št. I U 1825/2011 in iz katere izhaja, da so bili ponarejeni tisti računi za vozila iz preglednice, ki so glasili na ime tožnika. Zaključki so namreč tudi po presoji sodišča vsaj preuranjeni, če že ne nepravilni, saj niso utemeljeni v pravilno in nedvoumno ugotovljenih dejanskih okoliščinah nakupa in prodaje posameznih vozil iz preglednice, ki so skupaj z že omenjenima voziloma, ki ju je tožnik nesporno kupil in prodal, podlaga za končno ugotovitev, da je tožnik preprodajal vozila in posledično za izdano odločbo.

Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe razvidno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).